Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je danes čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Najprej ščepec zgodovine. Slovenska policija je po definiciji represiven organ, a omembe vredne represije policisti zadnja desetletja niso zganjali. Pregnali so nekaj kurjih tatov, preprečili nekaj navijaških spopadov, predvsem pa zatrli nekaj iznajdljivih poslovnih praks po slovensko. Na srečo je tako, da se najbolj kompleksni zločini pri nas zgodijo znotraj kriminalnih romanov in kriminalnih serij; v resnici pa so najbolj krvavi zločini sorazmerno enostavni, saj morajo forenzični literarni junaki v resnici samo pogledati, za katerim oglom je morilec odvrgel sekiro. Slovenska policija je morala zares posredovati le dvakrat in obakrat v Mariboru. Leta 2012 je pred deset tisoč razjarjenimi meščani branila ustavni red in župana Kanglerja, leta 2021 pa je pred petdesetimi razjarjenimi srednješolci branila odlok o prepovedi zbiranja med epidemijo.
Izven tega pa je bila slovenska policija obsojena na manj represivna področja dela, ki so v največji meri obsegala merjenje hitrosti in posledično inkasantske in računovodske storitve.
V pandemiji pa so končno lahko začeli postajati represivni aparat v žlahtnem pomenu besede in zdi se, kot da so novo nalogo sprejeli z navdušenjem. Z na novo pridobljeno represivno samozavestjo so kot Torovo kladivo udarili po mariborskih srednješolcih.
Ob vsem pogumu in spoštovanju do upora mariborskih mladenk in mladeničev je bil protestni shod devetega februarja pravzaprav patetičen. Na prvem mestu so dijaki ostro zahtevali, da oblasti odprejo šolo. Generacije, ki smo to državo zavozile, bi svoj čas kvečjemu protestirale in od oblasti zahtevale, naj šolo zaprejo … tako da je že sama zahteva po odprtju šole delovala na moč negrozeče. Bilo je, kot bi policija lovila vlomilca, ki ponoči vdira v stanovanja, sesa po tleh, lika perilo, pomiva posodo in pospravlja klet.
Ob tem pa so se mariborski srednješolci na shodu šele dobro učili protestiranja. Njihovi vzkliki in parole so bile mlačno naučeni z družbenih omrežij, megafon je imel prazen akumulator in celo edina referenca na predsednika vlade, ki je na bolj resnih protestih nabit na pranger, je bila dijaško revolucionarna. V besedici "dovolj" so bojaželjni dijaki z rdečo dodali še en »J« …
Dijaški protest je bil še najbolj podoben zgodnjim protestom v šestdesetih, ko so hipiji s širokimi zenicami zahtevali svetovni mir. Hočemo povedati, da so se zdeli petkovi podnebni protestniki iz leta 2018, ki so jih vodili štirinajstletniki, veliko bolj krvoločni od mariborske dijaške vstaje.
In na te mlade, ki so si od vsega najbolj želeli spoznati skrivnosti rodilnika in integralnega računa in so se – mimogrede – držali vseh epidemioloških ukrepov, se je zgrnila sila slovenske policije.
Pred tremi desetletji se je zgodilo nekaj neverjetnega. Slovenska policija je takoj po osamosvojitvi doživela pomembno preobrazbo, ko je prenehali biti Ljudska milica in je postala Policija. Od ljudstva so se policisti obrnili k stroki. Menda so bili zelo ponosni, ker smo jih državljani cehovsko častno naslavljali kot "policiste", a mariborski mladi so v odzivih na izdane globe že sprožili plaz, ki se ne bo več ustavil. Iz policistov so v izreki mladih čez noč postali "policaji", čez kak teden bodo "škifi", potem "miličniki", potem "plavi" in mogoče bo šlo celo do "pandurjev", kot so uniformirano policijo v sedemdesetih imenovali predmestni delinkventi.
Policisti, ki so oglobili srednješolce, imajo pokritje za svoje ravnanje v zakonu in ukazih. In o zakonih se ne sprašuje, kdo jih je sprejel, in o ukazih se ne dvomi, kdo jih je izdal. Tako da jim prišepnemo samo v njihovo vednost: zakone sprejema devetdeset poslancev na predlog vlade, ukaze pa izdaja vrh Policije, ki je organ v sestavi Notranjega ministrstva, kjer pa sedijo modeli, kot sta Kangler in Mahnič. Torej ko policist stopi k sedemnajstletniku, ki ne smodi prepovedane smotke, niti s sprejem ne ustvarja na zid, temveč ostro zahteva, da se gre učit, bi mu zdrava policijska pamet morala povedati, da se tu nekaj ne ujema.
Čemu zdrava policijska pamet ni spregovorila, pa je retorično vprašanje, na katerega je kot prvi duhovito odgovoril slovenski pravnik in strokovnjak za koruzno pecivo in kazenski postopek Fran Milčinski.
Opozicija je pred nekaj dnevi obtožila pozicijo, da se ta vmešava v delo policije. Šlo naj bi za interne lopovščine, s promoviranjem katerih se ene in iste elite držijo na oblasti zadnjih trideset let. A v tistem primeru ne gre za vmešavanje politike v policijo, gre za navaden prepir. Nasprotno pa gre za eklatantno vmešavanje politike v policijo v primeru mariborskih dijakov. V tistem trenutku, ko policist postane tako očitno orodje politike, da ne zmore več presoditi med prav in med narobe, ko postane fijakarski konj, ki izvršuje odloke, ne da bi o njih podvomil, tudi ko gredo v bizarnost, postane v svetli maniri avtokratskih režimov pripadnik politične policije.
Slovenska policija je svoj prispevek v boju proti virusu dala s pisanjem glob. V tem je bila tako uspešna, da se jih je nakapljalo za nekaj sto tisoč evrov, ki bodo končali v državnem proračunu, s pomočjo katerega se bomo nekoč vrnili na pota svetlega napredka. Povedano drugače: kaznovani smo bili, da bomo nekoč nagrajeni.
A kakšna je resnična povezava med epidemijo in policijo, vidimo šele takrat, ko vsako napisano globo – za zdaj samo teoretično – spremenimo v udarec s pendrekom. Po tej analogiji bi nas po plečih dobila večina državljanov …
In naj vas ne uspava:
Policija, ki ne glede na zdravstveno krizo kaznuje mirne mladoletnike, se ne bo ustavila pred uporabo pendreka! Ta je, če sledimo slavni policijski zgodovini, represivna stopnja, ki sledi pisanju kazni.
P. S.
Nekaj dijakov je bilo zaradi protesta poklicanih pred sodnika. Zelo se bojimo, da bomo morali čez nekaj mesecev objaviti identično besedilo tudi o slovenskem sodstvu.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je danes čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Najprej ščepec zgodovine. Slovenska policija je po definiciji represiven organ, a omembe vredne represije policisti zadnja desetletja niso zganjali. Pregnali so nekaj kurjih tatov, preprečili nekaj navijaških spopadov, predvsem pa zatrli nekaj iznajdljivih poslovnih praks po slovensko. Na srečo je tako, da se najbolj kompleksni zločini pri nas zgodijo znotraj kriminalnih romanov in kriminalnih serij; v resnici pa so najbolj krvavi zločini sorazmerno enostavni, saj morajo forenzični literarni junaki v resnici samo pogledati, za katerim oglom je morilec odvrgel sekiro. Slovenska policija je morala zares posredovati le dvakrat in obakrat v Mariboru. Leta 2012 je pred deset tisoč razjarjenimi meščani branila ustavni red in župana Kanglerja, leta 2021 pa je pred petdesetimi razjarjenimi srednješolci branila odlok o prepovedi zbiranja med epidemijo.
Izven tega pa je bila slovenska policija obsojena na manj represivna področja dela, ki so v največji meri obsegala merjenje hitrosti in posledično inkasantske in računovodske storitve.
V pandemiji pa so končno lahko začeli postajati represivni aparat v žlahtnem pomenu besede in zdi se, kot da so novo nalogo sprejeli z navdušenjem. Z na novo pridobljeno represivno samozavestjo so kot Torovo kladivo udarili po mariborskih srednješolcih.
Ob vsem pogumu in spoštovanju do upora mariborskih mladenk in mladeničev je bil protestni shod devetega februarja pravzaprav patetičen. Na prvem mestu so dijaki ostro zahtevali, da oblasti odprejo šolo. Generacije, ki smo to državo zavozile, bi svoj čas kvečjemu protestirale in od oblasti zahtevale, naj šolo zaprejo … tako da je že sama zahteva po odprtju šole delovala na moč negrozeče. Bilo je, kot bi policija lovila vlomilca, ki ponoči vdira v stanovanja, sesa po tleh, lika perilo, pomiva posodo in pospravlja klet.
Ob tem pa so se mariborski srednješolci na shodu šele dobro učili protestiranja. Njihovi vzkliki in parole so bile mlačno naučeni z družbenih omrežij, megafon je imel prazen akumulator in celo edina referenca na predsednika vlade, ki je na bolj resnih protestih nabit na pranger, je bila dijaško revolucionarna. V besedici "dovolj" so bojaželjni dijaki z rdečo dodali še en »J« …
Dijaški protest je bil še najbolj podoben zgodnjim protestom v šestdesetih, ko so hipiji s širokimi zenicami zahtevali svetovni mir. Hočemo povedati, da so se zdeli petkovi podnebni protestniki iz leta 2018, ki so jih vodili štirinajstletniki, veliko bolj krvoločni od mariborske dijaške vstaje.
In na te mlade, ki so si od vsega najbolj želeli spoznati skrivnosti rodilnika in integralnega računa in so se – mimogrede – držali vseh epidemioloških ukrepov, se je zgrnila sila slovenske policije.
Pred tremi desetletji se je zgodilo nekaj neverjetnega. Slovenska policija je takoj po osamosvojitvi doživela pomembno preobrazbo, ko je prenehali biti Ljudska milica in je postala Policija. Od ljudstva so se policisti obrnili k stroki. Menda so bili zelo ponosni, ker smo jih državljani cehovsko častno naslavljali kot "policiste", a mariborski mladi so v odzivih na izdane globe že sprožili plaz, ki se ne bo več ustavil. Iz policistov so v izreki mladih čez noč postali "policaji", čez kak teden bodo "škifi", potem "miličniki", potem "plavi" in mogoče bo šlo celo do "pandurjev", kot so uniformirano policijo v sedemdesetih imenovali predmestni delinkventi.
Policisti, ki so oglobili srednješolce, imajo pokritje za svoje ravnanje v zakonu in ukazih. In o zakonih se ne sprašuje, kdo jih je sprejel, in o ukazih se ne dvomi, kdo jih je izdal. Tako da jim prišepnemo samo v njihovo vednost: zakone sprejema devetdeset poslancev na predlog vlade, ukaze pa izdaja vrh Policije, ki je organ v sestavi Notranjega ministrstva, kjer pa sedijo modeli, kot sta Kangler in Mahnič. Torej ko policist stopi k sedemnajstletniku, ki ne smodi prepovedane smotke, niti s sprejem ne ustvarja na zid, temveč ostro zahteva, da se gre učit, bi mu zdrava policijska pamet morala povedati, da se tu nekaj ne ujema.
Čemu zdrava policijska pamet ni spregovorila, pa je retorično vprašanje, na katerega je kot prvi duhovito odgovoril slovenski pravnik in strokovnjak za koruzno pecivo in kazenski postopek Fran Milčinski.
Opozicija je pred nekaj dnevi obtožila pozicijo, da se ta vmešava v delo policije. Šlo naj bi za interne lopovščine, s promoviranjem katerih se ene in iste elite držijo na oblasti zadnjih trideset let. A v tistem primeru ne gre za vmešavanje politike v policijo, gre za navaden prepir. Nasprotno pa gre za eklatantno vmešavanje politike v policijo v primeru mariborskih dijakov. V tistem trenutku, ko policist postane tako očitno orodje politike, da ne zmore več presoditi med prav in med narobe, ko postane fijakarski konj, ki izvršuje odloke, ne da bi o njih podvomil, tudi ko gredo v bizarnost, postane v svetli maniri avtokratskih režimov pripadnik politične policije.
Slovenska policija je svoj prispevek v boju proti virusu dala s pisanjem glob. V tem je bila tako uspešna, da se jih je nakapljalo za nekaj sto tisoč evrov, ki bodo končali v državnem proračunu, s pomočjo katerega se bomo nekoč vrnili na pota svetlega napredka. Povedano drugače: kaznovani smo bili, da bomo nekoč nagrajeni.
A kakšna je resnična povezava med epidemijo in policijo, vidimo šele takrat, ko vsako napisano globo – za zdaj samo teoretično – spremenimo v udarec s pendrekom. Po tej analogiji bi nas po plečih dobila večina državljanov …
In naj vas ne uspava:
Policija, ki ne glede na zdravstveno krizo kaznuje mirne mladoletnike, se ne bo ustavila pred uporabo pendreka! Ta je, če sledimo slavni policijski zgodovini, represivna stopnja, ki sledi pisanju kazni.
P. S.
Nekaj dijakov je bilo zaradi protesta poklicanih pred sodnika. Zelo se bojimo, da bomo morali čez nekaj mesecev objaviti identično besedilo tudi o slovenskem sodstvu.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov