Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo mi
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Osnovno in najbolj prozaično vprašanje je: "Kdo jo je tja obesil?"
Odgovor je še bolj prozaičen: "I, kdo pa, če ne hišnik!"
Ampak hišnik slovenske vlade, kot vsi slovenski hišniki, če smo že pri tem, dela po navodilih. Slovenskim hišnikom namreč pregovorno manjka samoiniciativnosti, o čemer pričajo kilometri hodnikov z brlečimi žarnicami.
Uradno pojasnilo se zdi verjetno; pravi, da je slovenska vlada izobesila izraelsko zastavo na vladnem poslopju kot simbolno podporo naše države Izraelu. "Veksikologija" ali zastavoslovje sicer natančno ureja pisani svet zastav, a o tem, da se zastava obesi na vladno poslopje, ko neka druga vlada gre bombardirat neko tretjo državo, ni jasnih navodil. Če že, bi se v 21. stoletju ob bombardiranjih zastave spustilo na pol droga kot simbol tragične izgube človečnosti.
Potem čudi degresija pri komunikaciji. Še ne tako dolgo nazaj je vlada z nami komunicirala s pomočjo sporočilno že tako omejenega Twitterja. Prek tega družbenega omrežja smo izvedeli, kaj si vlada misli in kaj bo storila; redkeje zakaj in čemu je kaj storila.
Prehod na komuniciranje z zastavami je sicer za izvedene v umetnosti pomorske signalizacije neproblematičen, vsi ostali pa bomo imeli z razumevanjem vladnih namer kar nekaj težav.
Ker kako drugače naj si predstavljamo vihrajočo izraelsko zastavo, kot da slovenska vlada podpira Izrael pri njegovih dejanjih. Sicer je pozneje obrambni minister jasno razložil, da je Izrael prijateljska država, Hamas pa teroristična organizacija in da v tem primeru mi vedno navijamo za domačo ekipo. Ker pa imamo prijateljskih držav, ki so zapletene v raznorazne konflikte po svetu, Slovenci še kar nekaj, bomo v prihodnje vsako raketo na uporniške in teroristične bande pospremili z dvigom zastave. Tako bodo drogovi pred parlamentom, čim se konča naše predsedovanje, ostali še naprej; in bodo namenjeni jutranjemu dvigu zastave, s čimer bomo državljani ugotovili, za katero prijateljsko državo navijamo tistega dne. Mogoče bi se vojaški orkester lahko naučil še himen posameznih prijateljev, da bi bil trenutek čimbolj slavnosten. Tako bomo v prihodnje redno izobešali zastavo prijateljskih Združenih držav Amerike, prijateljske Rusije, prijateljske Kitajske, prijateljske Srbije in tako naprej in tako nazaj po Stop pops 20 svetovnih diktatur.
Vlada torej v izraelsko-palestinskem, ali kot je popularno te dni – v sporu med Izraelom in Hamasom, navija za Izrael. Kar je razumljivo, ker na drugi strani naših prijateljev v orožju stojijo arabski teroristi, muslimanski skrajneži in fanatiki, ki so v preteklem desetletju skoraj obglavili zahodno civilizacijo.
Ampak problem izraelske zastave nam zastavlja enako vprašanje, kot smo se ga bili pod trenutno vlado prisiljeni vprašati že nekajkrat: "Mar je to uradno stališče Slovenije, ali je to uradno stališče ministrov slovenske vlade?" In mogoče še uradno stališče državnih sekretarjev.
Ali pa si je vlada uzurpirala pravico soditi v imenu nas vseh. Ko Tonin razlaga, kdo so prijatelji in kdo so teroristi, to razlaga z ognjevitostjo navijača, ki je prepričan, da ga ni junaka, ki bi v Mariboru navijal za Olimpijo in obratno. Se pravi, da smo vsi Slovenci za Izrael in proti Hamasu. Ter da bomo zmagali in prevzeli prvo mesto na lestvici.
Sveti preproščini, ki vodi misli in dejanja ministrov slovenske vlade, bi lahko do neke meje celo sledili, ko ne bi bilo mrtvih palestinskih otrok. Saj nismo naivni in vemo, da so v menjalnih razmerjih Blut und boden ideologije, ki se je gredo na obalah sredozemskega morja, mrtvi otroci zaželena deviza. In da so pametnejši od nas poskušali ugotoviti, kdo je kokoš in kdo je jajce v bližnjevzhodnem konfliktu … A izobesiti zastavo države, ki je neposredno odgovorna za smrt civilistov, med njimi celega razreda otrok, je priskutno.
Pravičniški odmev izza šankov na tem mestu poudari, da je z bombardiranji začel Hamas in da so žrtve tudi med Izraelci. Naj ne bo nobenega dvoma. Identično besedilo bi nastalo, če bi slovenska vlada izobesila palestinsko zastavo ali pa bojne prapore islamistične milice Hamas.
Čehi, Avstrijci in Slovenci, oziroma naše vlade, smo z izobešanje tujih zastav padli v neko predmoderno dobo absolutne zvestobe bogu in cesarju. In namesto da bi se v mednarodni skupnosti zavzemali za preseganje oboroženih konfliktov, je uradne institucije države naša vlada spremenila v organizirane navijače, ki ob doseženem golu vihrajo z zastavami in mečejo petarde na igrišče.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo mi
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Osnovno in najbolj prozaično vprašanje je: "Kdo jo je tja obesil?"
Odgovor je še bolj prozaičen: "I, kdo pa, če ne hišnik!"
Ampak hišnik slovenske vlade, kot vsi slovenski hišniki, če smo že pri tem, dela po navodilih. Slovenskim hišnikom namreč pregovorno manjka samoiniciativnosti, o čemer pričajo kilometri hodnikov z brlečimi žarnicami.
Uradno pojasnilo se zdi verjetno; pravi, da je slovenska vlada izobesila izraelsko zastavo na vladnem poslopju kot simbolno podporo naše države Izraelu. "Veksikologija" ali zastavoslovje sicer natančno ureja pisani svet zastav, a o tem, da se zastava obesi na vladno poslopje, ko neka druga vlada gre bombardirat neko tretjo državo, ni jasnih navodil. Če že, bi se v 21. stoletju ob bombardiranjih zastave spustilo na pol droga kot simbol tragične izgube človečnosti.
Potem čudi degresija pri komunikaciji. Še ne tako dolgo nazaj je vlada z nami komunicirala s pomočjo sporočilno že tako omejenega Twitterja. Prek tega družbenega omrežja smo izvedeli, kaj si vlada misli in kaj bo storila; redkeje zakaj in čemu je kaj storila.
Prehod na komuniciranje z zastavami je sicer za izvedene v umetnosti pomorske signalizacije neproblematičen, vsi ostali pa bomo imeli z razumevanjem vladnih namer kar nekaj težav.
Ker kako drugače naj si predstavljamo vihrajočo izraelsko zastavo, kot da slovenska vlada podpira Izrael pri njegovih dejanjih. Sicer je pozneje obrambni minister jasno razložil, da je Izrael prijateljska država, Hamas pa teroristična organizacija in da v tem primeru mi vedno navijamo za domačo ekipo. Ker pa imamo prijateljskih držav, ki so zapletene v raznorazne konflikte po svetu, Slovenci še kar nekaj, bomo v prihodnje vsako raketo na uporniške in teroristične bande pospremili z dvigom zastave. Tako bodo drogovi pred parlamentom, čim se konča naše predsedovanje, ostali še naprej; in bodo namenjeni jutranjemu dvigu zastave, s čimer bomo državljani ugotovili, za katero prijateljsko državo navijamo tistega dne. Mogoče bi se vojaški orkester lahko naučil še himen posameznih prijateljev, da bi bil trenutek čimbolj slavnosten. Tako bomo v prihodnje redno izobešali zastavo prijateljskih Združenih držav Amerike, prijateljske Rusije, prijateljske Kitajske, prijateljske Srbije in tako naprej in tako nazaj po Stop pops 20 svetovnih diktatur.
Vlada torej v izraelsko-palestinskem, ali kot je popularno te dni – v sporu med Izraelom in Hamasom, navija za Izrael. Kar je razumljivo, ker na drugi strani naših prijateljev v orožju stojijo arabski teroristi, muslimanski skrajneži in fanatiki, ki so v preteklem desetletju skoraj obglavili zahodno civilizacijo.
Ampak problem izraelske zastave nam zastavlja enako vprašanje, kot smo se ga bili pod trenutno vlado prisiljeni vprašati že nekajkrat: "Mar je to uradno stališče Slovenije, ali je to uradno stališče ministrov slovenske vlade?" In mogoče še uradno stališče državnih sekretarjev.
Ali pa si je vlada uzurpirala pravico soditi v imenu nas vseh. Ko Tonin razlaga, kdo so prijatelji in kdo so teroristi, to razlaga z ognjevitostjo navijača, ki je prepričan, da ga ni junaka, ki bi v Mariboru navijal za Olimpijo in obratno. Se pravi, da smo vsi Slovenci za Izrael in proti Hamasu. Ter da bomo zmagali in prevzeli prvo mesto na lestvici.
Sveti preproščini, ki vodi misli in dejanja ministrov slovenske vlade, bi lahko do neke meje celo sledili, ko ne bi bilo mrtvih palestinskih otrok. Saj nismo naivni in vemo, da so v menjalnih razmerjih Blut und boden ideologije, ki se je gredo na obalah sredozemskega morja, mrtvi otroci zaželena deviza. In da so pametnejši od nas poskušali ugotoviti, kdo je kokoš in kdo je jajce v bližnjevzhodnem konfliktu … A izobesiti zastavo države, ki je neposredno odgovorna za smrt civilistov, med njimi celega razreda otrok, je priskutno.
Pravičniški odmev izza šankov na tem mestu poudari, da je z bombardiranji začel Hamas in da so žrtve tudi med Izraelci. Naj ne bo nobenega dvoma. Identično besedilo bi nastalo, če bi slovenska vlada izobesila palestinsko zastavo ali pa bojne prapore islamistične milice Hamas.
Čehi, Avstrijci in Slovenci, oziroma naše vlade, smo z izobešanje tujih zastav padli v neko predmoderno dobo absolutne zvestobe bogu in cesarju. In namesto da bi se v mednarodni skupnosti zavzemali za preseganje oboroženih konfliktov, je uradne institucije države naša vlada spremenila v organizirane navijače, ki ob doseženem golu vihrajo z zastavami in mečejo petarde na igrišče.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov