Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Zadnje dni pa so vse bolj pogoste novice o državah, ki poskušajo vzpostaviti samooskrbo s cepivom
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Danes se bomo posvetili cepljenju, kajti zdi se, da zdravstveni delavci potrebujejo več dobrih novic, kot jih potrebuje predsednik vlade.
O bitki za cepiva smo slišali že vse; zadnje dni pa so vse bolj pogoste novice o državah, ki poskušajo vzpostaviti samooskrbo s cepivom. Tako je razvoj svojega cepiva napovedala Italija, mnoge, tudi manjše države, pa imajo cepiva v zadnji fazi testiranj. Tudi v Sloveniji je že prišlo do nekaj podobnih pobud. Lek in Krka se sicer še nista zganila, a zato več manjših raziskovalcev že dela prva testiranja slovenskega cepiva proti covidu-19.
Kot smo uspeli izvedeti, jih pri razvoju vodijo tako izkušnje iz tujine kot tudi usmeritve mednarodnih zdravstvenih organizacij. Se pravi: "Ni potrebe, da je cepivo tudi učinkovito, saj ljudje zbolevajo tudi po cepljenju!" In pa: "Tudi ko je cepivo razvito in odobreno, ga ni mogoče dobiti!"
S tako ohlapnimi standardi pa se je slovenska zasebna farmakološka pobuda spopadla zelo uspešno.
Poglejmo nekaj kandidatov za slovensko cepivo, ki so v zadnji fazi testiranj.
Prvo cepivo je plod sodelovanja zagonske žganjekuhe iz okolice Ivančne Gorice in inštituta za hmeljarstvo iz Savinjske doline. Receptura in postopek proizvodnje sta zapletena, saj gre za prvo tako imenovano dvokomponentno cepivo na svetu. Inštitut dobavlja fermentirano komponento, dolenjska pamet pa destilirano. Aplikacija poteka tako, da v pol litra hmeljeve komponente potopite nula pet sadnega destilata; cepiva se je prijelo delovno ime 'podmornica' ali pa 'beton', njegova prednost pa je, da na drugi odmerek ni treba čakati dva tedna, temveč ga je mogoče aplicirati že čez pol ure.
Žal pa ima, vsaj v zgodnji fazi testiranja, cepivo še precej stranskih učinkov. Ker je cepivo tem bolj učinkovito, več odmerkov kot vzamemo, se recimo po četrtem odmerku, ki sicer doseže devetdesetodstotno zaščito pred okužbo, pojavijo slabost, lahko tudi bruhanje, vrtoglavica in redko sicer – tudi izguba zavesti. Je pa zanimivo, da nekateri testni uporabniki stranskih pojavov skoraj ne čutijo in so tudi po aplikaciji obeh vzorcev izjemno dobro razpoloženi. Ko bo farmakološki konzorcij težavo s stranskimi učinki odpravil, verjamemo, da bomo s to savinjsko-dolenjsko navezo dobili izjemno dobro cepivo, ki ga bo za vse Slovence dovolj.
Druga raziskovalna smer na Slovenskem pa je šla proti iskanju absolutno varnega cepiva. Žal so raziskovalci pred kratkim izgubili svoje laboratorije v bivšem Rogu, a ker gre za prosto dostopno recepturo, slišimo, kako se veliko manjših skupin še naprej ukvarja z možnostjo cepiva, izdelanega iz povsem naravnih komponent.
Farmakološka osnova cepiva je v naravi redko samonikla rastlina, ki pa jo je mogoče v omejenih količinah vzgojiti ob kakšnem potočku ali na gozdni jasi. Dobra novica pa je, da jo je mogoče gojiti tudi v odmaknjenem steklenjaku ali z nekaj investicije v laboratorijsko opremo tudi v kleti. Cepivo se lahko aplicira na najrazličnejše načine; zabeležen je poizkus, ko so ga v eni zgodnjih testnih faz stanovalcem DSO-ja ponudili kar na seniku in to v obliki kolačkov. Kako daleč je cepivo, pove tudi podatek, da je v javnosti neuradno znana že tudi cena. En gram velja približno deset evrov … Je pa mogoče iz te količine dobiti pet odmerkov, z nekaj previdnosti pri aplikaciji pa tudi šestega … Stranskih učinkov skorajda ni, edina težava pa je v tem, da se zdi zaradi togosti zdravstvenih oblasti in velike razpršenosti proizvodnje skoraj nemogoče, da bi ga regulatorji trga odobrili.
Tretjo smer v iskanju slovenskega cepiva proti covidu-19 pa poskuša najti skupina družboslovcev; kar je lep dokaz, kako lahko tudi družboslovje pomaga družbi v časih krize. V slovensko literarno-radijsko-gledališko-filmski tradiciji so našli recept za pozabljeno cepivo, za katerega se zdi, da deluje tudi proti koronavirusu. Aplikacija je razmeroma enostavna, cepivo pa ponuja visok odstotek zaščite. Žal pa se podobno kot cepivo Astra-zenece priporoča samo mlajšim od 65 let. Po tej metodi bi se bilo mogoče cepiti ali v cepilnih centrih ali pa kar v naravi sami. Treba je najti le dovolj veliko in trdno skalo ter se z glavo z vso močjo nekajkrat butniti v kamen. Zgodovinsko gledano je to cepivo med Slovenci v času prejšnjih epidemij že dalo odlične rezultate, prvi podatki pa kažejo, da se dobro obnese tudi proti covidu-19. Stranski učinki so blagi, odvisno od socialnega statusa – rahel, do zmeren glavobol, v redkih primerih pa halucinacije na živalsko temo.
To so torej tri glavne skupine, ki se ukvarjajo z razvojem avtohtonega slovenskega cepiva proti covidu-19. Ni treba poudarjati, kako zelo se mudi, saj smo kot kaže, pri skupnih evropskih nabavah odleteli kot "gumb iz gat", kot se reče.
Skoraj že po koncu redakcije pa smo prejeli obvestilo prvih testov omenjenih cepiv pri nacionalnem regulatorju za trg zdravil. Ta ocenjuje, da so vsa cepiva primerna za nadaljnja testiranja. Kot so pri regulatorju poudarili, so slovenski raziskovalci ubrali zanimiv pristop, ki je izjemno inovativen in se dramatično razlikuje od pristopov tako drugih raziskovalcev kot tudi že odobrenih cepiv po svetu.
Slovenska inovacija je v tem, da za virusom sicer zboliš, ampak ti je vseeno.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Zadnje dni pa so vse bolj pogoste novice o državah, ki poskušajo vzpostaviti samooskrbo s cepivom
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Danes se bomo posvetili cepljenju, kajti zdi se, da zdravstveni delavci potrebujejo več dobrih novic, kot jih potrebuje predsednik vlade.
O bitki za cepiva smo slišali že vse; zadnje dni pa so vse bolj pogoste novice o državah, ki poskušajo vzpostaviti samooskrbo s cepivom. Tako je razvoj svojega cepiva napovedala Italija, mnoge, tudi manjše države, pa imajo cepiva v zadnji fazi testiranj. Tudi v Sloveniji je že prišlo do nekaj podobnih pobud. Lek in Krka se sicer še nista zganila, a zato več manjših raziskovalcev že dela prva testiranja slovenskega cepiva proti covidu-19.
Kot smo uspeli izvedeti, jih pri razvoju vodijo tako izkušnje iz tujine kot tudi usmeritve mednarodnih zdravstvenih organizacij. Se pravi: "Ni potrebe, da je cepivo tudi učinkovito, saj ljudje zbolevajo tudi po cepljenju!" In pa: "Tudi ko je cepivo razvito in odobreno, ga ni mogoče dobiti!"
S tako ohlapnimi standardi pa se je slovenska zasebna farmakološka pobuda spopadla zelo uspešno.
Poglejmo nekaj kandidatov za slovensko cepivo, ki so v zadnji fazi testiranj.
Prvo cepivo je plod sodelovanja zagonske žganjekuhe iz okolice Ivančne Gorice in inštituta za hmeljarstvo iz Savinjske doline. Receptura in postopek proizvodnje sta zapletena, saj gre za prvo tako imenovano dvokomponentno cepivo na svetu. Inštitut dobavlja fermentirano komponento, dolenjska pamet pa destilirano. Aplikacija poteka tako, da v pol litra hmeljeve komponente potopite nula pet sadnega destilata; cepiva se je prijelo delovno ime 'podmornica' ali pa 'beton', njegova prednost pa je, da na drugi odmerek ni treba čakati dva tedna, temveč ga je mogoče aplicirati že čez pol ure.
Žal pa ima, vsaj v zgodnji fazi testiranja, cepivo še precej stranskih učinkov. Ker je cepivo tem bolj učinkovito, več odmerkov kot vzamemo, se recimo po četrtem odmerku, ki sicer doseže devetdesetodstotno zaščito pred okužbo, pojavijo slabost, lahko tudi bruhanje, vrtoglavica in redko sicer – tudi izguba zavesti. Je pa zanimivo, da nekateri testni uporabniki stranskih pojavov skoraj ne čutijo in so tudi po aplikaciji obeh vzorcev izjemno dobro razpoloženi. Ko bo farmakološki konzorcij težavo s stranskimi učinki odpravil, verjamemo, da bomo s to savinjsko-dolenjsko navezo dobili izjemno dobro cepivo, ki ga bo za vse Slovence dovolj.
Druga raziskovalna smer na Slovenskem pa je šla proti iskanju absolutno varnega cepiva. Žal so raziskovalci pred kratkim izgubili svoje laboratorije v bivšem Rogu, a ker gre za prosto dostopno recepturo, slišimo, kako se veliko manjših skupin še naprej ukvarja z možnostjo cepiva, izdelanega iz povsem naravnih komponent.
Farmakološka osnova cepiva je v naravi redko samonikla rastlina, ki pa jo je mogoče v omejenih količinah vzgojiti ob kakšnem potočku ali na gozdni jasi. Dobra novica pa je, da jo je mogoče gojiti tudi v odmaknjenem steklenjaku ali z nekaj investicije v laboratorijsko opremo tudi v kleti. Cepivo se lahko aplicira na najrazličnejše načine; zabeležen je poizkus, ko so ga v eni zgodnjih testnih faz stanovalcem DSO-ja ponudili kar na seniku in to v obliki kolačkov. Kako daleč je cepivo, pove tudi podatek, da je v javnosti neuradno znana že tudi cena. En gram velja približno deset evrov … Je pa mogoče iz te količine dobiti pet odmerkov, z nekaj previdnosti pri aplikaciji pa tudi šestega … Stranskih učinkov skorajda ni, edina težava pa je v tem, da se zdi zaradi togosti zdravstvenih oblasti in velike razpršenosti proizvodnje skoraj nemogoče, da bi ga regulatorji trga odobrili.
Tretjo smer v iskanju slovenskega cepiva proti covidu-19 pa poskuša najti skupina družboslovcev; kar je lep dokaz, kako lahko tudi družboslovje pomaga družbi v časih krize. V slovensko literarno-radijsko-gledališko-filmski tradiciji so našli recept za pozabljeno cepivo, za katerega se zdi, da deluje tudi proti koronavirusu. Aplikacija je razmeroma enostavna, cepivo pa ponuja visok odstotek zaščite. Žal pa se podobno kot cepivo Astra-zenece priporoča samo mlajšim od 65 let. Po tej metodi bi se bilo mogoče cepiti ali v cepilnih centrih ali pa kar v naravi sami. Treba je najti le dovolj veliko in trdno skalo ter se z glavo z vso močjo nekajkrat butniti v kamen. Zgodovinsko gledano je to cepivo med Slovenci v času prejšnjih epidemij že dalo odlične rezultate, prvi podatki pa kažejo, da se dobro obnese tudi proti covidu-19. Stranski učinki so blagi, odvisno od socialnega statusa – rahel, do zmeren glavobol, v redkih primerih pa halucinacije na živalsko temo.
To so torej tri glavne skupine, ki se ukvarjajo z razvojem avtohtonega slovenskega cepiva proti covidu-19. Ni treba poudarjati, kako zelo se mudi, saj smo kot kaže, pri skupnih evropskih nabavah odleteli kot "gumb iz gat", kot se reče.
Skoraj že po koncu redakcije pa smo prejeli obvestilo prvih testov omenjenih cepiv pri nacionalnem regulatorju za trg zdravil. Ta ocenjuje, da so vsa cepiva primerna za nadaljnja testiranja. Kot so pri regulatorju poudarili, so slovenski raziskovalci ubrali zanimiv pristop, ki je izjemno inovativen in se dramatično razlikuje od pristopov tako drugih raziskovalcev kot tudi že odobrenih cepiv po svetu.
Slovenska inovacija je v tem, da za virusom sicer zboliš, ampak ti je vseeno.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Neveljaven email naslov