Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov