Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov