Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Korona je zalomila situacijo tudi na področju visokega šolstva ...
Ker lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Takole je govoril:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Sprožil je pričakovane odzive, kar obenem tudi pomeni, da je sprožil odzive, ki jih je pričakoval. Do zdaj smo se že naučili, da je premieru ljubo, ko sedi, brenka na liro in opazuje goreči Rim. Ampak kar je najbolj neverjetno: vsi komentarji, analitiki, rektorji in dekani ter plejada študentov niso ugotovili, kaj je z mislijo – ki je sicer v našem primeru brezsramno iztrgana iz konteksta – narobe. Vsi so se obesili na avtonomijo univerze, vmešavanje politike v izobraževanje in težavno napovedovanje gospodarske prihodnosti. Le malo jih je, ali po našem védenju nihče, pa ni analiziral misli ali kupleta, ki nosi v sebi kali vsega, kar je narobe z odnosom vlade do izobraževanja. Kako je to mogoče, sicer ne vemo, če pa bi katero akademskih teles analiziralo ost Janševega boja za uravnoteženo visoko šolstvo, bi prišlo do presenetljivih rezultatov …
Pa gremo po vrsti.
Dejstvo je, "da lahko iz dobrega inženirja ali zdravnika postane dober menedžer."
Čeprav ne vemo, zakaj bi kdo postal menedžer, ko si že zdravnik ali inženir in imaš častivreden poklic – ampak načeloma se moramo strinjati s premierjevo ugotovitvijo. Zaplete se pri nadaljevanju izjave, ki gre takole:
"Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Na prvi pogled je z utemeljitvijo vse v redu, a le na prvi pogled. Kajti po začetni Janševi argumentaciji nas ne zanima metamorfoza ekonomistov, filozofov in pravnikov v inženirje in zdravnike, temveč nas mora zanimati njihova potencialna sprememba v dobre menedžerje. Začetna teza namreč govori o tem, da lahko različne poklicne skupine postanejo dobri menedžerji in če hočemo dati tudi filozofom, ekonomistom in pravnikom v razmisleku enake možnosti kot zdravnikom in inženirjem, se moramo vprašati, ali lahko tudi iz ekonomistov, pravnikov in filozofov skozi poklicno kariero nastanejo dobri menedžerji. Povedano drugače: če bi hoteli razmislek logično in karierno uravnotežiti, bi se moral začeti z:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober ekonomist, filozof in pravnik!"
To bi sicer ob žaljenju družboslovja pripeljalo do kolikor toliko logičnega zaključka, da filozofira, ekonomira in pravo prakticira lahko vsak, operirati in po strojih brkljati pa ne more kdor si bodi …
Pa tudi če v enačbo vključimo dobre menedžerje, hitro ugotovimo, da uspevajo iz družboslovnih poklicnih skupin bolje in pogosteje kot iz zdravnikov in inženirjev. Saj se vsaj ekonomisti in pravniki šolajo za to, da postanejo menedžerji …
Pa tudi filozofov razmišljujoči ne bi odpisal kar tako. Znano je recimo, da je bil Diogen uspešen menedžer v sodarstvu, Platon je celo vodil svojo izobraževalno ustanovo, Aristotel pa je imel popoldanski s. p. pri makedonskem kralju.
Površni bi rekli, da je Janša s svojo nedosledno argumentacijo pomešal jabolka in hruške, tisti ne dobronamerni, ali celo člani ekstremne politične opozicije pa bi se pridušali, da je Janša napisal čisto bedarijo. Kar pa je nemogoče, saj je Janša sam produkt slovenskega družboslovja, ki pa osnove logičnega razmišljanja polaga brucem v zibko. Povedano z vzvišenim jezikom družboslovja:
"Da Janševa trditev ni odpravljena kot cenen sofizem, je treba poznati kontekst!"
Kaj se torej skriva v ozadju argumentacije, da zdravniki in inženirji lahko postanejo menedžerji, ekonomisti, filozofi in pravniki pa ne morejo postati niti inženirji in zdravniki?
Janša je po visokošolskem viharju dal poklicati akademike k sebi in kar nekaj rektorjev, dekanov, gospodarstvenikov in sindikalistov je z bolečinami v križu prišlo na dvor.
In tam je premier najprej citiral staro socialistično resnico, da je človek naše največje bogastvo, potem pa je bistvo svojega načrtovanja poklicnih potreb v srednjeročnem obdobju povzel v originalni ideji, češ da naše univerze premalo delajo na programih in vsebinah, po katerih bi študente učili, da se znajdejo. Naši diplomanti se namreč ne znajdejo in programi so preveč usmerjeni v količino, manj pa v iznajdljivost.
Z eno samo mislijo je Janša prenovil programske razmisleke naših univerz, ki o iznajdljivosti do zdaj niso razmišljale – razen pri goljufanju na izpitih. A če pomislimo drugače, je z védenjem o iznajdljivosti kot temeljni vrednoti izobraževanja tudi lažje razumeti oziroma razvozlati misel z začetka naše oddaje, ki gre od zdaj naprej tako:
Inženirji in zdravniki se skozi poklicno kariero pogosto znajdejo in postanejo dobri menedžerji. Na drugi strani pa se filozofi, ekonomisti in pravniki ne znajdejo niti toliko, da bi postali inženirji in zdravniki, saj bi lahko kot taki potem postali dobri menedžerji.
Povedano drugače; na koncu običajnega visokošolskega procesa je diploma, raziskovalno delo, poklicna kariera, delo za skupnost, podjetje ali pa celo delo v javnem interesu. Na koncu novodobnega visokošolskega procesa, ki temelji na tem, da se znajdeš, pa stoji dober menedžer.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Korona je zalomila situacijo tudi na področju visokega šolstva ...
Ker lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Takole je govoril:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Sprožil je pričakovane odzive, kar obenem tudi pomeni, da je sprožil odzive, ki jih je pričakoval. Do zdaj smo se že naučili, da je premieru ljubo, ko sedi, brenka na liro in opazuje goreči Rim. Ampak kar je najbolj neverjetno: vsi komentarji, analitiki, rektorji in dekani ter plejada študentov niso ugotovili, kaj je z mislijo – ki je sicer v našem primeru brezsramno iztrgana iz konteksta – narobe. Vsi so se obesili na avtonomijo univerze, vmešavanje politike v izobraževanje in težavno napovedovanje gospodarske prihodnosti. Le malo jih je, ali po našem védenju nihče, pa ni analiziral misli ali kupleta, ki nosi v sebi kali vsega, kar je narobe z odnosom vlade do izobraževanja. Kako je to mogoče, sicer ne vemo, če pa bi katero akademskih teles analiziralo ost Janševega boja za uravnoteženo visoko šolstvo, bi prišlo do presenetljivih rezultatov …
Pa gremo po vrsti.
Dejstvo je, "da lahko iz dobrega inženirja ali zdravnika postane dober menedžer."
Čeprav ne vemo, zakaj bi kdo postal menedžer, ko si že zdravnik ali inženir in imaš častivreden poklic – ampak načeloma se moramo strinjati s premierjevo ugotovitvijo. Zaplete se pri nadaljevanju izjave, ki gre takole:
"Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik."
Na prvi pogled je z utemeljitvijo vse v redu, a le na prvi pogled. Kajti po začetni Janševi argumentaciji nas ne zanima metamorfoza ekonomistov, filozofov in pravnikov v inženirje in zdravnike, temveč nas mora zanimati njihova potencialna sprememba v dobre menedžerje. Začetna teza namreč govori o tem, da lahko različne poklicne skupine postanejo dobri menedžerji in če hočemo dati tudi filozofom, ekonomistom in pravnikom v razmisleku enake možnosti kot zdravnikom in inženirjem, se moramo vprašati, ali lahko tudi iz ekonomistov, pravnikov in filozofov skozi poklicno kariero nastanejo dobri menedžerji. Povedano drugače: če bi hoteli razmislek logično in karierno uravnotežiti, bi se moral začeti z:
"Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober ekonomist, filozof in pravnik!"
To bi sicer ob žaljenju družboslovja pripeljalo do kolikor toliko logičnega zaključka, da filozofira, ekonomira in pravo prakticira lahko vsak, operirati in po strojih brkljati pa ne more kdor si bodi …
Pa tudi če v enačbo vključimo dobre menedžerje, hitro ugotovimo, da uspevajo iz družboslovnih poklicnih skupin bolje in pogosteje kot iz zdravnikov in inženirjev. Saj se vsaj ekonomisti in pravniki šolajo za to, da postanejo menedžerji …
Pa tudi filozofov razmišljujoči ne bi odpisal kar tako. Znano je recimo, da je bil Diogen uspešen menedžer v sodarstvu, Platon je celo vodil svojo izobraževalno ustanovo, Aristotel pa je imel popoldanski s. p. pri makedonskem kralju.
Površni bi rekli, da je Janša s svojo nedosledno argumentacijo pomešal jabolka in hruške, tisti ne dobronamerni, ali celo člani ekstremne politične opozicije pa bi se pridušali, da je Janša napisal čisto bedarijo. Kar pa je nemogoče, saj je Janša sam produkt slovenskega družboslovja, ki pa osnove logičnega razmišljanja polaga brucem v zibko. Povedano z vzvišenim jezikom družboslovja:
"Da Janševa trditev ni odpravljena kot cenen sofizem, je treba poznati kontekst!"
Kaj se torej skriva v ozadju argumentacije, da zdravniki in inženirji lahko postanejo menedžerji, ekonomisti, filozofi in pravniki pa ne morejo postati niti inženirji in zdravniki?
Janša je po visokošolskem viharju dal poklicati akademike k sebi in kar nekaj rektorjev, dekanov, gospodarstvenikov in sindikalistov je z bolečinami v križu prišlo na dvor.
In tam je premier najprej citiral staro socialistično resnico, da je človek naše največje bogastvo, potem pa je bistvo svojega načrtovanja poklicnih potreb v srednjeročnem obdobju povzel v originalni ideji, češ da naše univerze premalo delajo na programih in vsebinah, po katerih bi študente učili, da se znajdejo. Naši diplomanti se namreč ne znajdejo in programi so preveč usmerjeni v količino, manj pa v iznajdljivost.
Z eno samo mislijo je Janša prenovil programske razmisleke naših univerz, ki o iznajdljivosti do zdaj niso razmišljale – razen pri goljufanju na izpitih. A če pomislimo drugače, je z védenjem o iznajdljivosti kot temeljni vrednoti izobraževanja tudi lažje razumeti oziroma razvozlati misel z začetka naše oddaje, ki gre od zdaj naprej tako:
Inženirji in zdravniki se skozi poklicno kariero pogosto znajdejo in postanejo dobri menedžerji. Na drugi strani pa se filozofi, ekonomisti in pravniki ne znajdejo niti toliko, da bi postali inženirji in zdravniki, saj bi lahko kot taki potem postali dobri menedžerji.
Povedano drugače; na koncu običajnega visokošolskega procesa je diploma, raziskovalno delo, poklicna kariera, delo za skupnost, podjetje ali pa celo delo v javnem interesu. Na koncu novodobnega visokošolskega procesa, ki temelji na tem, da se znajdeš, pa stoji dober menedžer.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov