Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.

Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili

Med številnimi novostmi, ki jih prinaša nalezljiva resničnost, je tudi pozdravljanje. Kot vemo, so klasične oblike pozdrava, stisk rok, objem ali bog ne daj, poljub na lica, postale smrtno nevarne. Škoda, da smo v evoluciji opustili nekatere tradicionalne pozdrave, kot dotik krajca klobuka ali celo tlesk škornjev s pestjo ob sencih, ampak kar je, je.

Kot že tolikokrat se bomo ponovno zgledovali po voditeljih, ki nas vodijo iz te virusne šlamastike. Govorimo torej o tem, kako si je politika zamislila, spromovirala in ponotranjila pozdrav nove realnosti. Za naše polje preučevanja smo vzeli kar zadnje srečanje voditeljev držav evropske povezave. Ko stopijo pred tisto bruseljsko palačo iz velikih nemških limuzin, se najprej za njimi vsujejo pribočniki, nato pa jih v elegantnih maskah in še bolj elegantni moški modi vidimo, kako se vrtijo po bruseljskem parketu. In vsi brez izjeme se držijo predpisanega pozdrava nove realnosti, ki je seveda pozdrav s komolcem. Tako sklepamo, da je pozdrav s komolcem usklajen in uradno prepoznan kot evropski pozdrav nove realnosti. Potopimo se torej v bruseljsko visoko politiko ...

Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili.

Najprej; neverjetno spominja na pozdrav ali na gesto dveh čeških mojstrov, ki sta nas v risanki zabavala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Razen tega je izrazito neeleganten, kajti pozdravljajoča se morata telo nagniti naprej in nekoliko navzdol, ob tem pa se morata, če hočeta, da se pravilno pozdravita, vsak s svojim desnim komolcem, spraviti v položaj sabljača, pripravljenega na napad. Tako je pozdrav s komolcem, ako je storjen tekoče in ga izvede izkušen pozdravljavec, podoben elementu iz kakšnega mongolskega stepskega plesa.
Ob tem smo pri pozdravljajočih se na bruseljskem parketu opazili še nekaj drugih zadreg. Naš premier, bolj papeški od papeža, je pozdravljal kot nor; skakljal je okoli v svoji odlični hribovski kondiciji in nastavljal komolec vsakemu, ki se ga je hotel dotakniti. Ali ga prav zaradi izvrstnega pozdrava v bruseljski eliti kličejo “komolčar”, bo ostalo neodgovorjeno.

Potem je tu še problem oblačila. V glavnem gre za izvrstne obleke vrhunskih krojačev in škoda bi bilo, če bi se začele na komolcih po nepotrebnem obrabljati. Tisti, ki je v preteklosti prišil na komolec moškega suknjiča zaplato blaga in si s tem zaslužil grajo klasične mode, hkrati pa začel spregledan in danes premalo cenjen trend suknjičev z zaplato na komolcu, je bil pravzaprav vizionar.

A to je le prvi del problema. Drugi, bolj metafizični razmislek analizira komolec kot del človeškega telesa. Kljub temu, da ima komolec številne fiziološke in posledično tudi uporabne prednosti za človekovo gibanje, se zdi, da pozdravljanje ni ravno njegova močna stran. Slabo oživčen, z zgubano, pogosto delno poroženelo kožo, s štrlečo kostjo in škripajočim hrustancem je daleč od idealnega pozdravljalskega sklepa. Če smo že pri tem: govori se, da je v Evropskem svetu prevladalo mišljenje, da mora biti po roki oziroma zapestju tudi novo mesto pozdrava iz znamenite in pomembne družine sklepov. Francozi s svojim poljubljanjem so sicer protestirali, a je nato Ursula pojasnila, da je tudi francoski poljub v veliki meri odgovornost sklepov – v tem primeru čeljusti in tako je na koncu tudi francoska delegacija podprla komolec.

A kljub temu je zaradi vseh prej naštetih razlogov precej čudno, da je komolec zmagal v konkurenci vseh drugih sklepov. Koleno se zdi pripravnejše, je pa res, da zahteva pozdrav s kolenom stojo na eni nogi, ki pa je evropska politika, razen našega premiera seveda, ni več sposobna.

Ampak kot državljani povezave, v kateri sta demokracija in aktivno državljanstvo zapisana v temeljnih dokumentih, si drznemo predlagati alternativni pozdrav nove realnosti, ki bi lahko nadomestil ali se vsaj izmenjeval s komolcem.

Najprej poglejmo dejstva. Na oblečenem človeku je površin za dotik dveh teles, ki bi vzbudile nekakšen občutek bližine in intime, zelo malo. Na slečenem človeku je tega neprimerno več, a žal nam evropske politike ne bo uspelo razgaliti.

Ob upoštevanju nevarnosti okužbe se površine medtelesnega stika in z njimi pozdrava še zmanjšajo. Recimo drgnjenje nosu, legendarni pozdrav severnih plemen, je zaradi virusa neizvedljiv. Mršenje las oziroma gladenje lasišča, priljubljen pozdrav stricev iz Nemčije, prav tako. Drgnjenje podplatov spada na področje nenavadnih spolnih praks, lomljenje hrbta na področje telesne vzgoje. Kot rečeno ... ob vsej veličastnosti človeškega telesa iskanje primernega mesta za varen, a kljub temu intimen pozdrav ni najlažja naloga.

In kot se vedno zgodi v eureka-trenutkih ... je vendarle kristalno jasno! Ves čas smo ga imeli pred očmi, a ga zaradi predsodkov, ukalupljenosti in kratkovidnosti nismo našli.

Razkrivamo idealen pozdrav nove realnosti.

Je največja mišica v človeškem telesu. Predstavljamo vam veličastni Gluteus Maximus. Ima na stotine imen, v vsakem jeziku svoje. V slovenščini je sedalo, zadnjica in nekoliko vulgarno – rit. Je odličen primer večfunkcionalnosti človeškega organizma, ker je hkrati tako estetski element kot nepogrešljiv instrument človeške fiziologije. Nič tako lepega na tem žalostnem planetu ne opravlja tako umazanega dela.

Rit torej je idealno mesto pozdrava nove realnosti. Imenitno oživčena, velika in toplo intimna. Ob tem pozdrav z ritjo hkrati omogoča sveti gral boja proti virusu – socialno distanco. Pozdravljajoča se sta obrnjena s hrbtom drug proti drugemu, kar praktično onemogoča prenos virusa, hkrati pa omogoča izrazito intimen in globoko človeški stik. Ob tem je pozdrav tudi fizično nezahteven; treba je le nekoliko pokrčiti kolena, zravnati hrbtenico in pomoliti sedalo nazaj.

Ima pa naš predlog novega pozdrava tudi pomanjkljivosti in pošteno je, da jih izpostavimo. Ker ni neposrednega očesnega stika, je mogoče, da se med pozdravom dva ritajoča zgrešita ... A je to v evropskih političnih krogih težko verjetno, kajti tamkajšnji parket je poln precej velikih riti.

Treba bi bilo tudi urediti terminologijo, kajti rit doživlja v semantiki neverjetno preobrazbo: medtem ko je pri otroku izraz "ritka" skoraj ljubkovalen in simpatičen, ta ista mišica, ko zraste, dobi slabšalni oziroma celo žaljiv prizvok. Ob uveljavljanju novega pozdrava bi bilo tako treba popraviti tudi dojemanje riti v najširši javnosti, saj poslej izraz “ti si velika rit” ne bi več veljal kot slabšalen, temveč bi pomenil prijaznega, odgovornega človeka. Treba bi bilo rešiti še več podobnih zadreg, saj bi izraz "podaj mi roko" potem zamenjal izraz "nastavi mi rit", a verjamemo, da bo predsodke zamenjala skrb za zdravje nas samih in zdravje naših najbližjih. "Ritanje" je še najmanj, kar lahko storimo za najbolj ogrožene skupine v tej pandemiji.