Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Ob trenutnem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
In najbolj uravnotežena vest zadnjih dni je tista iz Kočevja, da so tam doli precepili občutno več prebivalcev, kot je slovensko povprečje. Po podatkih izpred nekaj dni imajo v Kočevju 23-odstotno precepljenost v primerjavi z vseslovensko, ki še vedno caplja pod desetimi odstotki. In ker je cepljenje v Kočevju tudi po verižnih obiskih inšpektorjev povsem legalno in v skladu s pravili, bodo Kočevci svojo raboto tudi nadaljevali. Ob tem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede.
V normalni konstelaciji družbenega življenja bi kočevski uspeh prišel v medije kot "dobra zgodba za danes" ali kar je podobnih motivacijskih rubrik, danes pa se z njim ukvarjamo iz povsem drugih razlogov.
V Sloveniji poznamo nacionalnega koordinatorja za cepljenje. To je Jelko Kacin, ki je bil pred tem govorec vlade za potrebe obveščanja javnosti o epidemiji. In Jelko je ob objavi uspeha iz Kočevja začutil priložnost, da združi obe veščini. Se pravi vladno govorstvo in koordiniranje cepljenja.
Človek bi od koordinatorja pričakoval pohvalo, ampak Kočevci je niso bili deležni. Še več; Jelko jim je take napel, da so Kočevci videli svojega južnjaškega boga.
Če Jelka povzamemo;
"Objava podatkov je nepotrebno hvaljenje, treba je delati sinhrono, takšna samohvala pa povzroči točno petkrat več škode kot koristi!"
Ob tem je zatrdil, da kočevski uspeh plačujemo drugod po Sloveniji, ker nam tamkajšnji lopovi kradejo naše cepivo. To se je izkazalo za dezinformacijo, saj se je ob večkratnem inšpekcijskemu nadzoru izkazalo, da kočevski zdravstveni dom cepi izključno z odmerki, ki jih je odobril NIJZ.
"Narobe svet," bi zapisali in s tem ter s kakšno gorko na račun Kacinove gorečnosti so se komentarji o tej zadevi tudi končali. Mi pa gremo globlje. Globlje, do samega bistva kočevskih zdrah.
Na začetku se moramo vprašati, čemu bi kdorkoli pri zdravi pameti, pa čeprav Jelko, negiral očiten uspeh in bistven prispevek v boju proti epidemiji?
Poskušajmo ne zaviti na osebno raven, a Jelko Kacin nima avtonomnega mišljenja. Oziroma stališča. Trditev nima nobene veze z njegovo človeško, poklicno ali celo politično integriteto – samo njegova služba je takšna. Mojstri komunikacije z javnostjo so medij, ki stališča centrov moči, pogosto z izgubljenim v prevodu, prenašajo široki ali zainteresirani javnosti. Sodi k poklicu, ob tem pa gospod Kacin že zadnja tri desetletja surfa na izjemnem delu, ki ga je opravil med osamosvojitveno vojno. Se pravi, da komunikacijo z javnostjo garnira s svojo namišljeno ali realno avtoriteto. Najlepše lahko opisano vidimo, ko je njegovo delo uradnega govorca prevzela druga oseba.
Hočemo povedati, da je frontalni napad na kočevski uspeh zrasel na nekem drugem zelniku, Kacin pa je le strelovod. Politična zahteva po urgentni diskreditaciji kočevskega zdravstvenega doma, predvsem pa kočevske občine je tako zelo nedvoumna, da se Kacinova izjava razumnemu sliši kot prvovrsten absurd.
Za kaj torej gre?
Na Kočevskem se je v zadnjih letih zaredilo nekaj izjemno sposobnih ljudi. Med njimi župan in vodja tamkajšnjega cepilnega projekta – pred nekaj leti tudi ime leta v istoimenski akciji, ki jo organizira naš program.
Iz legendarnega zakotja, brezperspektivnosti, v nekaterih točkah tudi brezupa, v katerem se je Kočevje valjalo zadnjih nekaj desetletij, so v mandatu ali dveh podobo občine povsem preoblikovali. Občine, ki leži na razdrobljenem, obmejnem, neprivilegiranem in večinsko podeželskem okolju. In ki se spoprijema z enakimi težavami kot velika večina podobnih lokalnih skupnosti slovenskega podeželja.
Iz tega zakotja so občinski žene in možje zgradili zgodbo o uspehu.
Tudi s spretnim komuniciranjem, lobiranjem in izkoriščanjem naravnih danosti seveda, ampak vendarle je tamkajšnja ekipa postala zgled, mogoče tudi navdih marsikateri, v začaranem krogu centralizma vrteči se občini.
Pred nekaj meseci se je začelo tamkajšnjega župana omenjati med kandidati za vstop na državni politični oder. Župani pogosto izživijo to svojo ambicijo, v glavnem neposrečeno in neuspešno. Ampak ta Kočevar je drugačen kaliber od ljubljanskega ali kamniškega župana!
Da ne govorimo, kako je z umirjenim nastopom, pragmatičnostjo, odsotnostjo ideoloških zavor in očitno odličnim vodenjem živo nasprotje histeričnega upravljanja države, ki ga živimo zadnje leto.
Kot tak je postal potencialno nevaren nasprotnik in nujno ga je treba diskreditirati, kar pa gre vladajočim odlično od rok. Parafrazirano; če bi bil nacionalni koordinator tako uspešen pri cepljenju, kot je v diskreditacijah, bi bila vsa država na 22 odstotkih precepljenosti.
Da razumemo vso zavrženost Kacinove izjave in očrnitve cepilnega uspeha v Kočevju, je treba še korak naprej. Na neki točki bo cepljenih vseh 16.700 prebivalcev kočevske in ostalih manjših občin, ki jih pokriva Zdravstveni dom Kočevje. Po danes priznani strategiji je to največji prispevek v boju zoper epidemijo – in negiranje tega uspeha zaradi politične aritmetike je očitna in vsega obsojanja vredna politizacija človekovega zdravja.
Povedano drugače: za discipliniranje Kočevcev in za vrnitev tamkajšnjih politikov, uradnikov in zdravstvenih delavcev v obskurnost, bi bili Kacin in kamarila pripravljeni neposredno ogroziti zdravje tistih, ki bi bili namesto marca cepljeni šele junija – ko se bo tedanji slovenski odstotek izenačil s sedanjim kočevskim.
Namesto, da bi koordinatorjevo srce zaplalo v sreči z vsako iglo, ki najde svojo ramo, pa kjerkoli v Sloveniji se že to zgodi, in dokler je znotraj strategije, ti gre Jelko napasti posameznike, ki opravljajo njegovo delo. In to očitno bolje od njega.
Strah vladajočih, ki se skriva v ozadju kočevskega cepilnega uspeha, se da opisati v dveh stavkih: "Vsi državljani republike Slovenije se ne moremo naseliti v Kočevju, kjer bi bilo učinkovito poskrbljeno za naše zdravje. Lahko pa se Kočevje preseli v republiko Slovenijo!"
P. S. Mogoče je, da je naša današnja analiza povsem netočna in da gre pri vsem skupaj le za obramboslovni prestiž: tako dr. Prebilič kot Kacin kot Janša – so obramboslovci. Le da eni svoje znanje uporabljajo za obrambo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki, drugi pa za obrambo pred virusom.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Ob trenutnem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
In najbolj uravnotežena vest zadnjih dni je tista iz Kočevja, da so tam doli precepili občutno več prebivalcev, kot je slovensko povprečje. Po podatkih izpred nekaj dni imajo v Kočevju 23-odstotno precepljenost v primerjavi z vseslovensko, ki še vedno caplja pod desetimi odstotki. In ker je cepljenje v Kočevju tudi po verižnih obiskih inšpektorjev povsem legalno in v skladu s pravili, bodo Kočevci svojo raboto tudi nadaljevali. Ob tem cepilnem tempu bodo v Kočevju, ko bo Slovenija prišla na zahtevanih 60 odstotkov, že tri mesece cepili medvede.
V normalni konstelaciji družbenega življenja bi kočevski uspeh prišel v medije kot "dobra zgodba za danes" ali kar je podobnih motivacijskih rubrik, danes pa se z njim ukvarjamo iz povsem drugih razlogov.
V Sloveniji poznamo nacionalnega koordinatorja za cepljenje. To je Jelko Kacin, ki je bil pred tem govorec vlade za potrebe obveščanja javnosti o epidemiji. In Jelko je ob objavi uspeha iz Kočevja začutil priložnost, da združi obe veščini. Se pravi vladno govorstvo in koordiniranje cepljenja.
Človek bi od koordinatorja pričakoval pohvalo, ampak Kočevci je niso bili deležni. Še več; Jelko jim je take napel, da so Kočevci videli svojega južnjaškega boga.
Če Jelka povzamemo;
"Objava podatkov je nepotrebno hvaljenje, treba je delati sinhrono, takšna samohvala pa povzroči točno petkrat več škode kot koristi!"
Ob tem je zatrdil, da kočevski uspeh plačujemo drugod po Sloveniji, ker nam tamkajšnji lopovi kradejo naše cepivo. To se je izkazalo za dezinformacijo, saj se je ob večkratnem inšpekcijskemu nadzoru izkazalo, da kočevski zdravstveni dom cepi izključno z odmerki, ki jih je odobril NIJZ.
"Narobe svet," bi zapisali in s tem ter s kakšno gorko na račun Kacinove gorečnosti so se komentarji o tej zadevi tudi končali. Mi pa gremo globlje. Globlje, do samega bistva kočevskih zdrah.
Na začetku se moramo vprašati, čemu bi kdorkoli pri zdravi pameti, pa čeprav Jelko, negiral očiten uspeh in bistven prispevek v boju proti epidemiji?
Poskušajmo ne zaviti na osebno raven, a Jelko Kacin nima avtonomnega mišljenja. Oziroma stališča. Trditev nima nobene veze z njegovo človeško, poklicno ali celo politično integriteto – samo njegova služba je takšna. Mojstri komunikacije z javnostjo so medij, ki stališča centrov moči, pogosto z izgubljenim v prevodu, prenašajo široki ali zainteresirani javnosti. Sodi k poklicu, ob tem pa gospod Kacin že zadnja tri desetletja surfa na izjemnem delu, ki ga je opravil med osamosvojitveno vojno. Se pravi, da komunikacijo z javnostjo garnira s svojo namišljeno ali realno avtoriteto. Najlepše lahko opisano vidimo, ko je njegovo delo uradnega govorca prevzela druga oseba.
Hočemo povedati, da je frontalni napad na kočevski uspeh zrasel na nekem drugem zelniku, Kacin pa je le strelovod. Politična zahteva po urgentni diskreditaciji kočevskega zdravstvenega doma, predvsem pa kočevske občine je tako zelo nedvoumna, da se Kacinova izjava razumnemu sliši kot prvovrsten absurd.
Za kaj torej gre?
Na Kočevskem se je v zadnjih letih zaredilo nekaj izjemno sposobnih ljudi. Med njimi župan in vodja tamkajšnjega cepilnega projekta – pred nekaj leti tudi ime leta v istoimenski akciji, ki jo organizira naš program.
Iz legendarnega zakotja, brezperspektivnosti, v nekaterih točkah tudi brezupa, v katerem se je Kočevje valjalo zadnjih nekaj desetletij, so v mandatu ali dveh podobo občine povsem preoblikovali. Občine, ki leži na razdrobljenem, obmejnem, neprivilegiranem in večinsko podeželskem okolju. In ki se spoprijema z enakimi težavami kot velika večina podobnih lokalnih skupnosti slovenskega podeželja.
Iz tega zakotja so občinski žene in možje zgradili zgodbo o uspehu.
Tudi s spretnim komuniciranjem, lobiranjem in izkoriščanjem naravnih danosti seveda, ampak vendarle je tamkajšnja ekipa postala zgled, mogoče tudi navdih marsikateri, v začaranem krogu centralizma vrteči se občini.
Pred nekaj meseci se je začelo tamkajšnjega župana omenjati med kandidati za vstop na državni politični oder. Župani pogosto izživijo to svojo ambicijo, v glavnem neposrečeno in neuspešno. Ampak ta Kočevar je drugačen kaliber od ljubljanskega ali kamniškega župana!
Da ne govorimo, kako je z umirjenim nastopom, pragmatičnostjo, odsotnostjo ideoloških zavor in očitno odličnim vodenjem živo nasprotje histeričnega upravljanja države, ki ga živimo zadnje leto.
Kot tak je postal potencialno nevaren nasprotnik in nujno ga je treba diskreditirati, kar pa gre vladajočim odlično od rok. Parafrazirano; če bi bil nacionalni koordinator tako uspešen pri cepljenju, kot je v diskreditacijah, bi bila vsa država na 22 odstotkih precepljenosti.
Da razumemo vso zavrženost Kacinove izjave in očrnitve cepilnega uspeha v Kočevju, je treba še korak naprej. Na neki točki bo cepljenih vseh 16.700 prebivalcev kočevske in ostalih manjših občin, ki jih pokriva Zdravstveni dom Kočevje. Po danes priznani strategiji je to največji prispevek v boju zoper epidemijo – in negiranje tega uspeha zaradi politične aritmetike je očitna in vsega obsojanja vredna politizacija človekovega zdravja.
Povedano drugače: za discipliniranje Kočevcev in za vrnitev tamkajšnjih politikov, uradnikov in zdravstvenih delavcev v obskurnost, bi bili Kacin in kamarila pripravljeni neposredno ogroziti zdravje tistih, ki bi bili namesto marca cepljeni šele junija – ko se bo tedanji slovenski odstotek izenačil s sedanjim kočevskim.
Namesto, da bi koordinatorjevo srce zaplalo v sreči z vsako iglo, ki najde svojo ramo, pa kjerkoli v Sloveniji se že to zgodi, in dokler je znotraj strategije, ti gre Jelko napasti posameznike, ki opravljajo njegovo delo. In to očitno bolje od njega.
Strah vladajočih, ki se skriva v ozadju kočevskega cepilnega uspeha, se da opisati v dveh stavkih: "Vsi državljani republike Slovenije se ne moremo naseliti v Kočevju, kjer bi bilo učinkovito poskrbljeno za naše zdravje. Lahko pa se Kočevje preseli v republiko Slovenijo!"
P. S. Mogoče je, da je naša današnja analiza povsem netočna in da gre pri vsem skupaj le za obramboslovni prestiž: tako dr. Prebilič kot Kacin kot Janša – so obramboslovci. Le da eni svoje znanje uporabljajo za obrambo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki, drugi pa za obrambo pred virusom.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov