Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Naj bo, kakor hoče, vse bolj jasno postaja, da bomo morali za ta omrežja začeti striktno uporabljati "družbena omrežja"! Kar sledi, je nekaj priporočil in dejstev, namenjenih lektorskemu društvu …
Začnimo s parafrazo, ki naj bo moto današnje oddaje:
"Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …"
Vse več je indicev, da omrežja vplivajo na družabnost, saj smo kot narod postali zagrenjeni, še bolj kot na razpoloženje pa omrežja vplivajo na družbo.
Še več: Slovenija je ob Združenih državah verjetno edina država na svetu, ki si je svoj mednarodnopravni položaj s pomočjo družbenih omrežij vidno poslabšala. Z drugimi besedami: če Twitter ne bi obstajal, bi danes Slovenci kot narod živeli bolje.
In očitno se tega zaveda vse več držav po svetu – za zdaj gre v glavnem za avtokratske in verske diktature, ki družbena omrežja v svojih državah prepovedujejo. Ko torej kje na srednjeveškem Bližnjem vzhodu ali komunističnem Daljnem vzhodu omejijo dostop do katerega od družbenih omrežij, gre zahod v zrak, češ da omejujejo demokracijo in onemogočajo pretok informacij; v bistvu pa v Siriji, Severni Koreji, Iraku in na Kitajskem na ta način demokracijo krepijo. Kajti kot kaže izkušnja pandemičnega leta, se ta omrežja na veliko uporabljajo predvsem za demontažo demokratičnih procesov; ob objavljanju posnetkov prikupnih domačih živali so prav protidemokratične vsebine v najširšem pomenu besede najpogostejša navlaka teh spletišč.
Tako si na začetku zastavimo dvoje temeljnih vprašanj; ali je v sodobnem svetu mogoče preživeti brez uporabe oziroma brez sodelovanja na "družbenih omrežjih"?
"Je," in pisec teh vrstic je skupaj s kakšnih sto tisoč ostalih sodržavljanov živ dokaz. Sicer se živi manj glamurozno, verjetno z nekaj več čustvenimi in značajskimi hibami, z občutno premalo informacijami, a vendarle sorazmerno funkcionalno. Ampak cinizem na stran; zagotovo imajo ta omrežja tudi kopico pozitivnih vplivov na civilizacijo, le da nam trenutno noben ne pride na misel.
Pretekle dni je javnost razburilo razkritje, da so nekateri profili na Twitterju, verjetno pa tudi na drugih omrežjih, lažni. Oprostite nevednemu; vendar kako je lahko nekaj lažno, če je že tako ali tako anonimno? Vse, kar je na spletu anonimno, je po definiciji tudi lažno, kar pa ne pomeni, da je vse, kar je na spletu lažno, tudi anonimno.
Mimogrede: niti sproščen odnos slovenskih staršev do otroških imen ne gre tako daleč, da bi otroka krstili z imenom: "60918021", če se družina po naključju piše Kopriva.
Hočemo povedati, da so laž, prevara in sprenevedanje vtkani v temelje interneta; pa ne le da so odrasli, odgovorni, socializirani, pogosto tudi razumni ljudje zakrinkani s psevdonimi; sramotimo se s posegi v fotografije, s posegi v dejstva in ne nazadnje – tudi s posegi v samo dušo posameznika.
Zato razumni ne vidi, čemu je nastala tako velika rabuka okoli tega, da politiki s pomočjo družbenih omrežij kujejo svoj majhen košček železa – po navadi podkev. Že mnogo pred "Cambridge Analytico" so družbena omrežja popačila družbeno stvarnost in politika je le majhen delček te stvarnosti. Če pa manipuliraš znotraj manipulacije same, če lažeš v okviru laži, nisi storil nič takšnega, česar ne bi v istem trenutku počeli milijoni uporabnikov.
Moralna dilema se zdi očitno pereča le nam, analognim nostalgikom, preprosto pa bi jo opisali tako: "Ali Alenke Jeraj slovenskega spleta izpovejo svoj lažni profil pri spovedi, ali ga ne? Ali za anonimno nastopanje na spletu dobiš odvezo, ali je ne?"
In medtem ko bomo kot družba na neki točki kvarni vpliv omrežij morali nehati pometati pod preprogo, se vprašajmo še zadnje, spet naivno vprašanje:
"Kaj bi drugače počeli vse tiste ure, ki jih danes blaženi prečepimo, spremenjeni v ničle in enice?"
Predniki bi jih porabili za branje, ampak kot vemo, so bili na pol barbari.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Naj bo, kakor hoče, vse bolj jasno postaja, da bomo morali za ta omrežja začeti striktno uporabljati "družbena omrežja"! Kar sledi, je nekaj priporočil in dejstev, namenjenih lektorskemu društvu …
Začnimo s parafrazo, ki naj bo moto današnje oddaje:
"Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …"
Vse več je indicev, da omrežja vplivajo na družabnost, saj smo kot narod postali zagrenjeni, še bolj kot na razpoloženje pa omrežja vplivajo na družbo.
Še več: Slovenija je ob Združenih državah verjetno edina država na svetu, ki si je svoj mednarodnopravni položaj s pomočjo družbenih omrežij vidno poslabšala. Z drugimi besedami: če Twitter ne bi obstajal, bi danes Slovenci kot narod živeli bolje.
In očitno se tega zaveda vse več držav po svetu – za zdaj gre v glavnem za avtokratske in verske diktature, ki družbena omrežja v svojih državah prepovedujejo. Ko torej kje na srednjeveškem Bližnjem vzhodu ali komunističnem Daljnem vzhodu omejijo dostop do katerega od družbenih omrežij, gre zahod v zrak, češ da omejujejo demokracijo in onemogočajo pretok informacij; v bistvu pa v Siriji, Severni Koreji, Iraku in na Kitajskem na ta način demokracijo krepijo. Kajti kot kaže izkušnja pandemičnega leta, se ta omrežja na veliko uporabljajo predvsem za demontažo demokratičnih procesov; ob objavljanju posnetkov prikupnih domačih živali so prav protidemokratične vsebine v najširšem pomenu besede najpogostejša navlaka teh spletišč.
Tako si na začetku zastavimo dvoje temeljnih vprašanj; ali je v sodobnem svetu mogoče preživeti brez uporabe oziroma brez sodelovanja na "družbenih omrežjih"?
"Je," in pisec teh vrstic je skupaj s kakšnih sto tisoč ostalih sodržavljanov živ dokaz. Sicer se živi manj glamurozno, verjetno z nekaj več čustvenimi in značajskimi hibami, z občutno premalo informacijami, a vendarle sorazmerno funkcionalno. Ampak cinizem na stran; zagotovo imajo ta omrežja tudi kopico pozitivnih vplivov na civilizacijo, le da nam trenutno noben ne pride na misel.
Pretekle dni je javnost razburilo razkritje, da so nekateri profili na Twitterju, verjetno pa tudi na drugih omrežjih, lažni. Oprostite nevednemu; vendar kako je lahko nekaj lažno, če je že tako ali tako anonimno? Vse, kar je na spletu anonimno, je po definiciji tudi lažno, kar pa ne pomeni, da je vse, kar je na spletu lažno, tudi anonimno.
Mimogrede: niti sproščen odnos slovenskih staršev do otroških imen ne gre tako daleč, da bi otroka krstili z imenom: "60918021", če se družina po naključju piše Kopriva.
Hočemo povedati, da so laž, prevara in sprenevedanje vtkani v temelje interneta; pa ne le da so odrasli, odgovorni, socializirani, pogosto tudi razumni ljudje zakrinkani s psevdonimi; sramotimo se s posegi v fotografije, s posegi v dejstva in ne nazadnje – tudi s posegi v samo dušo posameznika.
Zato razumni ne vidi, čemu je nastala tako velika rabuka okoli tega, da politiki s pomočjo družbenih omrežij kujejo svoj majhen košček železa – po navadi podkev. Že mnogo pred "Cambridge Analytico" so družbena omrežja popačila družbeno stvarnost in politika je le majhen delček te stvarnosti. Če pa manipuliraš znotraj manipulacije same, če lažeš v okviru laži, nisi storil nič takšnega, česar ne bi v istem trenutku počeli milijoni uporabnikov.
Moralna dilema se zdi očitno pereča le nam, analognim nostalgikom, preprosto pa bi jo opisali tako: "Ali Alenke Jeraj slovenskega spleta izpovejo svoj lažni profil pri spovedi, ali ga ne? Ali za anonimno nastopanje na spletu dobiš odvezo, ali je ne?"
In medtem ko bomo kot družba na neki točki kvarni vpliv omrežij morali nehati pometati pod preprogo, se vprašajmo še zadnje, spet naivno vprašanje:
"Kaj bi drugače počeli vse tiste ure, ki jih danes blaženi prečepimo, spremenjeni v ničle in enice?"
Predniki bi jih porabili za branje, ampak kot vemo, so bili na pol barbari.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Neveljaven email naslov