Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
V naslednjih nekaj minutah pa še alternativni prispevek iz cikla oddaj "Premagajmo covid-19"!
Nagovorila sta nas oba predsednika, kar kaže, da je situacije resna. Mimogrede; čeprav se pisci državnih govorov na moč trudijo najti besedne zveze, ki bi, primerne dramatičnosti trenutka, vsaj malo spominjale na "kri, znoj in solze", jim zmeraj znova spodleti. Namesto usodnosti polnih retoričnih figur jim v stavke s podpičji uspe stlačiti le kup pridevnikov. Predsednik republike – očiten igralski talent – jih še nekako interpretira, premier pa je – ko mora biti za zgodovino spravljivo artikuliran – povsem izgubljen. A če odpilimo vse okraske in poudarke, sta si glavni sporočili obeh predsednikov nadvse podobni: predsednika nam sporočata, da bomo s tem, ko bomo poskrbeli zase, istočasno skrbeli tudi za druge … Kar je v normalnih razmerah logični nesmisel, v razmerah epidemije pa dejstvo. Drugo sporočilo, ki je prevevalo oba priložnostna govora, pa je aktivistični vzklik, da moramo pomagati drug drugemu. Obstajalo je sicer še tretje sporočilo, ki pa ga je nato državni PR minimaliziral. Oba predsednika sta zagotovila, da bo Slovenija zmagala. Nato se je oglasil selektor Kek in dejal, da Sloveniji zadostuje že neodločen rezultat.
Preden si podrobneje pogledamo, kako in kaj je s pomočjo drug drugemu, se vprašajmo, čemu smo bili državljani resnični zmagovalci prvega vala, med drugim valom pa se obnašamo povsem drugače. In smo menda s svojim obnašanjem drugi val v veliki meri tudi omogočili. Stroka ima svoje videnje, politika tako ali tako, še najlepšo razlago, čemu v drugo ne ubogamo navodil, pa nam nudi predšolska vzgoja. Vzgojiteljice, pa tudi mame seveda, otrokom, ki se kdaj zlažejo, dajo v premislek življenjsko resnico: "Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?"
In v ta temeljni paradoks ene prvih lekcij socializacije se je ujela slovenska vladajoča elita. Ker je včeraj izgubila kredibilnost s trivialnimi ali recimo pobalinskimi eskapadami, kako naj ji verjamemo, da si je danes dobesedno čez noč in s pomočjo enega televizijskega nagovora to kredibilnost povrnila. Ali še bolj grobo, še bolj na poskok: če je oblast lagala včeraj, kako naj ji verjamemo, da danes govori resnico?
V nadaljevanju pa dokaz, kako država ne misli resno s tem, da si moramo med seboj pomagati. Pa s tem ne mislimo milijonov denarne pomoči, temveč govorimo o temeljni medčloveški pomoči, ki smo jo državljani pokazali že tisočkrat, država pa skoraj nikoli.
"Predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev" Gregor Pečan se je konec prvega vala in v pripravi na drugega večkrat izpostavil v javnosti in med drugim govoril tudi o temi, ob katero se ne obregne skoraj nihče. Spomladanski trije meseci pouka na daljavo so potekali ob veliki improvizaciji in ob naporih tako učiteljev kot učencev in staršev; ob tem so trije meseci izven učilnic prinesli številna znanja in vedenja, ki jih je šolski sistem s pridom nadgradil in kakorkoli smo radi kritični do šolstva, je treba povedati, da je to svojo domačo nalogo naredilo. Druga seansa učenja na daljavo poteka bolj umirjeno, z več poenotenja, manj improvizacije in upajmo, da tudi bolj učinkovito.
A to ni to, na kar opozarja predsednik "združenja ravnateljic in ravnateljev". Večkrat je namreč javno opozoril na slabo pokritost in dostopnost do svetovnega spleta, s katero se morajo ubadati šolniki, oziroma predvsem učenci. Če so šole kot javni zavodi še nekako priklopljene na svetovni splet z vsaj dostojno hitrostjo prenosa podatkov, pa so posamezne družine odvisne od gole sreče. V urbanih središčih še nekako gre, na podeželju pa je slika pogosto katastrofalna. Optičnih kablov se tja ne splača vleči, ker je komercialni izplen premajhen, mobilni signal je zaradi goratega terena prav tako vprašljiv, nekakšna paradržavna rešitev, imenovana RUNE, pa bolj kot širokopasovni splet deli obljube.
Ampak da naša država še vedno ne razume širokopasovnega interneta kot strateške dobrine, enakovredne cestnemu in železniškemu omrežju, je že prežvečena zgodba, ki pa ima v povezavi z epidemijo žal usoden učinek na razslojevanje šolajoče se mladine. Če torej živite na enem premnogih območij, ki so internetna bela ali siva lisa, bodo vaši otroci v naslednjem mesecu učno prikrajšani v primerjavi z otroki, ki imajo nemoten dostop do spleta.
In zdaj o pomoči drug drugemu. Starši si pomagajo s staro opremo, z nasveti in podobnim, ampak poglejmo, kako pomaga država. Kot vemo, je državni Telekom kralj slovenskih telekomunikacij. Gigant v državni lasti ima v rokah velik kos platna, brez dvoma pa škarje – tudi ko govorimo o dostopu do svetovnega spleta. Tako z optičnim kot mobilnim prenosom podatkov. In ker svoje omrežje poznajo do obisti, so spomladi morali slišati šolnike, ki so opozarjali na težave pri dostopu do spleta.
V svojih solzavih reklamah se telekomovci radi predstavljajo kot družbeno odgovorno podjetje. Ptički in filmske zvezde vas prepričujejo, da je le v njihovem naročju moč užiti vso digitalno popolnost sodobnega sveta. A ko bi resnično potrebovali njihovo družbeno odgovorno držo, telekomovci naredijo to, kar, roko na srce, naredijo vsa državna podjetja, ko so postavljena pred konkretno nalogo: zamenjali bodo upravo! Ali bodo zamenjali nadzornike. Ali bodo nadzorniki zamenjali upravo, ali bo uprava odstopila, ali bo lastnik odstopil nadzornike – kakorkoli se že pač imenujejo manevri, med katerimi si politične elite hočejo odrezati svoj košček pite.
Kar hočemo povedati, je precej enostavno: na tisoče družin v tem trenutku doživlja napad panike, ko njihovi otroci namesto v spletno učilnico zrejo v krogec, ki se mikrosoftovsko prijazno vrti, učiteljica je zamrznjena na ekranu že zadnje pol ure, Telekom pa medtem menjava upravo.
Morda se vam zdi, da med menedžerskimi kolobocijami v telekomunikacijskem gigantu in med internetom na parni pogon v Spodnjem Kašlju ni neposredne povezave – a ne bi se mogli bolj motiti! Dejstvo, da Šabeder kot nadzornik in Seljak kot predsednik uprave nista znala in zmogla v poletnih mesecih zaznati, kaj šele začeti reševati anomalij, o katerih govori "predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev", priča o temeljnem nerazumevanju, kakšno je poslanstvo strateško pomembnih podjetij v državni lasti.
Telefone smo si v času rajnke Juge, ki prav tako ni razumela pomena sodobnih telekomunikacij, ljudje napeljali kar sami. Z delovnimi akcijami in s samoprispevki. Očitno bo spet treba v lopo po kramp in lopato.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
V naslednjih nekaj minutah pa še alternativni prispevek iz cikla oddaj "Premagajmo covid-19"!
Nagovorila sta nas oba predsednika, kar kaže, da je situacije resna. Mimogrede; čeprav se pisci državnih govorov na moč trudijo najti besedne zveze, ki bi, primerne dramatičnosti trenutka, vsaj malo spominjale na "kri, znoj in solze", jim zmeraj znova spodleti. Namesto usodnosti polnih retoričnih figur jim v stavke s podpičji uspe stlačiti le kup pridevnikov. Predsednik republike – očiten igralski talent – jih še nekako interpretira, premier pa je – ko mora biti za zgodovino spravljivo artikuliran – povsem izgubljen. A če odpilimo vse okraske in poudarke, sta si glavni sporočili obeh predsednikov nadvse podobni: predsednika nam sporočata, da bomo s tem, ko bomo poskrbeli zase, istočasno skrbeli tudi za druge … Kar je v normalnih razmerah logični nesmisel, v razmerah epidemije pa dejstvo. Drugo sporočilo, ki je prevevalo oba priložnostna govora, pa je aktivistični vzklik, da moramo pomagati drug drugemu. Obstajalo je sicer še tretje sporočilo, ki pa ga je nato državni PR minimaliziral. Oba predsednika sta zagotovila, da bo Slovenija zmagala. Nato se je oglasil selektor Kek in dejal, da Sloveniji zadostuje že neodločen rezultat.
Preden si podrobneje pogledamo, kako in kaj je s pomočjo drug drugemu, se vprašajmo, čemu smo bili državljani resnični zmagovalci prvega vala, med drugim valom pa se obnašamo povsem drugače. In smo menda s svojim obnašanjem drugi val v veliki meri tudi omogočili. Stroka ima svoje videnje, politika tako ali tako, še najlepšo razlago, čemu v drugo ne ubogamo navodil, pa nam nudi predšolska vzgoja. Vzgojiteljice, pa tudi mame seveda, otrokom, ki se kdaj zlažejo, dajo v premislek življenjsko resnico: "Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?"
In v ta temeljni paradoks ene prvih lekcij socializacije se je ujela slovenska vladajoča elita. Ker je včeraj izgubila kredibilnost s trivialnimi ali recimo pobalinskimi eskapadami, kako naj ji verjamemo, da si je danes dobesedno čez noč in s pomočjo enega televizijskega nagovora to kredibilnost povrnila. Ali še bolj grobo, še bolj na poskok: če je oblast lagala včeraj, kako naj ji verjamemo, da danes govori resnico?
V nadaljevanju pa dokaz, kako država ne misli resno s tem, da si moramo med seboj pomagati. Pa s tem ne mislimo milijonov denarne pomoči, temveč govorimo o temeljni medčloveški pomoči, ki smo jo državljani pokazali že tisočkrat, država pa skoraj nikoli.
"Predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev" Gregor Pečan se je konec prvega vala in v pripravi na drugega večkrat izpostavil v javnosti in med drugim govoril tudi o temi, ob katero se ne obregne skoraj nihče. Spomladanski trije meseci pouka na daljavo so potekali ob veliki improvizaciji in ob naporih tako učiteljev kot učencev in staršev; ob tem so trije meseci izven učilnic prinesli številna znanja in vedenja, ki jih je šolski sistem s pridom nadgradil in kakorkoli smo radi kritični do šolstva, je treba povedati, da je to svojo domačo nalogo naredilo. Druga seansa učenja na daljavo poteka bolj umirjeno, z več poenotenja, manj improvizacije in upajmo, da tudi bolj učinkovito.
A to ni to, na kar opozarja predsednik "združenja ravnateljic in ravnateljev". Večkrat je namreč javno opozoril na slabo pokritost in dostopnost do svetovnega spleta, s katero se morajo ubadati šolniki, oziroma predvsem učenci. Če so šole kot javni zavodi še nekako priklopljene na svetovni splet z vsaj dostojno hitrostjo prenosa podatkov, pa so posamezne družine odvisne od gole sreče. V urbanih središčih še nekako gre, na podeželju pa je slika pogosto katastrofalna. Optičnih kablov se tja ne splača vleči, ker je komercialni izplen premajhen, mobilni signal je zaradi goratega terena prav tako vprašljiv, nekakšna paradržavna rešitev, imenovana RUNE, pa bolj kot širokopasovni splet deli obljube.
Ampak da naša država še vedno ne razume širokopasovnega interneta kot strateške dobrine, enakovredne cestnemu in železniškemu omrežju, je že prežvečena zgodba, ki pa ima v povezavi z epidemijo žal usoden učinek na razslojevanje šolajoče se mladine. Če torej živite na enem premnogih območij, ki so internetna bela ali siva lisa, bodo vaši otroci v naslednjem mesecu učno prikrajšani v primerjavi z otroki, ki imajo nemoten dostop do spleta.
In zdaj o pomoči drug drugemu. Starši si pomagajo s staro opremo, z nasveti in podobnim, ampak poglejmo, kako pomaga država. Kot vemo, je državni Telekom kralj slovenskih telekomunikacij. Gigant v državni lasti ima v rokah velik kos platna, brez dvoma pa škarje – tudi ko govorimo o dostopu do svetovnega spleta. Tako z optičnim kot mobilnim prenosom podatkov. In ker svoje omrežje poznajo do obisti, so spomladi morali slišati šolnike, ki so opozarjali na težave pri dostopu do spleta.
V svojih solzavih reklamah se telekomovci radi predstavljajo kot družbeno odgovorno podjetje. Ptički in filmske zvezde vas prepričujejo, da je le v njihovem naročju moč užiti vso digitalno popolnost sodobnega sveta. A ko bi resnično potrebovali njihovo družbeno odgovorno držo, telekomovci naredijo to, kar, roko na srce, naredijo vsa državna podjetja, ko so postavljena pred konkretno nalogo: zamenjali bodo upravo! Ali bodo zamenjali nadzornike. Ali bodo nadzorniki zamenjali upravo, ali bo uprava odstopila, ali bo lastnik odstopil nadzornike – kakorkoli se že pač imenujejo manevri, med katerimi si politične elite hočejo odrezati svoj košček pite.
Kar hočemo povedati, je precej enostavno: na tisoče družin v tem trenutku doživlja napad panike, ko njihovi otroci namesto v spletno učilnico zrejo v krogec, ki se mikrosoftovsko prijazno vrti, učiteljica je zamrznjena na ekranu že zadnje pol ure, Telekom pa medtem menjava upravo.
Morda se vam zdi, da med menedžerskimi kolobocijami v telekomunikacijskem gigantu in med internetom na parni pogon v Spodnjem Kašlju ni neposredne povezave – a ne bi se mogli bolj motiti! Dejstvo, da Šabeder kot nadzornik in Seljak kot predsednik uprave nista znala in zmogla v poletnih mesecih zaznati, kaj šele začeti reševati anomalij, o katerih govori "predsednik združenja ravnateljic in ravnateljev", priča o temeljnem nerazumevanju, kakšno je poslanstvo strateško pomembnih podjetij v državni lasti.
Telefone smo si v času rajnke Juge, ki prav tako ni razumela pomena sodobnih telekomunikacij, ljudje napeljali kar sami. Z delovnimi akcijami in s samoprispevki. Očitno bo spet treba v lopo po kramp in lopato.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov