Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je danes čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Najprej ščepec zgodovine. Slovenska policija je po definiciji represiven organ, a omembe vredne represije policisti zadnja desetletja niso zganjali. Pregnali so nekaj kurjih tatov, preprečili nekaj navijaških spopadov, predvsem pa zatrli nekaj iznajdljivih poslovnih praks po slovensko. Na srečo je tako, da se najbolj kompleksni zločini pri nas zgodijo znotraj kriminalnih romanov in kriminalnih serij; v resnici pa so najbolj krvavi zločini sorazmerno enostavni, saj morajo forenzični literarni junaki v resnici samo pogledati, za katerim oglom je morilec odvrgel sekiro. Slovenska policija je morala zares posredovati le dvakrat in obakrat v Mariboru. Leta 2012 je pred deset tisoč razjarjenimi meščani branila ustavni red in župana Kanglerja, leta 2021 pa je pred petdesetimi razjarjenimi srednješolci branila odlok o prepovedi zbiranja med epidemijo.
Izven tega pa je bila slovenska policija obsojena na manj represivna področja dela, ki so v največji meri obsegala merjenje hitrosti in posledično inkasantske in računovodske storitve.
V pandemiji pa so končno lahko začeli postajati represivni aparat v žlahtnem pomenu besede in zdi se, kot da so novo nalogo sprejeli z navdušenjem. Z na novo pridobljeno represivno samozavestjo so kot Torovo kladivo udarili po mariborskih srednješolcih.
Ob vsem pogumu in spoštovanju do upora mariborskih mladenk in mladeničev je bil protestni shod devetega februarja pravzaprav patetičen. Na prvem mestu so dijaki ostro zahtevali, da oblasti odprejo šolo. Generacije, ki smo to državo zavozile, bi svoj čas kvečjemu protestirale in od oblasti zahtevale, naj šolo zaprejo … tako da je že sama zahteva po odprtju šole delovala na moč negrozeče. Bilo je, kot bi policija lovila vlomilca, ki ponoči vdira v stanovanja, sesa po tleh, lika perilo, pomiva posodo in pospravlja klet.
Ob tem pa so se mariborski srednješolci na shodu šele dobro učili protestiranja. Njihovi vzkliki in parole so bile mlačno naučeni z družbenih omrežij, megafon je imel prazen akumulator in celo edina referenca na predsednika vlade, ki je na bolj resnih protestih nabit na pranger, je bila dijaško revolucionarna. V besedici "dovolj" so bojaželjni dijaki z rdečo dodali še en »J« …
Dijaški protest je bil še najbolj podoben zgodnjim protestom v šestdesetih, ko so hipiji s širokimi zenicami zahtevali svetovni mir. Hočemo povedati, da so se zdeli petkovi podnebni protestniki iz leta 2018, ki so jih vodili štirinajstletniki, veliko bolj krvoločni od mariborske dijaške vstaje.
In na te mlade, ki so si od vsega najbolj želeli spoznati skrivnosti rodilnika in integralnega računa in so se – mimogrede – držali vseh epidemioloških ukrepov, se je zgrnila sila slovenske policije.
Pred tremi desetletji se je zgodilo nekaj neverjetnega. Slovenska policija je takoj po osamosvojitvi doživela pomembno preobrazbo, ko je prenehali biti Ljudska milica in je postala Policija. Od ljudstva so se policisti obrnili k stroki. Menda so bili zelo ponosni, ker smo jih državljani cehovsko častno naslavljali kot "policiste", a mariborski mladi so v odzivih na izdane globe že sprožili plaz, ki se ne bo več ustavil. Iz policistov so v izreki mladih čez noč postali "policaji", čez kak teden bodo "škifi", potem "miličniki", potem "plavi" in mogoče bo šlo celo do "pandurjev", kot so uniformirano policijo v sedemdesetih imenovali predmestni delinkventi.
Policisti, ki so oglobili srednješolce, imajo pokritje za svoje ravnanje v zakonu in ukazih. In o zakonih se ne sprašuje, kdo jih je sprejel, in o ukazih se ne dvomi, kdo jih je izdal. Tako da jim prišepnemo samo v njihovo vednost: zakone sprejema devetdeset poslancev na predlog vlade, ukaze pa izdaja vrh Policije, ki je organ v sestavi Notranjega ministrstva, kjer pa sedijo modeli, kot sta Kangler in Mahnič. Torej ko policist stopi k sedemnajstletniku, ki ne smodi prepovedane smotke, niti s sprejem ne ustvarja na zid, temveč ostro zahteva, da se gre učit, bi mu zdrava policijska pamet morala povedati, da se tu nekaj ne ujema.
Čemu zdrava policijska pamet ni spregovorila, pa je retorično vprašanje, na katerega je kot prvi duhovito odgovoril slovenski pravnik in strokovnjak za koruzno pecivo in kazenski postopek Fran Milčinski.
Opozicija je pred nekaj dnevi obtožila pozicijo, da se ta vmešava v delo policije. Šlo naj bi za interne lopovščine, s promoviranjem katerih se ene in iste elite držijo na oblasti zadnjih trideset let. A v tistem primeru ne gre za vmešavanje politike v policijo, gre za navaden prepir. Nasprotno pa gre za eklatantno vmešavanje politike v policijo v primeru mariborskih dijakov. V tistem trenutku, ko policist postane tako očitno orodje politike, da ne zmore več presoditi med prav in med narobe, ko postane fijakarski konj, ki izvršuje odloke, ne da bi o njih podvomil, tudi ko gredo v bizarnost, postane v svetli maniri avtokratskih režimov pripadnik politične policije.
Slovenska policija je svoj prispevek v boju proti virusu dala s pisanjem glob. V tem je bila tako uspešna, da se jih je nakapljalo za nekaj sto tisoč evrov, ki bodo končali v državnem proračunu, s pomočjo katerega se bomo nekoč vrnili na pota svetlega napredka. Povedano drugače: kaznovani smo bili, da bomo nekoč nagrajeni.
A kakšna je resnična povezava med epidemijo in policijo, vidimo šele takrat, ko vsako napisano globo – za zdaj samo teoretično – spremenimo v udarec s pendrekom. Po tej analogiji bi nas po plečih dobila večina državljanov …
In naj vas ne uspava:
Policija, ki ne glede na zdravstveno krizo kaznuje mirne mladoletnike, se ne bo ustavila pred uporabo pendreka! Ta je, če sledimo slavni policijski zgodovini, represivna stopnja, ki sledi pisanju kazni.
P. S.
Nekaj dijakov je bilo zaradi protesta poklicanih pred sodnika. Zelo se bojimo, da bomo morali čez nekaj mesecev objaviti identično besedilo tudi o slovenskem sodstvu.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je danes čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Najprej ščepec zgodovine. Slovenska policija je po definiciji represiven organ, a omembe vredne represije policisti zadnja desetletja niso zganjali. Pregnali so nekaj kurjih tatov, preprečili nekaj navijaških spopadov, predvsem pa zatrli nekaj iznajdljivih poslovnih praks po slovensko. Na srečo je tako, da se najbolj kompleksni zločini pri nas zgodijo znotraj kriminalnih romanov in kriminalnih serij; v resnici pa so najbolj krvavi zločini sorazmerno enostavni, saj morajo forenzični literarni junaki v resnici samo pogledati, za katerim oglom je morilec odvrgel sekiro. Slovenska policija je morala zares posredovati le dvakrat in obakrat v Mariboru. Leta 2012 je pred deset tisoč razjarjenimi meščani branila ustavni red in župana Kanglerja, leta 2021 pa je pred petdesetimi razjarjenimi srednješolci branila odlok o prepovedi zbiranja med epidemijo.
Izven tega pa je bila slovenska policija obsojena na manj represivna področja dela, ki so v največji meri obsegala merjenje hitrosti in posledično inkasantske in računovodske storitve.
V pandemiji pa so končno lahko začeli postajati represivni aparat v žlahtnem pomenu besede in zdi se, kot da so novo nalogo sprejeli z navdušenjem. Z na novo pridobljeno represivno samozavestjo so kot Torovo kladivo udarili po mariborskih srednješolcih.
Ob vsem pogumu in spoštovanju do upora mariborskih mladenk in mladeničev je bil protestni shod devetega februarja pravzaprav patetičen. Na prvem mestu so dijaki ostro zahtevali, da oblasti odprejo šolo. Generacije, ki smo to državo zavozile, bi svoj čas kvečjemu protestirale in od oblasti zahtevale, naj šolo zaprejo … tako da je že sama zahteva po odprtju šole delovala na moč negrozeče. Bilo je, kot bi policija lovila vlomilca, ki ponoči vdira v stanovanja, sesa po tleh, lika perilo, pomiva posodo in pospravlja klet.
Ob tem pa so se mariborski srednješolci na shodu šele dobro učili protestiranja. Njihovi vzkliki in parole so bile mlačno naučeni z družbenih omrežij, megafon je imel prazen akumulator in celo edina referenca na predsednika vlade, ki je na bolj resnih protestih nabit na pranger, je bila dijaško revolucionarna. V besedici "dovolj" so bojaželjni dijaki z rdečo dodali še en »J« …
Dijaški protest je bil še najbolj podoben zgodnjim protestom v šestdesetih, ko so hipiji s širokimi zenicami zahtevali svetovni mir. Hočemo povedati, da so se zdeli petkovi podnebni protestniki iz leta 2018, ki so jih vodili štirinajstletniki, veliko bolj krvoločni od mariborske dijaške vstaje.
In na te mlade, ki so si od vsega najbolj želeli spoznati skrivnosti rodilnika in integralnega računa in so se – mimogrede – držali vseh epidemioloških ukrepov, se je zgrnila sila slovenske policije.
Pred tremi desetletji se je zgodilo nekaj neverjetnega. Slovenska policija je takoj po osamosvojitvi doživela pomembno preobrazbo, ko je prenehali biti Ljudska milica in je postala Policija. Od ljudstva so se policisti obrnili k stroki. Menda so bili zelo ponosni, ker smo jih državljani cehovsko častno naslavljali kot "policiste", a mariborski mladi so v odzivih na izdane globe že sprožili plaz, ki se ne bo več ustavil. Iz policistov so v izreki mladih čez noč postali "policaji", čez kak teden bodo "škifi", potem "miličniki", potem "plavi" in mogoče bo šlo celo do "pandurjev", kot so uniformirano policijo v sedemdesetih imenovali predmestni delinkventi.
Policisti, ki so oglobili srednješolce, imajo pokritje za svoje ravnanje v zakonu in ukazih. In o zakonih se ne sprašuje, kdo jih je sprejel, in o ukazih se ne dvomi, kdo jih je izdal. Tako da jim prišepnemo samo v njihovo vednost: zakone sprejema devetdeset poslancev na predlog vlade, ukaze pa izdaja vrh Policije, ki je organ v sestavi Notranjega ministrstva, kjer pa sedijo modeli, kot sta Kangler in Mahnič. Torej ko policist stopi k sedemnajstletniku, ki ne smodi prepovedane smotke, niti s sprejem ne ustvarja na zid, temveč ostro zahteva, da se gre učit, bi mu zdrava policijska pamet morala povedati, da se tu nekaj ne ujema.
Čemu zdrava policijska pamet ni spregovorila, pa je retorično vprašanje, na katerega je kot prvi duhovito odgovoril slovenski pravnik in strokovnjak za koruzno pecivo in kazenski postopek Fran Milčinski.
Opozicija je pred nekaj dnevi obtožila pozicijo, da se ta vmešava v delo policije. Šlo naj bi za interne lopovščine, s promoviranjem katerih se ene in iste elite držijo na oblasti zadnjih trideset let. A v tistem primeru ne gre za vmešavanje politike v policijo, gre za navaden prepir. Nasprotno pa gre za eklatantno vmešavanje politike v policijo v primeru mariborskih dijakov. V tistem trenutku, ko policist postane tako očitno orodje politike, da ne zmore več presoditi med prav in med narobe, ko postane fijakarski konj, ki izvršuje odloke, ne da bi o njih podvomil, tudi ko gredo v bizarnost, postane v svetli maniri avtokratskih režimov pripadnik politične policije.
Slovenska policija je svoj prispevek v boju proti virusu dala s pisanjem glob. V tem je bila tako uspešna, da se jih je nakapljalo za nekaj sto tisoč evrov, ki bodo končali v državnem proračunu, s pomočjo katerega se bomo nekoč vrnili na pota svetlega napredka. Povedano drugače: kaznovani smo bili, da bomo nekoč nagrajeni.
A kakšna je resnična povezava med epidemijo in policijo, vidimo šele takrat, ko vsako napisano globo – za zdaj samo teoretično – spremenimo v udarec s pendrekom. Po tej analogiji bi nas po plečih dobila večina državljanov …
In naj vas ne uspava:
Policija, ki ne glede na zdravstveno krizo kaznuje mirne mladoletnike, se ne bo ustavila pred uporabo pendreka! Ta je, če sledimo slavni policijski zgodovini, represivna stopnja, ki sledi pisanju kazni.
P. S.
Nekaj dijakov je bilo zaradi protesta poklicanih pred sodnika. Zelo se bojimo, da bomo morali čez nekaj mesecev objaviti identično besedilo tudi o slovenskem sodstvu.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov