Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Ob novem letu si lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Če samo pogledamo situacijo z zdravstvenim ministrom ... Preden je odstopil, je vsa država trepetala z njim, ko smo ga občudovali med napori, kako obvladati epidemijo. Zdaj, ko ga ni več, gre epidemija enako slabo naprej; kar nam pove, da dela novi zdravstveni minister enako slabo, kot je delal stari zdravstveni minister; potemtakem ni bilo nobene logične potrebe, da je odstopil.
Novi zdravstveni minister je predsednik vlade. Kot uči slovenska politična zgodovina, sta identično igro oba moža enkrat že odigrala, ali če hočete: isti ples sta že plesala in oba, z njima pa še vsi ostali, vemo, kako je, ko premier postane še zdravstveni minister. Kot omenjeno, je enako slabo, kot je bilo prej. Kar nas vodi, podžgano z optimizmom novega leta, na zanimivo razmišljanje.
Torej; premier je premier, se pravi prvi minister. Ob tem je še zdravstveni minister.
Če pogledamo realno, je tudi zunanji minister. Oseba, ki je zunanji minister v Mladiki, je namreč premierju tako zelo podobna – po glasu, stasu, sploh pa po mislih, stališčih in dejanjih – da zlonamerni že tako natolcujejo, kako gre, če že ne za klona pa vsaj za neverjetno podobnost med obema možema. Tako je premier prvi minister, zdravstveni minister in zunanji minister.
Še naprej; pravosodna ministrica je oni dan potožila, da so seje vlade na daljavo pogosto tako na hitro sklicane, da ona ne more pravočasno do računalnika in je večkrat nepripravljena in ne ve prav dobro, čemu in katere sklepe sprejme vlada. Tako predvidevamo, da zaradi pravosodne ministrice z daljšim reakcijskim časom sprejema odločitve za njen resor kar premier. Tako ima ob zdravstvenem in zunanjem na grbi še pravosodno ministrstvo. Ki mu je tudi sicer ljubo – in pravosodni sistem je spoznal tudi od znotraj, kot se reče.
Ampak se tu še ne konča. Zagotovo mora skrbeti še za ministrstvo za šolstvo. Ministrica je ves čas na robu joka in ko ženski hormoni tako divjajo, je potrebna trdna moška roka, ki jo premier zagotavlja že zadnjih 30 let … Medtem ko ministrica hlipa, premier s trdno roko skrbi za šolstvo tako, da ga ni …
Torej vsaj delno ob zdravstvenem, zunanjem in pravosodnem ministrstvu vodi tudi šolsko ministrstvo. O notranjem ministrstvu ne bomo izgubljali besed. Kot vemo, ga je notranji minister zapustil že pred pol leta in premier ga je pustil v pisarni le zato, da je državljan Hojs dobro videti, ko je obkrožen s specialno enoto. Sklepamo torej, da že od ministrovega odstopa, se pravi vsaj pol leta, premier vodi tudi notranje ministrstvo iz preprostega razloga, ker notranjega ministra nimamo.
Nato imamo še ministrstvo za kulturo; težko je trditi, da tudi tega vodi premier, vsekakor pa ministrstvo deluje, kot da ga ne vodi nihče. Zagotovo pa premier vodi direktorat za medije. Ob tem premier zagotovo ne vodi ministrstva za delo, vodi pa ministra za delo in po delu še za nos. Kar je pravzaprav eno in isto …
Kaj še nam ostane? Vsake toliko verjetno pride premier na ministrstvo za infrastrukturo, kajti minister se tako rad vozi z vlaki, da je redko v hiši. Obrambnega ministrstva premier sicer ne vodi, kajti tam kraljuje najbolj bojevit mož, ki ga je dala krščanska misel od križarskih vojn sem; se pa rad ponudi, da gre namesto ministra v trgovino. Da pomaga vsaj s špecerijo.
Hočemo povedati, vse v optimističnem tonu, kako se nam zdi skrajno primerno, da se je toliko ministrstev združilo v možu, ki je – tako mnogi njegovi sodelavci, sopotniki ali samo naključni mimoidoči – izjemno delaven. Da vstaja zelo zgodaj in hodi pozno spat, kar delovni slovenski naturi izjemno imponira. In ker sta premier in njegova politična misel hkrati naklonjena tudi upravljavski učinkovitosti, se zdi združevanje ministrstev znotraj ene same osebe primerno tudi zato, ker je učinkovito. Čemu bi se zamujali z zapletenimi demokratičnimi procesi, nadzornimi organi, neodvisnimi institucijami, svobodnimi mediji in podobnim, ko pa smo lahko izjemno učinkoviti že, če je vsa vlada združena pod visokim čelom enega samega moža!
Tako je tudi prav, kajti le učinkovitost, delavnost in disciplina nas bodo pripeljale do zmage nad epidemijo; po tej zmagi pa še do številnih drugih zmag.
Zato si lahko ob novem letu lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Ob novem letu si lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Če samo pogledamo situacijo z zdravstvenim ministrom ... Preden je odstopil, je vsa država trepetala z njim, ko smo ga občudovali med napori, kako obvladati epidemijo. Zdaj, ko ga ni več, gre epidemija enako slabo naprej; kar nam pove, da dela novi zdravstveni minister enako slabo, kot je delal stari zdravstveni minister; potemtakem ni bilo nobene logične potrebe, da je odstopil.
Novi zdravstveni minister je predsednik vlade. Kot uči slovenska politična zgodovina, sta identično igro oba moža enkrat že odigrala, ali če hočete: isti ples sta že plesala in oba, z njima pa še vsi ostali, vemo, kako je, ko premier postane še zdravstveni minister. Kot omenjeno, je enako slabo, kot je bilo prej. Kar nas vodi, podžgano z optimizmom novega leta, na zanimivo razmišljanje.
Torej; premier je premier, se pravi prvi minister. Ob tem je še zdravstveni minister.
Če pogledamo realno, je tudi zunanji minister. Oseba, ki je zunanji minister v Mladiki, je namreč premierju tako zelo podobna – po glasu, stasu, sploh pa po mislih, stališčih in dejanjih – da zlonamerni že tako natolcujejo, kako gre, če že ne za klona pa vsaj za neverjetno podobnost med obema možema. Tako je premier prvi minister, zdravstveni minister in zunanji minister.
Še naprej; pravosodna ministrica je oni dan potožila, da so seje vlade na daljavo pogosto tako na hitro sklicane, da ona ne more pravočasno do računalnika in je večkrat nepripravljena in ne ve prav dobro, čemu in katere sklepe sprejme vlada. Tako predvidevamo, da zaradi pravosodne ministrice z daljšim reakcijskim časom sprejema odločitve za njen resor kar premier. Tako ima ob zdravstvenem in zunanjem na grbi še pravosodno ministrstvo. Ki mu je tudi sicer ljubo – in pravosodni sistem je spoznal tudi od znotraj, kot se reče.
Ampak se tu še ne konča. Zagotovo mora skrbeti še za ministrstvo za šolstvo. Ministrica je ves čas na robu joka in ko ženski hormoni tako divjajo, je potrebna trdna moška roka, ki jo premier zagotavlja že zadnjih 30 let … Medtem ko ministrica hlipa, premier s trdno roko skrbi za šolstvo tako, da ga ni …
Torej vsaj delno ob zdravstvenem, zunanjem in pravosodnem ministrstvu vodi tudi šolsko ministrstvo. O notranjem ministrstvu ne bomo izgubljali besed. Kot vemo, ga je notranji minister zapustil že pred pol leta in premier ga je pustil v pisarni le zato, da je državljan Hojs dobro videti, ko je obkrožen s specialno enoto. Sklepamo torej, da že od ministrovega odstopa, se pravi vsaj pol leta, premier vodi tudi notranje ministrstvo iz preprostega razloga, ker notranjega ministra nimamo.
Nato imamo še ministrstvo za kulturo; težko je trditi, da tudi tega vodi premier, vsekakor pa ministrstvo deluje, kot da ga ne vodi nihče. Zagotovo pa premier vodi direktorat za medije. Ob tem premier zagotovo ne vodi ministrstva za delo, vodi pa ministra za delo in po delu še za nos. Kar je pravzaprav eno in isto …
Kaj še nam ostane? Vsake toliko verjetno pride premier na ministrstvo za infrastrukturo, kajti minister se tako rad vozi z vlaki, da je redko v hiši. Obrambnega ministrstva premier sicer ne vodi, kajti tam kraljuje najbolj bojevit mož, ki ga je dala krščanska misel od križarskih vojn sem; se pa rad ponudi, da gre namesto ministra v trgovino. Da pomaga vsaj s špecerijo.
Hočemo povedati, vse v optimističnem tonu, kako se nam zdi skrajno primerno, da se je toliko ministrstev združilo v možu, ki je – tako mnogi njegovi sodelavci, sopotniki ali samo naključni mimoidoči – izjemno delaven. Da vstaja zelo zgodaj in hodi pozno spat, kar delovni slovenski naturi izjemno imponira. In ker sta premier in njegova politična misel hkrati naklonjena tudi upravljavski učinkovitosti, se zdi združevanje ministrstev znotraj ene same osebe primerno tudi zato, ker je učinkovito. Čemu bi se zamujali z zapletenimi demokratičnimi procesi, nadzornimi organi, neodvisnimi institucijami, svobodnimi mediji in podobnim, ko pa smo lahko izjemno učinkoviti že, če je vsa vlada združena pod visokim čelom enega samega moža!
Tako je tudi prav, kajti le učinkovitost, delavnost in disciplina nas bodo pripeljale do zmage nad epidemijo; po tej zmagi pa še do številnih drugih zmag.
Zato si lahko ob novem letu lahko želimo marsikaj, le tega ne, da bi se našel novi minister za zdravstvo.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov