Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Korona je zalomila situacijo tudi na področju visokega šolstva ...
Ker lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Takole je govoril:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Sprožil je pričakovane odzive, kar obenem tudi pomeni, da je sprožil odzive, ki jih je pričakoval. Do zdaj smo se že naučili, da je premieru ljubo, ko sedi, brenka na liro in opazuje goreči Rim. Ampak kar je najbolj neverjetno: vsi komentarji, analitiki, rektorji in dekani ter plejada študentov niso ugotovili, kaj je z mislijo – ki je sicer v našem primeru brezsramno iztrgana iz konteksta – narobe. Vsi so se obesili na avtonomijo univerze, vmešavanje politike v izobraževanje in težavno napovedovanje gospodarske prihodnosti. Le malo jih je, ali po našem védenju nihče, pa ni analiziral misli ali kupleta, ki nosi v sebi kali vsega, kar je narobe z odnosom vlade do izobraževanja. Kako je to mogoče, sicer ne vemo, če pa bi katero akademskih teles analiziralo ost Janševega boja za uravnoteženo visoko šolstvo, bi prišlo do presenetljivih rezultatov …
Pa gremo po vrsti.
Dejstvo je, "da lahko iz dobrega inženirja ali zdravnika postane dober menedžer."
Čeprav ne vemo, zakaj bi kdo postal menedžer, ko si že zdravnik ali inženir in imaš častivreden poklic – ampak načeloma se moramo strinjati s premierjevo ugotovitvijo. Zaplete se pri nadaljevanju izjave, ki gre takole:
"Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Na prvi pogled je z utemeljitvijo vse v redu, a le na prvi pogled. Kajti po začetni Janševi argumentaciji nas ne zanima metamorfoza ekonomistov, filozofov in pravnikov v inženirje in zdravnike, temveč nas mora zanimati njihova potencialna sprememba v dobre menedžerje. Začetna teza namreč govori o tem, da lahko različne poklicne skupine postanejo dobri menedžerji in če hočemo dati tudi filozofom, ekonomistom in pravnikom v razmisleku enake možnosti kot zdravnikom in inženirjem, se moramo vprašati, ali lahko tudi iz ekonomistov, pravnikov in filozofov skozi poklicno kariero nastanejo dobri menedžerji. Povedano drugače: če bi hoteli razmislek logično in karierno uravnotežiti, bi se moral začeti z:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober ekonomist, filozof in pravnik!"
To bi sicer ob žaljenju družboslovja pripeljalo do kolikor toliko logičnega zaključka, da filozofira, ekonomira in pravo prakticira lahko vsak, operirati in po strojih brkljati pa ne more kdor si bodi …
Pa tudi če v enačbo vključimo dobre menedžerje, hitro ugotovimo, da uspevajo iz družboslovnih poklicnih skupin bolje in pogosteje kot iz zdravnikov in inženirjev. Saj se vsaj ekonomisti in pravniki šolajo za to, da postanejo menedžerji …
Pa tudi filozofov razmišljujoči ne bi odpisal kar tako. Znano je recimo, da je bil Diogen uspešen menedžer v sodarstvu, Platon je celo vodil svojo izobraževalno ustanovo, Aristotel pa je imel popoldanski s. p. pri makedonskem kralju.
Površni bi rekli, da je Janša s svojo nedosledno argumentacijo pomešal jabolka in hruške, tisti ne dobronamerni, ali celo člani ekstremne politične opozicije pa bi se pridušali, da je Janša napisal čisto bedarijo. Kar pa je nemogoče, saj je Janša sam produkt slovenskega družboslovja, ki pa osnove logičnega razmišljanja polaga brucem v zibko. Povedano z vzvišenim jezikom družboslovja:
"Da Janševa trditev ni odpravljena kot cenen sofizem, je treba poznati kontekst!"
Kaj se torej skriva v ozadju argumentacije, da zdravniki in inženirji lahko postanejo menedžerji, ekonomisti, filozofi in pravniki pa ne morejo postati niti inženirji in zdravniki?
Janša je po visokošolskem viharju dal poklicati akademike k sebi in kar nekaj rektorjev, dekanov, gospodarstvenikov in sindikalistov je z bolečinami v križu prišlo na dvor.
In tam je premier najprej citiral staro socialistično resnico, da je človek naše največje bogastvo, potem pa je bistvo svojega načrtovanja poklicnih potreb v srednjeročnem obdobju povzel v originalni ideji, češ da naše univerze premalo delajo na programih in vsebinah, po katerih bi študente učili, da se znajdejo. Naši diplomanti se namreč ne znajdejo in programi so preveč usmerjeni v količino, manj pa v iznajdljivost.
Z eno samo mislijo je Janša prenovil programske razmisleke naših univerz, ki o iznajdljivosti do zdaj niso razmišljale – razen pri goljufanju na izpitih. A če pomislimo drugače, je z védenjem o iznajdljivosti kot temeljni vrednoti izobraževanja tudi lažje razumeti oziroma razvozlati misel z začetka naše oddaje, ki gre od zdaj naprej tako:
Inženirji in zdravniki se skozi poklicno kariero pogosto znajdejo in postanejo dobri menedžerji. Na drugi strani pa se filozofi, ekonomisti in pravniki ne znajdejo niti toliko, da bi postali inženirji in zdravniki, saj bi lahko kot taki potem postali dobri menedžerji.
Povedano drugače; na koncu običajnega visokošolskega procesa je diploma, raziskovalno delo, poklicna kariera, delo za skupnost, podjetje ali pa celo delo v javnem interesu. Na koncu novodobnega visokošolskega procesa, ki temelji na tem, da se znajdeš, pa stoji dober menedžer.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Korona je zalomila situacijo tudi na področju visokega šolstva ...
Ker lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Takole je govoril:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Sprožil je pričakovane odzive, kar obenem tudi pomeni, da je sprožil odzive, ki jih je pričakoval. Do zdaj smo se že naučili, da je premieru ljubo, ko sedi, brenka na liro in opazuje goreči Rim. Ampak kar je najbolj neverjetno: vsi komentarji, analitiki, rektorji in dekani ter plejada študentov niso ugotovili, kaj je z mislijo – ki je sicer v našem primeru brezsramno iztrgana iz konteksta – narobe. Vsi so se obesili na avtonomijo univerze, vmešavanje politike v izobraževanje in težavno napovedovanje gospodarske prihodnosti. Le malo jih je, ali po našem védenju nihče, pa ni analiziral misli ali kupleta, ki nosi v sebi kali vsega, kar je narobe z odnosom vlade do izobraževanja. Kako je to mogoče, sicer ne vemo, če pa bi katero akademskih teles analiziralo ost Janševega boja za uravnoteženo visoko šolstvo, bi prišlo do presenetljivih rezultatov …
Pa gremo po vrsti.
Dejstvo je, "da lahko iz dobrega inženirja ali zdravnika postane dober menedžer."
Čeprav ne vemo, zakaj bi kdo postal menedžer, ko si že zdravnik ali inženir in imaš častivreden poklic – ampak načeloma se moramo strinjati s premierjevo ugotovitvijo. Zaplete se pri nadaljevanju izjave, ki gre takole:
"Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Na prvi pogled je z utemeljitvijo vse v redu, a le na prvi pogled. Kajti po začetni Janševi argumentaciji nas ne zanima metamorfoza ekonomistov, filozofov in pravnikov v inženirje in zdravnike, temveč nas mora zanimati njihova potencialna sprememba v dobre menedžerje. Začetna teza namreč govori o tem, da lahko različne poklicne skupine postanejo dobri menedžerji in če hočemo dati tudi filozofom, ekonomistom in pravnikom v razmisleku enake možnosti kot zdravnikom in inženirjem, se moramo vprašati, ali lahko tudi iz ekonomistov, pravnikov in filozofov skozi poklicno kariero nastanejo dobri menedžerji. Povedano drugače: če bi hoteli razmislek logično in karierno uravnotežiti, bi se moral začeti z:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober ekonomist, filozof in pravnik!"
To bi sicer ob žaljenju družboslovja pripeljalo do kolikor toliko logičnega zaključka, da filozofira, ekonomira in pravo prakticira lahko vsak, operirati in po strojih brkljati pa ne more kdor si bodi …
Pa tudi če v enačbo vključimo dobre menedžerje, hitro ugotovimo, da uspevajo iz družboslovnih poklicnih skupin bolje in pogosteje kot iz zdravnikov in inženirjev. Saj se vsaj ekonomisti in pravniki šolajo za to, da postanejo menedžerji …
Pa tudi filozofov razmišljujoči ne bi odpisal kar tako. Znano je recimo, da je bil Diogen uspešen menedžer v sodarstvu, Platon je celo vodil svojo izobraževalno ustanovo, Aristotel pa je imel popoldanski s. p. pri makedonskem kralju.
Površni bi rekli, da je Janša s svojo nedosledno argumentacijo pomešal jabolka in hruške, tisti ne dobronamerni, ali celo člani ekstremne politične opozicije pa bi se pridušali, da je Janša napisal čisto bedarijo. Kar pa je nemogoče, saj je Janša sam produkt slovenskega družboslovja, ki pa osnove logičnega razmišljanja polaga brucem v zibko. Povedano z vzvišenim jezikom družboslovja:
"Da Janševa trditev ni odpravljena kot cenen sofizem, je treba poznati kontekst!"
Kaj se torej skriva v ozadju argumentacije, da zdravniki in inženirji lahko postanejo menedžerji, ekonomisti, filozofi in pravniki pa ne morejo postati niti inženirji in zdravniki?
Janša je po visokošolskem viharju dal poklicati akademike k sebi in kar nekaj rektorjev, dekanov, gospodarstvenikov in sindikalistov je z bolečinami v križu prišlo na dvor.
In tam je premier najprej citiral staro socialistično resnico, da je človek naše največje bogastvo, potem pa je bistvo svojega načrtovanja poklicnih potreb v srednjeročnem obdobju povzel v originalni ideji, češ da naše univerze premalo delajo na programih in vsebinah, po katerih bi študente učili, da se znajdejo. Naši diplomanti se namreč ne znajdejo in programi so preveč usmerjeni v količino, manj pa v iznajdljivost.
Z eno samo mislijo je Janša prenovil programske razmisleke naših univerz, ki o iznajdljivosti do zdaj niso razmišljale – razen pri goljufanju na izpitih. A če pomislimo drugače, je z védenjem o iznajdljivosti kot temeljni vrednoti izobraževanja tudi lažje razumeti oziroma razvozlati misel z začetka naše oddaje, ki gre od zdaj naprej tako:
Inženirji in zdravniki se skozi poklicno kariero pogosto znajdejo in postanejo dobri menedžerji. Na drugi strani pa se filozofi, ekonomisti in pravniki ne znajdejo niti toliko, da bi postali inženirji in zdravniki, saj bi lahko kot taki potem postali dobri menedžerji.
Povedano drugače; na koncu običajnega visokošolskega procesa je diploma, raziskovalno delo, poklicna kariera, delo za skupnost, podjetje ali pa celo delo v javnem interesu. Na koncu novodobnega visokošolskega procesa, ki temelji na tem, da se znajdeš, pa stoji dober menedžer.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov