Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Korona je zalomila situacijo tudi na področju visokega šolstva ...
Ker lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Takole je govoril:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Sprožil je pričakovane odzive, kar obenem tudi pomeni, da je sprožil odzive, ki jih je pričakoval. Do zdaj smo se že naučili, da je premieru ljubo, ko sedi, brenka na liro in opazuje goreči Rim. Ampak kar je najbolj neverjetno: vsi komentarji, analitiki, rektorji in dekani ter plejada študentov niso ugotovili, kaj je z mislijo – ki je sicer v našem primeru brezsramno iztrgana iz konteksta – narobe. Vsi so se obesili na avtonomijo univerze, vmešavanje politike v izobraževanje in težavno napovedovanje gospodarske prihodnosti. Le malo jih je, ali po našem védenju nihče, pa ni analiziral misli ali kupleta, ki nosi v sebi kali vsega, kar je narobe z odnosom vlade do izobraževanja. Kako je to mogoče, sicer ne vemo, če pa bi katero akademskih teles analiziralo ost Janševega boja za uravnoteženo visoko šolstvo, bi prišlo do presenetljivih rezultatov …
Pa gremo po vrsti.
Dejstvo je, "da lahko iz dobrega inženirja ali zdravnika postane dober menedžer."
Čeprav ne vemo, zakaj bi kdo postal menedžer, ko si že zdravnik ali inženir in imaš častivreden poklic – ampak načeloma se moramo strinjati s premierjevo ugotovitvijo. Zaplete se pri nadaljevanju izjave, ki gre takole:
"Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Na prvi pogled je z utemeljitvijo vse v redu, a le na prvi pogled. Kajti po začetni Janševi argumentaciji nas ne zanima metamorfoza ekonomistov, filozofov in pravnikov v inženirje in zdravnike, temveč nas mora zanimati njihova potencialna sprememba v dobre menedžerje. Začetna teza namreč govori o tem, da lahko različne poklicne skupine postanejo dobri menedžerji in če hočemo dati tudi filozofom, ekonomistom in pravnikom v razmisleku enake možnosti kot zdravnikom in inženirjem, se moramo vprašati, ali lahko tudi iz ekonomistov, pravnikov in filozofov skozi poklicno kariero nastanejo dobri menedžerji. Povedano drugače: če bi hoteli razmislek logično in karierno uravnotežiti, bi se moral začeti z:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober ekonomist, filozof in pravnik!"
To bi sicer ob žaljenju družboslovja pripeljalo do kolikor toliko logičnega zaključka, da filozofira, ekonomira in pravo prakticira lahko vsak, operirati in po strojih brkljati pa ne more kdor si bodi …
Pa tudi če v enačbo vključimo dobre menedžerje, hitro ugotovimo, da uspevajo iz družboslovnih poklicnih skupin bolje in pogosteje kot iz zdravnikov in inženirjev. Saj se vsaj ekonomisti in pravniki šolajo za to, da postanejo menedžerji …
Pa tudi filozofov razmišljujoči ne bi odpisal kar tako. Znano je recimo, da je bil Diogen uspešen menedžer v sodarstvu, Platon je celo vodil svojo izobraževalno ustanovo, Aristotel pa je imel popoldanski s. p. pri makedonskem kralju.
Površni bi rekli, da je Janša s svojo nedosledno argumentacijo pomešal jabolka in hruške, tisti ne dobronamerni, ali celo člani ekstremne politične opozicije pa bi se pridušali, da je Janša napisal čisto bedarijo. Kar pa je nemogoče, saj je Janša sam produkt slovenskega družboslovja, ki pa osnove logičnega razmišljanja polaga brucem v zibko. Povedano z vzvišenim jezikom družboslovja:
"Da Janševa trditev ni odpravljena kot cenen sofizem, je treba poznati kontekst!"
Kaj se torej skriva v ozadju argumentacije, da zdravniki in inženirji lahko postanejo menedžerji, ekonomisti, filozofi in pravniki pa ne morejo postati niti inženirji in zdravniki?
Janša je po visokošolskem viharju dal poklicati akademike k sebi in kar nekaj rektorjev, dekanov, gospodarstvenikov in sindikalistov je z bolečinami v križu prišlo na dvor.
In tam je premier najprej citiral staro socialistično resnico, da je človek naše največje bogastvo, potem pa je bistvo svojega načrtovanja poklicnih potreb v srednjeročnem obdobju povzel v originalni ideji, češ da naše univerze premalo delajo na programih in vsebinah, po katerih bi študente učili, da se znajdejo. Naši diplomanti se namreč ne znajdejo in programi so preveč usmerjeni v količino, manj pa v iznajdljivost.
Z eno samo mislijo je Janša prenovil programske razmisleke naših univerz, ki o iznajdljivosti do zdaj niso razmišljale – razen pri goljufanju na izpitih. A če pomislimo drugače, je z védenjem o iznajdljivosti kot temeljni vrednoti izobraževanja tudi lažje razumeti oziroma razvozlati misel z začetka naše oddaje, ki gre od zdaj naprej tako:
Inženirji in zdravniki se skozi poklicno kariero pogosto znajdejo in postanejo dobri menedžerji. Na drugi strani pa se filozofi, ekonomisti in pravniki ne znajdejo niti toliko, da bi postali inženirji in zdravniki, saj bi lahko kot taki potem postali dobri menedžerji.
Povedano drugače; na koncu običajnega visokošolskega procesa je diploma, raziskovalno delo, poklicna kariera, delo za skupnost, podjetje ali pa celo delo v javnem interesu. Na koncu novodobnega visokošolskega procesa, ki temelji na tem, da se znajdeš, pa stoji dober menedžer.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Korona je zalomila situacijo tudi na področju visokega šolstva ...
Ker lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Takole je govoril:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Sprožil je pričakovane odzive, kar obenem tudi pomeni, da je sprožil odzive, ki jih je pričakoval. Do zdaj smo se že naučili, da je premieru ljubo, ko sedi, brenka na liro in opazuje goreči Rim. Ampak kar je najbolj neverjetno: vsi komentarji, analitiki, rektorji in dekani ter plejada študentov niso ugotovili, kaj je z mislijo – ki je sicer v našem primeru brezsramno iztrgana iz konteksta – narobe. Vsi so se obesili na avtonomijo univerze, vmešavanje politike v izobraževanje in težavno napovedovanje gospodarske prihodnosti. Le malo jih je, ali po našem védenju nihče, pa ni analiziral misli ali kupleta, ki nosi v sebi kali vsega, kar je narobe z odnosom vlade do izobraževanja. Kako je to mogoče, sicer ne vemo, če pa bi katero akademskih teles analiziralo ost Janševega boja za uravnoteženo visoko šolstvo, bi prišlo do presenetljivih rezultatov …
Pa gremo po vrsti.
Dejstvo je, "da lahko iz dobrega inženirja ali zdravnika postane dober menedžer."
Čeprav ne vemo, zakaj bi kdo postal menedžer, ko si že zdravnik ali inženir in imaš častivreden poklic – ampak načeloma se moramo strinjati s premierjevo ugotovitvijo. Zaplete se pri nadaljevanju izjave, ki gre takole:
"Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Na prvi pogled je z utemeljitvijo vse v redu, a le na prvi pogled. Kajti po začetni Janševi argumentaciji nas ne zanima metamorfoza ekonomistov, filozofov in pravnikov v inženirje in zdravnike, temveč nas mora zanimati njihova potencialna sprememba v dobre menedžerje. Začetna teza namreč govori o tem, da lahko različne poklicne skupine postanejo dobri menedžerji in če hočemo dati tudi filozofom, ekonomistom in pravnikom v razmisleku enake možnosti kot zdravnikom in inženirjem, se moramo vprašati, ali lahko tudi iz ekonomistov, pravnikov in filozofov skozi poklicno kariero nastanejo dobri menedžerji. Povedano drugače: če bi hoteli razmislek logično in karierno uravnotežiti, bi se moral začeti z:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober ekonomist, filozof in pravnik!"
To bi sicer ob žaljenju družboslovja pripeljalo do kolikor toliko logičnega zaključka, da filozofira, ekonomira in pravo prakticira lahko vsak, operirati in po strojih brkljati pa ne more kdor si bodi …
Pa tudi če v enačbo vključimo dobre menedžerje, hitro ugotovimo, da uspevajo iz družboslovnih poklicnih skupin bolje in pogosteje kot iz zdravnikov in inženirjev. Saj se vsaj ekonomisti in pravniki šolajo za to, da postanejo menedžerji …
Pa tudi filozofov razmišljujoči ne bi odpisal kar tako. Znano je recimo, da je bil Diogen uspešen menedžer v sodarstvu, Platon je celo vodil svojo izobraževalno ustanovo, Aristotel pa je imel popoldanski s. p. pri makedonskem kralju.
Površni bi rekli, da je Janša s svojo nedosledno argumentacijo pomešal jabolka in hruške, tisti ne dobronamerni, ali celo člani ekstremne politične opozicije pa bi se pridušali, da je Janša napisal čisto bedarijo. Kar pa je nemogoče, saj je Janša sam produkt slovenskega družboslovja, ki pa osnove logičnega razmišljanja polaga brucem v zibko. Povedano z vzvišenim jezikom družboslovja:
"Da Janševa trditev ni odpravljena kot cenen sofizem, je treba poznati kontekst!"
Kaj se torej skriva v ozadju argumentacije, da zdravniki in inženirji lahko postanejo menedžerji, ekonomisti, filozofi in pravniki pa ne morejo postati niti inženirji in zdravniki?
Janša je po visokošolskem viharju dal poklicati akademike k sebi in kar nekaj rektorjev, dekanov, gospodarstvenikov in sindikalistov je z bolečinami v križu prišlo na dvor.
In tam je premier najprej citiral staro socialistično resnico, da je človek naše največje bogastvo, potem pa je bistvo svojega načrtovanja poklicnih potreb v srednjeročnem obdobju povzel v originalni ideji, češ da naše univerze premalo delajo na programih in vsebinah, po katerih bi študente učili, da se znajdejo. Naši diplomanti se namreč ne znajdejo in programi so preveč usmerjeni v količino, manj pa v iznajdljivost.
Z eno samo mislijo je Janša prenovil programske razmisleke naših univerz, ki o iznajdljivosti do zdaj niso razmišljale – razen pri goljufanju na izpitih. A če pomislimo drugače, je z védenjem o iznajdljivosti kot temeljni vrednoti izobraževanja tudi lažje razumeti oziroma razvozlati misel z začetka naše oddaje, ki gre od zdaj naprej tako:
Inženirji in zdravniki se skozi poklicno kariero pogosto znajdejo in postanejo dobri menedžerji. Na drugi strani pa se filozofi, ekonomisti in pravniki ne znajdejo niti toliko, da bi postali inženirji in zdravniki, saj bi lahko kot taki potem postali dobri menedžerji.
Povedano drugače; na koncu običajnega visokošolskega procesa je diploma, raziskovalno delo, poklicna kariera, delo za skupnost, podjetje ali pa celo delo v javnem interesu. Na koncu novodobnega visokošolskega procesa, ki temelji na tem, da se znajdeš, pa stoji dober menedžer.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov