Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Ob novem letu si lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Če samo pogledamo situacijo z zdravstvenim ministrom ... Preden je odstopil, je vsa država trepetala z njim, ko smo ga občudovali med napori, kako obvladati epidemijo. Zdaj, ko ga ni več, gre epidemija enako slabo naprej; kar nam pove, da dela novi zdravstveni minister enako slabo, kot je delal stari zdravstveni minister; potemtakem ni bilo nobene logične potrebe, da je odstopil.
Novi zdravstveni minister je predsednik vlade. Kot uči slovenska politična zgodovina, sta identično igro oba moža enkrat že odigrala, ali če hočete: isti ples sta že plesala in oba, z njima pa še vsi ostali, vemo, kako je, ko premier postane še zdravstveni minister. Kot omenjeno, je enako slabo, kot je bilo prej. Kar nas vodi, podžgano z optimizmom novega leta, na zanimivo razmišljanje.
Torej; premier je premier, se pravi prvi minister. Ob tem je še zdravstveni minister.
Če pogledamo realno, je tudi zunanji minister. Oseba, ki je zunanji minister v Mladiki, je namreč premierju tako zelo podobna – po glasu, stasu, sploh pa po mislih, stališčih in dejanjih – da zlonamerni že tako natolcujejo, kako gre, če že ne za klona pa vsaj za neverjetno podobnost med obema možema. Tako je premier prvi minister, zdravstveni minister in zunanji minister.
Še naprej; pravosodna ministrica je oni dan potožila, da so seje vlade na daljavo pogosto tako na hitro sklicane, da ona ne more pravočasno do računalnika in je večkrat nepripravljena in ne ve prav dobro, čemu in katere sklepe sprejme vlada. Tako predvidevamo, da zaradi pravosodne ministrice z daljšim reakcijskim časom sprejema odločitve za njen resor kar premier. Tako ima ob zdravstvenem in zunanjem na grbi še pravosodno ministrstvo. Ki mu je tudi sicer ljubo – in pravosodni sistem je spoznal tudi od znotraj, kot se reče.
Ampak se tu še ne konča. Zagotovo mora skrbeti še za ministrstvo za šolstvo. Ministrica je ves čas na robu joka in ko ženski hormoni tako divjajo, je potrebna trdna moška roka, ki jo premier zagotavlja že zadnjih 30 let … Medtem ko ministrica hlipa, premier s trdno roko skrbi za šolstvo tako, da ga ni …
Torej vsaj delno ob zdravstvenem, zunanjem in pravosodnem ministrstvu vodi tudi šolsko ministrstvo. O notranjem ministrstvu ne bomo izgubljali besed. Kot vemo, ga je notranji minister zapustil že pred pol leta in premier ga je pustil v pisarni le zato, da je državljan Hojs dobro videti, ko je obkrožen s specialno enoto. Sklepamo torej, da že od ministrovega odstopa, se pravi vsaj pol leta, premier vodi tudi notranje ministrstvo iz preprostega razloga, ker notranjega ministra nimamo.
Nato imamo še ministrstvo za kulturo; težko je trditi, da tudi tega vodi premier, vsekakor pa ministrstvo deluje, kot da ga ne vodi nihče. Zagotovo pa premier vodi direktorat za medije. Ob tem premier zagotovo ne vodi ministrstva za delo, vodi pa ministra za delo in po delu še za nos. Kar je pravzaprav eno in isto …
Kaj še nam ostane? Vsake toliko verjetno pride premier na ministrstvo za infrastrukturo, kajti minister se tako rad vozi z vlaki, da je redko v hiši. Obrambnega ministrstva premier sicer ne vodi, kajti tam kraljuje najbolj bojevit mož, ki ga je dala krščanska misel od križarskih vojn sem; se pa rad ponudi, da gre namesto ministra v trgovino. Da pomaga vsaj s špecerijo.
Hočemo povedati, vse v optimističnem tonu, kako se nam zdi skrajno primerno, da se je toliko ministrstev združilo v možu, ki je – tako mnogi njegovi sodelavci, sopotniki ali samo naključni mimoidoči – izjemno delaven. Da vstaja zelo zgodaj in hodi pozno spat, kar delovni slovenski naturi izjemno imponira. In ker sta premier in njegova politična misel hkrati naklonjena tudi upravljavski učinkovitosti, se zdi združevanje ministrstev znotraj ene same osebe primerno tudi zato, ker je učinkovito. Čemu bi se zamujali z zapletenimi demokratičnimi procesi, nadzornimi organi, neodvisnimi institucijami, svobodnimi mediji in podobnim, ko pa smo lahko izjemno učinkoviti že, če je vsa vlada združena pod visokim čelom enega samega moža!
Tako je tudi prav, kajti le učinkovitost, delavnost in disciplina nas bodo pripeljale do zmage nad epidemijo; po tej zmagi pa še do številnih drugih zmag.
Zato si lahko ob novem letu lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Ob novem letu si lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Če samo pogledamo situacijo z zdravstvenim ministrom ... Preden je odstopil, je vsa država trepetala z njim, ko smo ga občudovali med napori, kako obvladati epidemijo. Zdaj, ko ga ni več, gre epidemija enako slabo naprej; kar nam pove, da dela novi zdravstveni minister enako slabo, kot je delal stari zdravstveni minister; potemtakem ni bilo nobene logične potrebe, da je odstopil.
Novi zdravstveni minister je predsednik vlade. Kot uči slovenska politična zgodovina, sta identično igro oba moža enkrat že odigrala, ali če hočete: isti ples sta že plesala in oba, z njima pa še vsi ostali, vemo, kako je, ko premier postane še zdravstveni minister. Kot omenjeno, je enako slabo, kot je bilo prej. Kar nas vodi, podžgano z optimizmom novega leta, na zanimivo razmišljanje.
Torej; premier je premier, se pravi prvi minister. Ob tem je še zdravstveni minister.
Če pogledamo realno, je tudi zunanji minister. Oseba, ki je zunanji minister v Mladiki, je namreč premierju tako zelo podobna – po glasu, stasu, sploh pa po mislih, stališčih in dejanjih – da zlonamerni že tako natolcujejo, kako gre, če že ne za klona pa vsaj za neverjetno podobnost med obema možema. Tako je premier prvi minister, zdravstveni minister in zunanji minister.
Še naprej; pravosodna ministrica je oni dan potožila, da so seje vlade na daljavo pogosto tako na hitro sklicane, da ona ne more pravočasno do računalnika in je večkrat nepripravljena in ne ve prav dobro, čemu in katere sklepe sprejme vlada. Tako predvidevamo, da zaradi pravosodne ministrice z daljšim reakcijskim časom sprejema odločitve za njen resor kar premier. Tako ima ob zdravstvenem in zunanjem na grbi še pravosodno ministrstvo. Ki mu je tudi sicer ljubo – in pravosodni sistem je spoznal tudi od znotraj, kot se reče.
Ampak se tu še ne konča. Zagotovo mora skrbeti še za ministrstvo za šolstvo. Ministrica je ves čas na robu joka in ko ženski hormoni tako divjajo, je potrebna trdna moška roka, ki jo premier zagotavlja že zadnjih 30 let … Medtem ko ministrica hlipa, premier s trdno roko skrbi za šolstvo tako, da ga ni …
Torej vsaj delno ob zdravstvenem, zunanjem in pravosodnem ministrstvu vodi tudi šolsko ministrstvo. O notranjem ministrstvu ne bomo izgubljali besed. Kot vemo, ga je notranji minister zapustil že pred pol leta in premier ga je pustil v pisarni le zato, da je državljan Hojs dobro videti, ko je obkrožen s specialno enoto. Sklepamo torej, da že od ministrovega odstopa, se pravi vsaj pol leta, premier vodi tudi notranje ministrstvo iz preprostega razloga, ker notranjega ministra nimamo.
Nato imamo še ministrstvo za kulturo; težko je trditi, da tudi tega vodi premier, vsekakor pa ministrstvo deluje, kot da ga ne vodi nihče. Zagotovo pa premier vodi direktorat za medije. Ob tem premier zagotovo ne vodi ministrstva za delo, vodi pa ministra za delo in po delu še za nos. Kar je pravzaprav eno in isto …
Kaj še nam ostane? Vsake toliko verjetno pride premier na ministrstvo za infrastrukturo, kajti minister se tako rad vozi z vlaki, da je redko v hiši. Obrambnega ministrstva premier sicer ne vodi, kajti tam kraljuje najbolj bojevit mož, ki ga je dala krščanska misel od križarskih vojn sem; se pa rad ponudi, da gre namesto ministra v trgovino. Da pomaga vsaj s špecerijo.
Hočemo povedati, vse v optimističnem tonu, kako se nam zdi skrajno primerno, da se je toliko ministrstev združilo v možu, ki je – tako mnogi njegovi sodelavci, sopotniki ali samo naključni mimoidoči – izjemno delaven. Da vstaja zelo zgodaj in hodi pozno spat, kar delovni slovenski naturi izjemno imponira. In ker sta premier in njegova politična misel hkrati naklonjena tudi upravljavski učinkovitosti, se zdi združevanje ministrstev znotraj ene same osebe primerno tudi zato, ker je učinkovito. Čemu bi se zamujali z zapletenimi demokratičnimi procesi, nadzornimi organi, neodvisnimi institucijami, svobodnimi mediji in podobnim, ko pa smo lahko izjemno učinkoviti že, če je vsa vlada združena pod visokim čelom enega samega moža!
Tako je tudi prav, kajti le učinkovitost, delavnost in disciplina nas bodo pripeljale do zmage nad epidemijo; po tej zmagi pa še do številnih drugih zmag.
Zato si lahko ob novem letu lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov