Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
V naslednjih nekaj minutah pa še alternativni prispevek iz cikla oddaj "Premagajmo covid-19"!
Nagovorila sta nas oba predsednika, kar kaže, da je situacije resna. Mimogrede; čeprav se pisci državnih govorov na moč trudijo najti besedne zveze, ki bi, primerne dramatičnosti trenutka, vsaj malo spominjale na "kri, znoj in solze", jim zmeraj znova spodleti. Namesto usodnosti polnih retoričnih figur jim v stavke s podpičji uspe stlačiti le kup pridevnikov. Predsednik republike – očiten igralski talent – jih še nekako interpretira, premier pa je – ko mora biti za zgodovino spravljivo artikuliran – povsem izgubljen. A če odpilimo vse okraske in poudarke, sta si glavni sporočili obeh predsednikov nadvse podobni: predsednika nam sporočata, da bomo s tem, ko bomo poskrbeli zase, istočasno skrbeli tudi za druge … Kar je v normalnih razmerah logični nesmisel, v razmerah epidemije pa dejstvo. Drugo sporočilo, ki je prevevalo oba priložnostna govora, pa je aktivistični vzklik, da moramo pomagati drug drugemu. Obstajalo je sicer še tretje sporočilo, ki pa ga je nato državni PR minimaliziral. Oba predsednika sta zagotovila, da bo Slovenija zmagala. Nato se je oglasil selektor Kek in dejal, da Sloveniji zadostuje že neodločen rezultat.
Preden si podrobneje pogledamo, kako in kaj je s pomočjo drug drugemu, se vprašajmo, čemu smo bili državljani resnični zmagovalci prvega vala, med drugim valom pa se obnašamo povsem drugače. In smo menda s svojim obnašanjem drugi val v veliki meri tudi omogočili. Stroka ima svoje videnje, politika tako ali tako, še najlepšo razlago, čemu v drugo ne ubogamo navodil, pa nam nudi predšolska vzgoja. Vzgojiteljice, pa tudi mame seveda, otrokom, ki se kdaj zlažejo, dajo v premislek življenjsko resnico: "Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?"
In v ta temeljni paradoks ene prvih lekcij socializacije se je ujela slovenska vladajoča elita. Ker je včeraj izgubila kredibilnost s trivialnimi ali recimo pobalinskimi eskapadami, kako naj ji verjamemo, da si je danes dobesedno čez noč in s pomočjo enega televizijskega nagovora to kredibilnost povrnila. Ali še bolj grobo, še bolj na poskok: če je oblast lagala včeraj, kako naj ji verjamemo, da danes govori resnico?
V nadaljevanju pa dokaz, kako država ne misli resno s tem, da si moramo med seboj pomagati. Pa s tem ne mislimo milijonov denarne pomoči, temveč govorimo o temeljni medčloveški pomoči, ki smo jo državljani pokazali že tisočkrat, država pa skoraj nikoli.
"Predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev" Gregor Pečan se je konec prvega vala in v pripravi na drugega večkrat izpostavil v javnosti in med drugim govoril tudi o temi, ob katero se ne obregne skoraj nihče. Spomladanski trije meseci pouka na daljavo so potekali ob veliki improvizaciji in ob naporih tako učiteljev kot učencev in staršev; ob tem so trije meseci izven učilnic prinesli številna znanja in vedenja, ki jih je šolski sistem s pridom nadgradil in kakorkoli smo radi kritični do šolstva, je treba povedati, da je to svojo domačo nalogo naredilo. Druga seansa učenja na daljavo poteka bolj umirjeno, z več poenotenja, manj improvizacije in upajmo, da tudi bolj učinkovito.
A to ni to, na kar opozarja predsednik "združenja ravnateljic in ravnateljev". Večkrat je namreč javno opozoril na slabo pokritost in dostopnost do svetovnega spleta, s katero se morajo ubadati šolniki, oziroma predvsem učenci. Če so šole kot javni zavodi še nekako priklopljene na svetovni splet z vsaj dostojno hitrostjo prenosa podatkov, pa so posamezne družine odvisne od gole sreče. V urbanih središčih še nekako gre, na podeželju pa je slika pogosto katastrofalna. Optičnih kablov se tja ne splača vleči, ker je komercialni izplen premajhen, mobilni signal je zaradi goratega terena prav tako vprašljiv, nekakšna paradržavna rešitev, imenovana RUNE, pa bolj kot širokopasovni splet deli obljube.
Ampak da naša država še vedno ne razume širokopasovnega interneta kot strateške dobrine, enakovredne cestnemu in železniškemu omrežju, je že prežvečena zgodba, ki pa ima v povezavi z epidemijo žal usoden učinek na razslojevanje šolajoče se mladine. Če torej živite na enem premnogih območij, ki so internetna bela ali siva lisa, bodo vaši otroci v naslednjem mesecu učno prikrajšani v primerjavi z otroki, ki imajo nemoten dostop do spleta.
In zdaj o pomoči drug drugemu. Starši si pomagajo s staro opremo, z nasveti in podobnim, ampak poglejmo, kako pomaga država. Kot vemo, je državni Telekom kralj slovenskih telekomunikacij. Gigant v državni lasti ima v rokah velik kos platna, brez dvoma pa škarje – tudi ko govorimo o dostopu do svetovnega spleta. Tako z optičnim kot mobilnim prenosom podatkov. In ker svoje omrežje poznajo do obisti, so spomladi morali slišati šolnike, ki so opozarjali na težave pri dostopu do spleta.
V svojih solzavih reklamah se telekomovci radi predstavljajo kot družbeno odgovorno podjetje. Ptički in filmske zvezde vas prepričujejo, da je le v njihovem naročju moč užiti vso digitalno popolnost sodobnega sveta. A ko bi resnično potrebovali njihovo družbeno odgovorno držo, telekomovci naredijo to, kar, roko na srce, naredijo vsa državna podjetja, ko so postavljena pred konkretno nalogo: zamenjali bodo upravo! Ali bodo zamenjali nadzornike. Ali bodo nadzorniki zamenjali upravo, ali bo uprava odstopila, ali bo lastnik odstopil nadzornike – kakorkoli se že pač imenujejo manevri, med katerimi si politične elite hočejo odrezati svoj košček pite.
Kar hočemo povedati, je precej enostavno: na tisoče družin v tem trenutku doživlja napad panike, ko njihovi otroci namesto v spletno učilnico zrejo v krogec, ki se mikrosoftovsko prijazno vrti, učiteljica je zamrznjena na ekranu že zadnje pol ure, Telekom pa medtem menjava upravo.
Morda se vam zdi, da med menedžerskimi kolobocijami v telekomunikacijskem gigantu in med internetom na parni pogon v Spodnjem Kašlju ni neposredne povezave – a ne bi se mogli bolj motiti! Dejstvo, da Šabeder kot nadzornik in Seljak kot predsednik uprave nista znala in zmogla v poletnih mesecih zaznati, kaj šele začeti reševati anomalij, o katerih govori "predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev", priča o temeljnem nerazumevanju, kakšno je poslanstvo strateško pomembnih podjetij v državni lasti.
Telefone smo si v času rajnke Juge, ki prav tako ni razumela pomena sodobnih telekomunikacij, ljudje napeljali kar sami. Z delovnimi akcijami in s samoprispevki. Očitno bo spet treba v lopo po kramp in lopato.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
V naslednjih nekaj minutah pa še alternativni prispevek iz cikla oddaj "Premagajmo covid-19"!
Nagovorila sta nas oba predsednika, kar kaže, da je situacije resna. Mimogrede; čeprav se pisci državnih govorov na moč trudijo najti besedne zveze, ki bi, primerne dramatičnosti trenutka, vsaj malo spominjale na "kri, znoj in solze", jim zmeraj znova spodleti. Namesto usodnosti polnih retoričnih figur jim v stavke s podpičji uspe stlačiti le kup pridevnikov. Predsednik republike – očiten igralski talent – jih še nekako interpretira, premier pa je – ko mora biti za zgodovino spravljivo artikuliran – povsem izgubljen. A če odpilimo vse okraske in poudarke, sta si glavni sporočili obeh predsednikov nadvse podobni: predsednika nam sporočata, da bomo s tem, ko bomo poskrbeli zase, istočasno skrbeli tudi za druge … Kar je v normalnih razmerah logični nesmisel, v razmerah epidemije pa dejstvo. Drugo sporočilo, ki je prevevalo oba priložnostna govora, pa je aktivistični vzklik, da moramo pomagati drug drugemu. Obstajalo je sicer še tretje sporočilo, ki pa ga je nato državni PR minimaliziral. Oba predsednika sta zagotovila, da bo Slovenija zmagala. Nato se je oglasil selektor Kek in dejal, da Sloveniji zadostuje že neodločen rezultat.
Preden si podrobneje pogledamo, kako in kaj je s pomočjo drug drugemu, se vprašajmo, čemu smo bili državljani resnični zmagovalci prvega vala, med drugim valom pa se obnašamo povsem drugače. In smo menda s svojim obnašanjem drugi val v veliki meri tudi omogočili. Stroka ima svoje videnje, politika tako ali tako, še najlepšo razlago, čemu v drugo ne ubogamo navodil, pa nam nudi predšolska vzgoja. Vzgojiteljice, pa tudi mame seveda, otrokom, ki se kdaj zlažejo, dajo v premislek življenjsko resnico: "Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?"
In v ta temeljni paradoks ene prvih lekcij socializacije se je ujela slovenska vladajoča elita. Ker je včeraj izgubila kredibilnost s trivialnimi ali recimo pobalinskimi eskapadami, kako naj ji verjamemo, da si je danes dobesedno čez noč in s pomočjo enega televizijskega nagovora to kredibilnost povrnila. Ali še bolj grobo, še bolj na poskok: če je oblast lagala včeraj, kako naj ji verjamemo, da danes govori resnico?
V nadaljevanju pa dokaz, kako država ne misli resno s tem, da si moramo med seboj pomagati. Pa s tem ne mislimo milijonov denarne pomoči, temveč govorimo o temeljni medčloveški pomoči, ki smo jo državljani pokazali že tisočkrat, država pa skoraj nikoli.
"Predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev" Gregor Pečan se je konec prvega vala in v pripravi na drugega večkrat izpostavil v javnosti in med drugim govoril tudi o temi, ob katero se ne obregne skoraj nihče. Spomladanski trije meseci pouka na daljavo so potekali ob veliki improvizaciji in ob naporih tako učiteljev kot učencev in staršev; ob tem so trije meseci izven učilnic prinesli številna znanja in vedenja, ki jih je šolski sistem s pridom nadgradil in kakorkoli smo radi kritični do šolstva, je treba povedati, da je to svojo domačo nalogo naredilo. Druga seansa učenja na daljavo poteka bolj umirjeno, z več poenotenja, manj improvizacije in upajmo, da tudi bolj učinkovito.
A to ni to, na kar opozarja predsednik "združenja ravnateljic in ravnateljev". Večkrat je namreč javno opozoril na slabo pokritost in dostopnost do svetovnega spleta, s katero se morajo ubadati šolniki, oziroma predvsem učenci. Če so šole kot javni zavodi še nekako priklopljene na svetovni splet z vsaj dostojno hitrostjo prenosa podatkov, pa so posamezne družine odvisne od gole sreče. V urbanih središčih še nekako gre, na podeželju pa je slika pogosto katastrofalna. Optičnih kablov se tja ne splača vleči, ker je komercialni izplen premajhen, mobilni signal je zaradi goratega terena prav tako vprašljiv, nekakšna paradržavna rešitev, imenovana RUNE, pa bolj kot širokopasovni splet deli obljube.
Ampak da naša država še vedno ne razume širokopasovnega interneta kot strateške dobrine, enakovredne cestnemu in železniškemu omrežju, je že prežvečena zgodba, ki pa ima v povezavi z epidemijo žal usoden učinek na razslojevanje šolajoče se mladine. Če torej živite na enem premnogih območij, ki so internetna bela ali siva lisa, bodo vaši otroci v naslednjem mesecu učno prikrajšani v primerjavi z otroki, ki imajo nemoten dostop do spleta.
In zdaj o pomoči drug drugemu. Starši si pomagajo s staro opremo, z nasveti in podobnim, ampak poglejmo, kako pomaga država. Kot vemo, je državni Telekom kralj slovenskih telekomunikacij. Gigant v državni lasti ima v rokah velik kos platna, brez dvoma pa škarje – tudi ko govorimo o dostopu do svetovnega spleta. Tako z optičnim kot mobilnim prenosom podatkov. In ker svoje omrežje poznajo do obisti, so spomladi morali slišati šolnike, ki so opozarjali na težave pri dostopu do spleta.
V svojih solzavih reklamah se telekomovci radi predstavljajo kot družbeno odgovorno podjetje. Ptički in filmske zvezde vas prepričujejo, da je le v njihovem naročju moč užiti vso digitalno popolnost sodobnega sveta. A ko bi resnično potrebovali njihovo družbeno odgovorno držo, telekomovci naredijo to, kar, roko na srce, naredijo vsa državna podjetja, ko so postavljena pred konkretno nalogo: zamenjali bodo upravo! Ali bodo zamenjali nadzornike. Ali bodo nadzorniki zamenjali upravo, ali bo uprava odstopila, ali bo lastnik odstopil nadzornike – kakorkoli se že pač imenujejo manevri, med katerimi si politične elite hočejo odrezati svoj košček pite.
Kar hočemo povedati, je precej enostavno: na tisoče družin v tem trenutku doživlja napad panike, ko njihovi otroci namesto v spletno učilnico zrejo v krogec, ki se mikrosoftovsko prijazno vrti, učiteljica je zamrznjena na ekranu že zadnje pol ure, Telekom pa medtem menjava upravo.
Morda se vam zdi, da med menedžerskimi kolobocijami v telekomunikacijskem gigantu in med internetom na parni pogon v Spodnjem Kašlju ni neposredne povezave – a ne bi se mogli bolj motiti! Dejstvo, da Šabeder kot nadzornik in Seljak kot predsednik uprave nista znala in zmogla v poletnih mesecih zaznati, kaj šele začeti reševati anomalij, o katerih govori "predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev", priča o temeljnem nerazumevanju, kakšno je poslanstvo strateško pomembnih podjetij v državni lasti.
Telefone smo si v času rajnke Juge, ki prav tako ni razumela pomena sodobnih telekomunikacij, ljudje napeljali kar sami. Z delovnimi akcijami in s samoprispevki. Očitno bo spet treba v lopo po kramp in lopato.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov