Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda
Te dni je nekatere ravnatelje in učitelje zgodovine presenetila nenavadna elektronska pošta. Na kratko. "Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve" skupaj s televizijsko hišo "Nova24TV" organizira kviz o poznavanju zgodovine Slovencev in Slovenije. Zato naprošajo ravnatelje in učitelje zgodovine, če o tej nameri obvestijo učence zadnjih dveh letnikov osnovne šole in tudi dijake srednjih šol. Podpisani so: Mojca Škrinjar, predsednica pedagoške sekcije pri VSO, Aleš Hojs, predsednik VSO, in Boris Tomažič, direktor Nova24TV.
Najprej in na začetku. Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda. Če kaj, sta pobuda in organizacija takšnega kviza dobrodošli in hvalevredni. Ampak kako se je naredilo, da v Sloveniji takšna pobuda sili ravnatelje, da si pulijo lasje, medtem ko profesorji zgodovine nervozno grizljajo kredo? Starši pa že pripravljajo spletne peticije.
Nekoč smo imeli kviz "Tito, revolucija, mir". Kar nekaj vidnih politikov sedanje Slovenije je, predvidevamo, šampionov tistega kviza. Improviziramo brez vsakih dokazov, ampak težko si predstavljamo, da odličnjakarska natura sedanjega predsednika republike ni bleščeče odgovarjala na vprašanja o datumu ustanovitve prve proletarske brigade. Ali da ni stremuška natura današnjega predsednika vlade na izust recitirala sklepov petega kongresa KPJ. Ali pa da se cela plejada današnjih strankarskih veljakov ni poglabljala v ustanovitelje gibanja neuvrščenih. Bili so takšni časi.
In kolikor se zdi že zgrešen, tisti kviz, ki je bil – ob bralni znački in veseli šoli eno najbolj priljubljenih neformalnih preverjanj znanja – vsaj ni skrival svoje partijske usmeritve. Hočemo povedati, da je razlikoval med zgodovino narodov in narodnosti Jugoslavije in med zgodovino socialistične revolucije in zgodovino komunistične partije v njej. Nobene navlake … Čista in pregledna indoktrinacija.
Pa poglejmo druščino, zbrano ob tokrat predlaganem kvizu: organizacija, ki je znana po svojem ekstremnem domoljubju in skoncentrirana izključno na zgodovino slovenske osamosvojitve, in medij, znan po svoji strankarski preferenci. Oboji so garancija, da se v kvizu med vprašanji ne bodo znašle teme obče zgodovine Slovencev, sploh pa teme, ki so v kontekstu osamosvajanja Slovenije neprijetne. Ali pa vsaj protislovne. Kajti z zgodovino je lažje manipulirati kot z najstnicami na pop koncertu.
Recimo: Anton Korošec in medvojna SLS sta lahko za sestavljavce kviza pri vprašanjih protikomunizma dragocen navdih, pri vprašanjih starojugoslovanskega političnega oportunizma pa ju je bolje preskočiti. In tako naprej in tako nazaj.
Nerodno za verjeti, a instant domoljubje se privzgaja z usmerjeno terapijo! Kot nas učijo znanstvena fantastika in kar nekaj avtokratskih režimov v zgodovini: domoljubje se začne kot šolski kviz, konča pa kot gospodarska kategorija …
Ampak stopimo še korak v prihodnost in nastajajoči kviz nam bodi osnova za še večjo zadrego, ki se ima zgoditi v naslednjih dveh mescih.
Junij 2021 bo za slovenstvo pomemben mesec. Stali bomo pred začetkom predsedovanja Svetu EU in praznovali bomo trideseto obletnico osamosvojitve.
Predvsem ta se nam v obliki pogovorov, tematskih oddaj, feljtonov in ne nazadnje tudi šolskih kvizov napoveduje že nekaj časa. Ampak eno so medijske vsebine, ki pogosto nimajo nobene zveze z realnostjo, drugo pa je politična poštevanka. In ta uči, kako ni nobene možnosti, da bi letos 25. junija dostojno praznovali "dan državnosti".
Že brez epidemije in enopartijske vlade so bile proslave v zadnjih letih redno sporne: praporščaki, pa odpovedi gostov, alternativne proslave in ostre zamere do kulturnega programa. Večino Slovencev je sicer vsa šarada malo brigala, ker se na srečo datum in prosti dnevi pokrivajo s koncem šole, ko je mogoče prezračiti prikolico v hrvaškem kampu, ti pa so tako eden večjih zaviralcev slovenskega domoljubja.
Letos, ko je konec junija že vnaprej programiran za orgazmično kulminacijo vladajočih elit, pa se bo vse le še potenciralo. Slovenstvo bo špricalo iz vseh endokrinih žlez urada za pripravo proslav, mojstri domoljubnega troheja bodo blesteli s svežimi verzi.
A ne gre drugače, kot da bo praznovanje 25. junija katastrofa. Kot smo omenili, je plebsu v glavnem vseeno, politika pa bo z neenotnostjo, izključevanjem, celo sovraštvom in posledično odsotnostjo samo podčrtala to, kar mnogi vemo že nekaj časa:
"Osamosvojitev so politične elite najprej personificirale, nato pa ugrabile in odtujile od resničnega nosilca in akterja osamosvojitvene misli, ki je slovenski narod!"
In prav zato si ravnatelji in profesorji zgodovine ob prejemu elektronske pošte s pobudo za domoljubni kviz v organizaciji VSO in Nove24TV pulijo lase in grizljajo kredo. To so izobraženi ljudje in kot taki vedo, da je zgodovina Slovencev ena sama.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda
Te dni je nekatere ravnatelje in učitelje zgodovine presenetila nenavadna elektronska pošta. Na kratko. "Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve" skupaj s televizijsko hišo "Nova24TV" organizira kviz o poznavanju zgodovine Slovencev in Slovenije. Zato naprošajo ravnatelje in učitelje zgodovine, če o tej nameri obvestijo učence zadnjih dveh letnikov osnovne šole in tudi dijake srednjih šol. Podpisani so: Mojca Škrinjar, predsednica pedagoške sekcije pri VSO, Aleš Hojs, predsednik VSO, in Boris Tomažič, direktor Nova24TV.
Najprej in na začetku. Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda. Če kaj, sta pobuda in organizacija takšnega kviza dobrodošli in hvalevredni. Ampak kako se je naredilo, da v Sloveniji takšna pobuda sili ravnatelje, da si pulijo lasje, medtem ko profesorji zgodovine nervozno grizljajo kredo? Starši pa že pripravljajo spletne peticije.
Nekoč smo imeli kviz "Tito, revolucija, mir". Kar nekaj vidnih politikov sedanje Slovenije je, predvidevamo, šampionov tistega kviza. Improviziramo brez vsakih dokazov, ampak težko si predstavljamo, da odličnjakarska natura sedanjega predsednika republike ni bleščeče odgovarjala na vprašanja o datumu ustanovitve prve proletarske brigade. Ali da ni stremuška natura današnjega predsednika vlade na izust recitirala sklepov petega kongresa KPJ. Ali pa da se cela plejada današnjih strankarskih veljakov ni poglabljala v ustanovitelje gibanja neuvrščenih. Bili so takšni časi.
In kolikor se zdi že zgrešen, tisti kviz, ki je bil – ob bralni znački in veseli šoli eno najbolj priljubljenih neformalnih preverjanj znanja – vsaj ni skrival svoje partijske usmeritve. Hočemo povedati, da je razlikoval med zgodovino narodov in narodnosti Jugoslavije in med zgodovino socialistične revolucije in zgodovino komunistične partije v njej. Nobene navlake … Čista in pregledna indoktrinacija.
Pa poglejmo druščino, zbrano ob tokrat predlaganem kvizu: organizacija, ki je znana po svojem ekstremnem domoljubju in skoncentrirana izključno na zgodovino slovenske osamosvojitve, in medij, znan po svoji strankarski preferenci. Oboji so garancija, da se v kvizu med vprašanji ne bodo znašle teme obče zgodovine Slovencev, sploh pa teme, ki so v kontekstu osamosvajanja Slovenije neprijetne. Ali pa vsaj protislovne. Kajti z zgodovino je lažje manipulirati kot z najstnicami na pop koncertu.
Recimo: Anton Korošec in medvojna SLS sta lahko za sestavljavce kviza pri vprašanjih protikomunizma dragocen navdih, pri vprašanjih starojugoslovanskega političnega oportunizma pa ju je bolje preskočiti. In tako naprej in tako nazaj.
Nerodno za verjeti, a instant domoljubje se privzgaja z usmerjeno terapijo! Kot nas učijo znanstvena fantastika in kar nekaj avtokratskih režimov v zgodovini: domoljubje se začne kot šolski kviz, konča pa kot gospodarska kategorija …
Ampak stopimo še korak v prihodnost in nastajajoči kviz nam bodi osnova za še večjo zadrego, ki se ima zgoditi v naslednjih dveh mescih.
Junij 2021 bo za slovenstvo pomemben mesec. Stali bomo pred začetkom predsedovanja Svetu EU in praznovali bomo trideseto obletnico osamosvojitve.
Predvsem ta se nam v obliki pogovorov, tematskih oddaj, feljtonov in ne nazadnje tudi šolskih kvizov napoveduje že nekaj časa. Ampak eno so medijske vsebine, ki pogosto nimajo nobene zveze z realnostjo, drugo pa je politična poštevanka. In ta uči, kako ni nobene možnosti, da bi letos 25. junija dostojno praznovali "dan državnosti".
Že brez epidemije in enopartijske vlade so bile proslave v zadnjih letih redno sporne: praporščaki, pa odpovedi gostov, alternativne proslave in ostre zamere do kulturnega programa. Večino Slovencev je sicer vsa šarada malo brigala, ker se na srečo datum in prosti dnevi pokrivajo s koncem šole, ko je mogoče prezračiti prikolico v hrvaškem kampu, ti pa so tako eden večjih zaviralcev slovenskega domoljubja.
Letos, ko je konec junija že vnaprej programiran za orgazmično kulminacijo vladajočih elit, pa se bo vse le še potenciralo. Slovenstvo bo špricalo iz vseh endokrinih žlez urada za pripravo proslav, mojstri domoljubnega troheja bodo blesteli s svežimi verzi.
A ne gre drugače, kot da bo praznovanje 25. junija katastrofa. Kot smo omenili, je plebsu v glavnem vseeno, politika pa bo z neenotnostjo, izključevanjem, celo sovraštvom in posledično odsotnostjo samo podčrtala to, kar mnogi vemo že nekaj časa:
"Osamosvojitev so politične elite najprej personificirale, nato pa ugrabile in odtujile od resničnega nosilca in akterja osamosvojitvene misli, ki je slovenski narod!"
In prav zato si ravnatelji in profesorji zgodovine ob prejemu elektronske pošte s pobudo za domoljubni kviz v organizaciji VSO in Nove24TV pulijo lase in grizljajo kredo. To so izobraženi ljudje in kot taki vedo, da je zgodovina Slovencev ena sama.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov