Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Naj bo, kakor hoče, vse bolj jasno postaja, da bomo morali za ta omrežja začeti striktno uporabljati "družbena omrežja"! Kar sledi, je nekaj priporočil in dejstev, namenjenih lektorskemu društvu …
Začnimo s parafrazo, ki naj bo moto današnje oddaje:
"Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …"
Vse več je indicev, da omrežja vplivajo na družabnost, saj smo kot narod postali zagrenjeni, še bolj kot na razpoloženje pa omrežja vplivajo na družbo.
Še več: Slovenija je ob Združenih državah verjetno edina država na svetu, ki si je svoj mednarodnopravni položaj s pomočjo družbenih omrežij vidno poslabšala. Z drugimi besedami: če Twitter ne bi obstajal, bi danes Slovenci kot narod živeli bolje.
In očitno se tega zaveda vse več držav po svetu – za zdaj gre v glavnem za avtokratske in verske diktature, ki družbena omrežja v svojih državah prepovedujejo. Ko torej kje na srednjeveškem Bližnjem vzhodu ali komunističnem Daljnem vzhodu omejijo dostop do katerega od družbenih omrežij, gre zahod v zrak, češ da omejujejo demokracijo in onemogočajo pretok informacij; v bistvu pa v Siriji, Severni Koreji, Iraku in na Kitajskem na ta način demokracijo krepijo. Kajti kot kaže izkušnja pandemičnega leta, se ta omrežja na veliko uporabljajo predvsem za demontažo demokratičnih procesov; ob objavljanju posnetkov prikupnih domačih živali so prav protidemokratične vsebine v najširšem pomenu besede najpogostejša navlaka teh spletišč.
Tako si na začetku zastavimo dvoje temeljnih vprašanj; ali je v sodobnem svetu mogoče preživeti brez uporabe oziroma brez sodelovanja na "družbenih omrežjih"?
"Je," in pisec teh vrstic je skupaj s kakšnih sto tisoč ostalih sodržavljanov živ dokaz. Sicer se živi manj glamurozno, verjetno z nekaj več čustvenimi in značajskimi hibami, z občutno premalo informacijami, a vendarle sorazmerno funkcionalno. Ampak cinizem na stran; zagotovo imajo ta omrežja tudi kopico pozitivnih vplivov na civilizacijo, le da nam trenutno noben ne pride na misel.
Pretekle dni je javnost razburilo razkritje, da so nekateri profili na Twitterju, verjetno pa tudi na drugih omrežjih, lažni. Oprostite nevednemu; vendar kako je lahko nekaj lažno, če je že tako ali tako anonimno? Vse, kar je na spletu anonimno, je po definiciji tudi lažno, kar pa ne pomeni, da je vse, kar je na spletu lažno, tudi anonimno.
Mimogrede: niti sproščen odnos slovenskih staršev do otroških imen ne gre tako daleč, da bi otroka krstili z imenom: "60918021", če se družina po naključju piše Kopriva.
Hočemo povedati, da so laž, prevara in sprenevedanje vtkani v temelje interneta; pa ne le da so odrasli, odgovorni, socializirani, pogosto tudi razumni ljudje zakrinkani s psevdonimi; sramotimo se s posegi v fotografije, s posegi v dejstva in ne nazadnje – tudi s posegi v samo dušo posameznika.
Zato razumni ne vidi, čemu je nastala tako velika rabuka okoli tega, da politiki s pomočjo družbenih omrežij kujejo svoj majhen košček železa – po navadi podkev. Že mnogo pred "Cambridge Analytico" so družbena omrežja popačila družbeno stvarnost in politika je le majhen delček te stvarnosti. Če pa manipuliraš znotraj manipulacije same, če lažeš v okviru laži, nisi storil nič takšnega, česar ne bi v istem trenutku počeli milijoni uporabnikov.
Moralna dilema se zdi očitno pereča le nam, analognim nostalgikom, preprosto pa bi jo opisali tako: "Ali Alenke Jeraj slovenskega spleta izpovejo svoj lažni profil pri spovedi, ali ga ne? Ali za anonimno nastopanje na spletu dobiš odvezo, ali je ne?"
In medtem ko bomo kot družba na neki točki kvarni vpliv omrežij morali nehati pometati pod preprogo, se vprašajmo še zadnje, spet naivno vprašanje:
"Kaj bi drugače počeli vse tiste ure, ki jih danes blaženi prečepimo, spremenjeni v ničle in enice?"
Predniki bi jih porabili za branje, ampak kot vemo, so bili na pol barbari.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Naj bo, kakor hoče, vse bolj jasno postaja, da bomo morali za ta omrežja začeti striktno uporabljati "družbena omrežja"! Kar sledi, je nekaj priporočil in dejstev, namenjenih lektorskemu društvu …
Začnimo s parafrazo, ki naj bo moto današnje oddaje:
"Zaradi družbenih omrežij naša družba postaja vedno manj družabna …"
Vse več je indicev, da omrežja vplivajo na družabnost, saj smo kot narod postali zagrenjeni, še bolj kot na razpoloženje pa omrežja vplivajo na družbo.
Še več: Slovenija je ob Združenih državah verjetno edina država na svetu, ki si je svoj mednarodnopravni položaj s pomočjo družbenih omrežij vidno poslabšala. Z drugimi besedami: če Twitter ne bi obstajal, bi danes Slovenci kot narod živeli bolje.
In očitno se tega zaveda vse več držav po svetu – za zdaj gre v glavnem za avtokratske in verske diktature, ki družbena omrežja v svojih državah prepovedujejo. Ko torej kje na srednjeveškem Bližnjem vzhodu ali komunističnem Daljnem vzhodu omejijo dostop do katerega od družbenih omrežij, gre zahod v zrak, češ da omejujejo demokracijo in onemogočajo pretok informacij; v bistvu pa v Siriji, Severni Koreji, Iraku in na Kitajskem na ta način demokracijo krepijo. Kajti kot kaže izkušnja pandemičnega leta, se ta omrežja na veliko uporabljajo predvsem za demontažo demokratičnih procesov; ob objavljanju posnetkov prikupnih domačih živali so prav protidemokratične vsebine v najširšem pomenu besede najpogostejša navlaka teh spletišč.
Tako si na začetku zastavimo dvoje temeljnih vprašanj; ali je v sodobnem svetu mogoče preživeti brez uporabe oziroma brez sodelovanja na "družbenih omrežjih"?
"Je," in pisec teh vrstic je skupaj s kakšnih sto tisoč ostalih sodržavljanov živ dokaz. Sicer se živi manj glamurozno, verjetno z nekaj več čustvenimi in značajskimi hibami, z občutno premalo informacijami, a vendarle sorazmerno funkcionalno. Ampak cinizem na stran; zagotovo imajo ta omrežja tudi kopico pozitivnih vplivov na civilizacijo, le da nam trenutno noben ne pride na misel.
Pretekle dni je javnost razburilo razkritje, da so nekateri profili na Twitterju, verjetno pa tudi na drugih omrežjih, lažni. Oprostite nevednemu; vendar kako je lahko nekaj lažno, če je že tako ali tako anonimno? Vse, kar je na spletu anonimno, je po definiciji tudi lažno, kar pa ne pomeni, da je vse, kar je na spletu lažno, tudi anonimno.
Mimogrede: niti sproščen odnos slovenskih staršev do otroških imen ne gre tako daleč, da bi otroka krstili z imenom: "60918021", če se družina po naključju piše Kopriva.
Hočemo povedati, da so laž, prevara in sprenevedanje vtkani v temelje interneta; pa ne le da so odrasli, odgovorni, socializirani, pogosto tudi razumni ljudje zakrinkani s psevdonimi; sramotimo se s posegi v fotografije, s posegi v dejstva in ne nazadnje – tudi s posegi v samo dušo posameznika.
Zato razumni ne vidi, čemu je nastala tako velika rabuka okoli tega, da politiki s pomočjo družbenih omrežij kujejo svoj majhen košček železa – po navadi podkev. Že mnogo pred "Cambridge Analytico" so družbena omrežja popačila družbeno stvarnost in politika je le majhen delček te stvarnosti. Če pa manipuliraš znotraj manipulacije same, če lažeš v okviru laži, nisi storil nič takšnega, česar ne bi v istem trenutku počeli milijoni uporabnikov.
Moralna dilema se zdi očitno pereča le nam, analognim nostalgikom, preprosto pa bi jo opisali tako: "Ali Alenke Jeraj slovenskega spleta izpovejo svoj lažni profil pri spovedi, ali ga ne? Ali za anonimno nastopanje na spletu dobiš odvezo, ali je ne?"
In medtem ko bomo kot družba na neki točki kvarni vpliv omrežij morali nehati pometati pod preprogo, se vprašajmo še zadnje, spet naivno vprašanje:
"Kaj bi drugače počeli vse tiste ure, ki jih danes blaženi prečepimo, spremenjeni v ničle in enice?"
Predniki bi jih porabili za branje, ampak kot vemo, so bili na pol barbari.
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov