Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril, teoretiki zarote pa trdijo, da je udaril, ker je želel opozoriti nase
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
Najprej in na začetku
Po dolgih osmih letih je Zmago v slovensko visoko politiko spet vpeljal "kurac". Nazadnje je imel moški spolni organ na jeziku neponovljivi Rado Pezdir, ko je svoje ekonomske teorije in njih vegavo življenje podkrepil z "boli me kurac!" A od leta 2012 je bil "kurac" krivično zapostavljen in poslanec Nemec je zadnjič – sicer v angleščini – celo raje uporabil rit, kot da bi uporabil dobri stari kurac. To krivico je oni dan na predstavitvi vsakotedenske publikacije o delovanju UDBE popravil poslanec Zmago Jelinčič …
Moško spolovilo je dodelil slovenskim študentom. Ker "kurčevi študentje" zvenijo v teh čistunskih časih nekoliko seksistično, moramo v imenu poslanca njegovo označitev opremiti s standardnim opozorilom naše hiše.
Opozorilo: "Kurčevi študentje" so zapisani/izrečeni v moški slovnični obliki, vendar je bila žaljivka mišljena za oba spola!
Kakorkoli; da se v študentski organizaciji kalijo prihodnji politiki, dokazuje dejstvo, da več kot omlednega protesta študentska organizacija ni zmogla. "Da je tudi Jelinčič glasoval za zakon, ki je kurčevim študentom razdelil tiste fičnike ..." Bili so malo užaljeni, in to je to. V kakšnih bolj revolucionarnih časih bi študentska mladina poslancu brala levite, da bi potreboval še kaj drugega kot opornico za vrat. Ampak to so že debate, ki niso primerne za nacionalni radio. Kajti spodbujanje k nasilju je kaznivo, kurac pa na srečo za zdaj še ne.
Ampak se bodo študentje in poslanec že zmenili med seboj. Nas zanima nadaljevanje režiranega oz. slučajnega pogovora, kjer so se poslanec, univerzitetni profesor in vrhunski gospodarstveniki pomenkovali na ravni, ki jo legendarni pomenek pred Gajaševo garažo v "Petelinjem zajtrku" intelektualno večkratno presega. Kajti v nadaljevanju te debate je Jelinčič ugotovil zanimivo stvar; ko je analiziral vladne protikoronske ukrepe, je razmišljanje končal z: "Narod je glup." Moramo reči, da je ugotovitev sveža in presenetljiva, še sploh, ker je prišla iz vrst parlamentarne politike. Gre za z veliko močjo dedukcije domišljeno tezo, ki ji posvečamo osrednji del oddaje.
Najprej razmišljujočega vznemiri uporabljeni jezik. Uporaba samostalnika "narod" in pridevnika "glup" namiguje na hrvaško oziroma srbsko jezikovno poreklo. Res sta obe besedi sicer starikavi, a še vedno v slovenski izreki, zato pa toliko bolj pogosti v jezikih južno od Kolpe. Ker pa je Jelinčič znan nacionalist, verjamemo, da je temelj njegovi izreki nekoliko zaprašena slovenščina. Narod je sicer lahko razumljen povsem sodobno, zato pa "glup" že dolgo nadomeščamo z "neumen". Ampak pustimo semantiko Nacionalne stranke ob strani in se posvetimo izjavi sami …
Jelinčičeva misel nas samodejno usmeri na še enega velikega misleca, ki je "narod" razumel kot jedro slovenskega bitja. Jasno, da je med Cankarjem in Jelinčičem kar nekaj razlik, a neverjetno je, kako drugače, predvsem pa lažje je mogoče brati Cankarja, če ga kombiniramo z Jelinčičevo označbo naroda. Hočemo povedati, da je Cankarjeva dramatika z Jelinčičem dobila svež in razumljivejši kontekst. To, kar niso zmogli veliki režiserji preteklosti – gospodje Korun, Jovanovič ali Gombač – je Jelinčiču uspelo "od prve", kot se reče.
Poglejmo, kako se bere Jelinčičev Cankar …
"Narod je glup, zato si bo pisal sodbo sam!"
Ali pa
"Hm, nekaj mora biti zad – za narodovim blagrom! Narod je glup."
In še:
"Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš, za uslužen smehljaj. Narod je glup!"
Vendar tako obsežne in pomembne teze ne moremo končati z nekaj literarnozgodovinskimi navedbami. Na srečo obstaja preizkus Jelinčičeve teze, ki zdrži tudi matematično ali vsaj statistično presojo.
"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril, teoretiki zarote pa trdijo, da je udaril, ker je želel opozoriti nase
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
Najprej in na začetku
Po dolgih osmih letih je Zmago v slovensko visoko politiko spet vpeljal "kurac". Nazadnje je imel moški spolni organ na jeziku neponovljivi Rado Pezdir, ko je svoje ekonomske teorije in njih vegavo življenje podkrepil z "boli me kurac!" A od leta 2012 je bil "kurac" krivično zapostavljen in poslanec Nemec je zadnjič – sicer v angleščini – celo raje uporabil rit, kot da bi uporabil dobri stari kurac. To krivico je oni dan na predstavitvi vsakotedenske publikacije o delovanju UDBE popravil poslanec Zmago Jelinčič …
Moško spolovilo je dodelil slovenskim študentom. Ker "kurčevi študentje" zvenijo v teh čistunskih časih nekoliko seksistično, moramo v imenu poslanca njegovo označitev opremiti s standardnim opozorilom naše hiše.
Opozorilo: "Kurčevi študentje" so zapisani/izrečeni v moški slovnični obliki, vendar je bila žaljivka mišljena za oba spola!
Kakorkoli; da se v študentski organizaciji kalijo prihodnji politiki, dokazuje dejstvo, da več kot omlednega protesta študentska organizacija ni zmogla. "Da je tudi Jelinčič glasoval za zakon, ki je kurčevim študentom razdelil tiste fičnike ..." Bili so malo užaljeni, in to je to. V kakšnih bolj revolucionarnih časih bi študentska mladina poslancu brala levite, da bi potreboval še kaj drugega kot opornico za vrat. Ampak to so že debate, ki niso primerne za nacionalni radio. Kajti spodbujanje k nasilju je kaznivo, kurac pa na srečo za zdaj še ne.
Ampak se bodo študentje in poslanec že zmenili med seboj. Nas zanima nadaljevanje režiranega oz. slučajnega pogovora, kjer so se poslanec, univerzitetni profesor in vrhunski gospodarstveniki pomenkovali na ravni, ki jo legendarni pomenek pred Gajaševo garažo v "Petelinjem zajtrku" intelektualno večkratno presega. Kajti v nadaljevanju te debate je Jelinčič ugotovil zanimivo stvar; ko je analiziral vladne protikoronske ukrepe, je razmišljanje končal z: "Narod je glup." Moramo reči, da je ugotovitev sveža in presenetljiva, še sploh, ker je prišla iz vrst parlamentarne politike. Gre za z veliko močjo dedukcije domišljeno tezo, ki ji posvečamo osrednji del oddaje.
Najprej razmišljujočega vznemiri uporabljeni jezik. Uporaba samostalnika "narod" in pridevnika "glup" namiguje na hrvaško oziroma srbsko jezikovno poreklo. Res sta obe besedi sicer starikavi, a še vedno v slovenski izreki, zato pa toliko bolj pogosti v jezikih južno od Kolpe. Ker pa je Jelinčič znan nacionalist, verjamemo, da je temelj njegovi izreki nekoliko zaprašena slovenščina. Narod je sicer lahko razumljen povsem sodobno, zato pa "glup" že dolgo nadomeščamo z "neumen". Ampak pustimo semantiko Nacionalne stranke ob strani in se posvetimo izjavi sami …
Jelinčičeva misel nas samodejno usmeri na še enega velikega misleca, ki je "narod" razumel kot jedro slovenskega bitja. Jasno, da je med Cankarjem in Jelinčičem kar nekaj razlik, a neverjetno je, kako drugače, predvsem pa lažje je mogoče brati Cankarja, če ga kombiniramo z Jelinčičevo označbo naroda. Hočemo povedati, da je Cankarjeva dramatika z Jelinčičem dobila svež in razumljivejši kontekst. To, kar niso zmogli veliki režiserji preteklosti – gospodje Korun, Jovanovič ali Gombač – je Jelinčiču uspelo "od prve", kot se reče.
Poglejmo, kako se bere Jelinčičev Cankar …
"Narod je glup, zato si bo pisal sodbo sam!"
Ali pa
"Hm, nekaj mora biti zad – za narodovim blagrom! Narod je glup."
In še:
"Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš, za uslužen smehljaj. Narod je glup!"
Vendar tako obsežne in pomembne teze ne moremo končati z nekaj literarnozgodovinskimi navedbami. Na srečo obstaja preizkus Jelinčičeve teze, ki zdrži tudi matematično ali vsaj statistično presojo.
"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov