Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Medved z iglo v šapi

23.03.2021

Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.

Ob trenutnem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede

Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.

In najbolj uravnotežena vest zadnjih dni je tista iz Kočevja, da so tam doli precepili občutno več prebivalcev, kot je slovensko povprečje. Po podatkih izpred nekaj dni imajo v Kočevju 23-odstotno precepljenost v primerjavi z vseslovensko, ki še vedno caplja pod desetimi odstotki. In ker je cepljenje v Kočevju tudi po verižnih obiskih inšpektorjev povsem legalno in v skladu s pravili, bodo Kočevci svojo raboto tudi nadaljevali. Ob tem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede.

V normalni konstelaciji družbenega življenja bi kočevski uspeh prišel v medije kot "dobra zgodba za danes" ali kar je podobnih motivacijskih rubrik, danes pa se z njim ukvarjamo iz povsem drugih razlogov.

V Sloveniji poznamo nacionalnega koordinatorja za cepljenje. To je Jelko Kacin, ki je bil pred tem govorec vlade za potrebe obveščanja javnosti o epidemiji. In Jelko je ob objavi uspeha iz Kočevja začutil priložnost, da združi obe veščini. Se pravi vladno govorstvo in koordiniranje cepljenja.

Človek bi od koordinatorja pričakoval pohvalo, ampak Kočevci je niso bili deležni. Še več; Jelko jim je take napel, da so Kočevci videli svojega južnjaškega boga.
Če Jelka povzamemo;

 "Objava podatkov je nepotrebno hvaljenje, treba je delati sinhrono, takšna samohvala pa povzroči točno petkrat več škode kot koristi!"

Ob tem je zatrdil, da kočevski uspeh plačujemo drugod po Sloveniji, ker nam tamkajšnji lopovi kradejo naše cepivo. To se je izkazalo za dezinformacijo, saj se je ob večkratnem inšpekcijskemu nadzoru izkazalo, da kočevski zdravstveni dom cepi izključno z odmerki, ki jih je odobril NIJZ.

"Narobe svet," bi zapisali in s tem ter s kakšno gorko na račun Kacinove gorečnosti so se komentarji o tej zadevi tudi končali. Mi pa gremo globlje. Globlje, do samega bistva kočevskih zdrah.

Na začetku se moramo vprašati, čemu bi kdorkoli pri zdravi pameti, pa čeprav Jelko, negiral očiten uspeh in bistven prispevek v boju proti epidemiji?

Poskušajmo ne zaviti na osebno raven, a Jelko Kacin nima avtonomnega mišljenja. Oziroma stališča. Trditev nima nobene veze z njegovo človeško, poklicno ali celo politično integriteto – samo njegova služba je takšna. Mojstri komunikacije z javnostjo so medij, ki stališča centrov moči, pogosto z izgubljenim v prevodu, prenašajo široki ali zainteresirani javnosti. Sodi k poklicu, ob tem pa gospod Kacin že zadnja tri desetletja surfa na izjemnem delu, ki ga je opravil med osamosvojitveno vojno. Se pravi, da komunikacijo z javnostjo garnira s svojo namišljeno ali realno avtoriteto. Najlepše lahko opisano vidimo, ko je njegovo delo uradnega govorca prevzela druga oseba.

Hočemo povedati, da je frontalni napad na kočevski uspeh zrasel na nekem drugem zelniku, Kacin pa je le strelovod. Politična zahteva po urgentni diskreditaciji kočevskega zdravstvenega doma, predvsem pa kočevske občine je tako zelo nedvoumna, da se Kacinova izjava razumnemu sliši kot prvovrsten absurd.

Za kaj torej gre?

Na Kočevskem se je v zadnjih letih zaredilo nekaj izjemno sposobnih ljudi. Med njimi župan in vodja tamkajšnjega cepilnega projekta – pred nekaj leti tudi ime leta v istoimenski akciji, ki jo organizira naš program.

Iz legendarnega zakotja, brezperspektivnosti, v nekaterih točkah tudi brezupa, v katerem se je Kočevje valjalo zadnjih nekaj desetletij, so v mandatu ali dveh podobo občine povsem preoblikovali. Občine, ki leži na razdrobljenem, obmejnem, neprivilegiranem in večinsko podeželskem okolju. In ki se spoprijema z enakimi težavami kot velika večina podobnih lokalnih skupnosti slovenskega podeželja.

Iz tega zakotja so občinski žene in možje zgradili zgodbo o uspehu.

Tudi s spretnim komuniciranjem, lobiranjem in izkoriščanjem naravnih danosti seveda, ampak vendarle je tamkajšnja ekipa postala zgled, mogoče tudi navdih marsikateri, v začaranem krogu centralizma vrteči se občini.

Pred nekaj meseci se je začelo tamkajšnjega župana omenjati med kandidati za vstop na državni politični oder. Župani pogosto izživijo to svojo ambicijo, v glavnem neposrečeno in neuspešno. Ampak ta Kočevar je drugačen kaliber od ljubljanskega ali kamniškega župana!

Da ne govorimo, kako je z umirjenim nastopom, pragmatičnostjo, odsotnostjo ideoloških zavor in očitno odličnim vodenjem živo nasprotje histeričnega upravljanja države, ki ga živimo zadnje leto.

Kot tak je postal potencialno nevaren nasprotnik in nujno ga je treba diskreditirati, kar pa gre vladajočim odlično od rok. Parafrazirano; če bi bil nacionalni koordinator tako uspešen pri cepljenju, kot je v diskreditacijah, bi bila vsa država na 22 odstotkih precepljenosti.

Da razumemo vso zavrženost Kacinove izjave in očrnitve cepilnega uspeha v Kočevju, je treba še korak naprej. Na neki točki bo cepljenih vseh 16.700 prebivalcev kočevske in ostalih manjših občin, ki jih pokriva Zdravstveni dom Kočevje. Po danes priznani strategiji je to največji prispevek v boju zoper epidemijo – in negiranje tega uspeha zaradi politične aritmetike je očitna in vsega obsojanja vredna politizacija človekovega zdravja.

Povedano drugače: za discipliniranje Kočevcev in za vrnitev tamkajšnjih politikov, uradnikov in zdravstvenih delavcev v obskurnost, bi bili Kacin in kamarila pripravljeni neposredno ogroziti zdravje tistih, ki bi bili namesto marca cepljeni šele junija – ko se bo tedanji slovenski odstotek izenačil s sedanjim kočevskim.

Namesto, da bi koordinatorjevo srce zaplalo v sreči z vsako iglo, ki najde svojo ramo, pa kjerkoli v Sloveniji se že to zgodi, in dokler je znotraj strategije, ti gre Jelko napasti posameznike, ki opravljajo njegovo delo. In to očitno bolje od njega.

Strah vladajočih, ki se skriva v ozadju kočevskega cepilnega uspeha, se da opisati v dveh stavkih: "Vsi državljani republike Slovenije se ne moremo naseliti v Kočevju, kjer bi bilo učinkovito poskrbljeno za naše zdravje. Lahko pa se Kočevje preseli v republiko Slovenijo!"

P. S. Mogoče je, da je naša današnja analiza povsem netočna in da gre pri vsem skupaj le za obramboslovni prestiž: tako dr. Prebilič kot Kacin kot Janša – so obramboslovci. Le da eni svoje znanje uporabljajo za obrambo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki, drugi pa za obrambo pred virusom.

 


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Medved z iglo v šapi

23.03.2021

Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.

Ob trenutnem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede

Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.

In najbolj uravnotežena vest zadnjih dni je tista iz Kočevja, da so tam doli precepili občutno več prebivalcev, kot je slovensko povprečje. Po podatkih izpred nekaj dni imajo v Kočevju 23-odstotno precepljenost v primerjavi z vseslovensko, ki še vedno caplja pod desetimi odstotki. In ker je cepljenje v Kočevju tudi po verižnih obiskih inšpektorjev povsem legalno in v skladu s pravili, bodo Kočevci svojo raboto tudi nadaljevali. Ob tem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede.

V normalni konstelaciji družbenega življenja bi kočevski uspeh prišel v medije kot "dobra zgodba za danes" ali kar je podobnih motivacijskih rubrik, danes pa se z njim ukvarjamo iz povsem drugih razlogov.

V Sloveniji poznamo nacionalnega koordinatorja za cepljenje. To je Jelko Kacin, ki je bil pred tem govorec vlade za potrebe obveščanja javnosti o epidemiji. In Jelko je ob objavi uspeha iz Kočevja začutil priložnost, da združi obe veščini. Se pravi vladno govorstvo in koordiniranje cepljenja.

Človek bi od koordinatorja pričakoval pohvalo, ampak Kočevci je niso bili deležni. Še več; Jelko jim je take napel, da so Kočevci videli svojega južnjaškega boga.
Če Jelka povzamemo;

 "Objava podatkov je nepotrebno hvaljenje, treba je delati sinhrono, takšna samohvala pa povzroči točno petkrat več škode kot koristi!"

Ob tem je zatrdil, da kočevski uspeh plačujemo drugod po Sloveniji, ker nam tamkajšnji lopovi kradejo naše cepivo. To se je izkazalo za dezinformacijo, saj se je ob večkratnem inšpekcijskemu nadzoru izkazalo, da kočevski zdravstveni dom cepi izključno z odmerki, ki jih je odobril NIJZ.

"Narobe svet," bi zapisali in s tem ter s kakšno gorko na račun Kacinove gorečnosti so se komentarji o tej zadevi tudi končali. Mi pa gremo globlje. Globlje, do samega bistva kočevskih zdrah.

Na začetku se moramo vprašati, čemu bi kdorkoli pri zdravi pameti, pa čeprav Jelko, negiral očiten uspeh in bistven prispevek v boju proti epidemiji?

Poskušajmo ne zaviti na osebno raven, a Jelko Kacin nima avtonomnega mišljenja. Oziroma stališča. Trditev nima nobene veze z njegovo človeško, poklicno ali celo politično integriteto – samo njegova služba je takšna. Mojstri komunikacije z javnostjo so medij, ki stališča centrov moči, pogosto z izgubljenim v prevodu, prenašajo široki ali zainteresirani javnosti. Sodi k poklicu, ob tem pa gospod Kacin že zadnja tri desetletja surfa na izjemnem delu, ki ga je opravil med osamosvojitveno vojno. Se pravi, da komunikacijo z javnostjo garnira s svojo namišljeno ali realno avtoriteto. Najlepše lahko opisano vidimo, ko je njegovo delo uradnega govorca prevzela druga oseba.

Hočemo povedati, da je frontalni napad na kočevski uspeh zrasel na nekem drugem zelniku, Kacin pa je le strelovod. Politična zahteva po urgentni diskreditaciji kočevskega zdravstvenega doma, predvsem pa kočevske občine je tako zelo nedvoumna, da se Kacinova izjava razumnemu sliši kot prvovrsten absurd.

Za kaj torej gre?

Na Kočevskem se je v zadnjih letih zaredilo nekaj izjemno sposobnih ljudi. Med njimi župan in vodja tamkajšnjega cepilnega projekta – pred nekaj leti tudi ime leta v istoimenski akciji, ki jo organizira naš program.

Iz legendarnega zakotja, brezperspektivnosti, v nekaterih točkah tudi brezupa, v katerem se je Kočevje valjalo zadnjih nekaj desetletij, so v mandatu ali dveh podobo občine povsem preoblikovali. Občine, ki leži na razdrobljenem, obmejnem, neprivilegiranem in večinsko podeželskem okolju. In ki se spoprijema z enakimi težavami kot velika večina podobnih lokalnih skupnosti slovenskega podeželja.

Iz tega zakotja so občinski žene in možje zgradili zgodbo o uspehu.

Tudi s spretnim komuniciranjem, lobiranjem in izkoriščanjem naravnih danosti seveda, ampak vendarle je tamkajšnja ekipa postala zgled, mogoče tudi navdih marsikateri, v začaranem krogu centralizma vrteči se občini.

Pred nekaj meseci se je začelo tamkajšnjega župana omenjati med kandidati za vstop na državni politični oder. Župani pogosto izživijo to svojo ambicijo, v glavnem neposrečeno in neuspešno. Ampak ta Kočevar je drugačen kaliber od ljubljanskega ali kamniškega župana!

Da ne govorimo, kako je z umirjenim nastopom, pragmatičnostjo, odsotnostjo ideoloških zavor in očitno odličnim vodenjem živo nasprotje histeričnega upravljanja države, ki ga živimo zadnje leto.

Kot tak je postal potencialno nevaren nasprotnik in nujno ga je treba diskreditirati, kar pa gre vladajočim odlično od rok. Parafrazirano; če bi bil nacionalni koordinator tako uspešen pri cepljenju, kot je v diskreditacijah, bi bila vsa država na 22 odstotkih precepljenosti.

Da razumemo vso zavrženost Kacinove izjave in očrnitve cepilnega uspeha v Kočevju, je treba še korak naprej. Na neki točki bo cepljenih vseh 16.700 prebivalcev kočevske in ostalih manjših občin, ki jih pokriva Zdravstveni dom Kočevje. Po danes priznani strategiji je to največji prispevek v boju zoper epidemijo – in negiranje tega uspeha zaradi politične aritmetike je očitna in vsega obsojanja vredna politizacija človekovega zdravja.

Povedano drugače: za discipliniranje Kočevcev in za vrnitev tamkajšnjih politikov, uradnikov in zdravstvenih delavcev v obskurnost, bi bili Kacin in kamarila pripravljeni neposredno ogroziti zdravje tistih, ki bi bili namesto marca cepljeni šele junija – ko se bo tedanji slovenski odstotek izenačil s sedanjim kočevskim.

Namesto, da bi koordinatorjevo srce zaplalo v sreči z vsako iglo, ki najde svojo ramo, pa kjerkoli v Sloveniji se že to zgodi, in dokler je znotraj strategije, ti gre Jelko napasti posameznike, ki opravljajo njegovo delo. In to očitno bolje od njega.

Strah vladajočih, ki se skriva v ozadju kočevskega cepilnega uspeha, se da opisati v dveh stavkih: "Vsi državljani republike Slovenije se ne moremo naseliti v Kočevju, kjer bi bilo učinkovito poskrbljeno za naše zdravje. Lahko pa se Kočevje preseli v republiko Slovenijo!"

P. S. Mogoče je, da je naša današnja analiza povsem netočna in da gre pri vsem skupaj le za obramboslovni prestiž: tako dr. Prebilič kot Kacin kot Janša – so obramboslovci. Le da eni svoje znanje uporabljajo za obrambo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki, drugi pa za obrambo pred virusom.

 


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov