Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo mi
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Osnovno in najbolj prozaično vprašanje je: "Kdo jo je tja obesil?"
Odgovor je še bolj prozaičen: "I, kdo pa, če ne hišnik!"
Ampak hišnik slovenske vlade, kot vsi slovenski hišniki, če smo že pri tem, dela po navodilih. Slovenskim hišnikom namreč pregovorno manjka samoiniciativnosti, o čemer pričajo kilometri hodnikov z brlečimi žarnicami.
Uradno pojasnilo se zdi verjetno; pravi, da je slovenska vlada izobesila izraelsko zastavo na vladnem poslopju kot simbolno podporo naše države Izraelu. "Veksikologija" ali zastavoslovje sicer natančno ureja pisani svet zastav, a o tem, da se zastava obesi na vladno poslopje, ko neka druga vlada gre bombardirat neko tretjo državo, ni jasnih navodil. Če že, bi se v 21. stoletju ob bombardiranjih zastave spustilo na pol droga kot simbol tragične izgube človečnosti.
Potem čudi degresija pri komunikaciji. Še ne tako dolgo nazaj je vlada z nami komunicirala s pomočjo sporočilno že tako omejenega Twitterja. Prek tega družbenega omrežja smo izvedeli, kaj si vlada misli in kaj bo storila; redkeje zakaj in čemu je kaj storila.
Prehod na komuniciranje z zastavami je sicer za izvedene v umetnosti pomorske signalizacije neproblematičen, vsi ostali pa bomo imeli z razumevanjem vladnih namer kar nekaj težav.
Ker kako drugače naj si predstavljamo vihrajočo izraelsko zastavo, kot da slovenska vlada podpira Izrael pri njegovih dejanjih. Sicer je pozneje obrambni minister jasno razložil, da je Izrael prijateljska država, Hamas pa teroristična organizacija in da v tem primeru mi vedno navijamo za domačo ekipo. Ker pa imamo prijateljskih držav, ki so zapletene v raznorazne konflikte po svetu, Slovenci še kar nekaj, bomo v prihodnje vsako raketo na uporniške in teroristične bande pospremili z dvigom zastave. Tako bodo drogovi pred parlamentom, čim se konča naše predsedovanje, ostali še naprej; in bodo namenjeni jutranjemu dvigu zastave, s čimer bomo državljani ugotovili, za katero prijateljsko državo navijamo tistega dne. Mogoče bi se vojaški orkester lahko naučil še himen posameznih prijateljev, da bi bil trenutek čimbolj slavnosten. Tako bomo v prihodnje redno izobešali zastavo prijateljskih Združenih držav Amerike, prijateljske Rusije, prijateljske Kitajske, prijateljske Srbije in tako naprej in tako nazaj po Stop pops 20 svetovnih diktatur.
Vlada torej v izraelsko-palestinskem, ali kot je popularno te dni – v sporu med Izraelom in Hamasom, navija za Izrael. Kar je razumljivo, ker na drugi strani naših prijateljev v orožju stojijo arabski teroristi, muslimanski skrajneži in fanatiki, ki so v preteklem desetletju skoraj obglavili zahodno civilizacijo.
Ampak problem izraelske zastave nam zastavlja enako vprašanje, kot smo se ga bili pod trenutno vlado prisiljeni vprašati že nekajkrat: "Mar je to uradno stališče Slovenije, ali je to uradno stališče ministrov slovenske vlade?" In mogoče še uradno stališče državnih sekretarjev.
Ali pa si je vlada uzurpirala pravico soditi v imenu nas vseh. Ko Tonin razlaga, kdo so prijatelji in kdo so teroristi, to razlaga z ognjevitostjo navijača, ki je prepričan, da ga ni junaka, ki bi v Mariboru navijal za Olimpijo in obratno. Se pravi, da smo vsi Slovenci za Izrael in proti Hamasu. Ter da bomo zmagali in prevzeli prvo mesto na lestvici.
Sveti preproščini, ki vodi misli in dejanja ministrov slovenske vlade, bi lahko do neke meje celo sledili, ko ne bi bilo mrtvih palestinskih otrok. Saj nismo naivni in vemo, da so v menjalnih razmerjih Blut und boden ideologije, ki se je gredo na obalah sredozemskega morja, mrtvi otroci zaželena deviza. In da so pametnejši od nas poskušali ugotoviti, kdo je kokoš in kdo je jajce v bližnjevzhodnem konfliktu … A izobesiti zastavo države, ki je neposredno odgovorna za smrt civilistov, med njimi celega razreda otrok, je priskutno.
Pravičniški odmev izza šankov na tem mestu poudari, da je z bombardiranji začel Hamas in da so žrtve tudi med Izraelci. Naj ne bo nobenega dvoma. Identično besedilo bi nastalo, če bi slovenska vlada izobesila palestinsko zastavo ali pa bojne prapore islamistične milice Hamas.
Čehi, Avstrijci in Slovenci, oziroma naše vlade, smo z izobešanje tujih zastav padli v neko predmoderno dobo absolutne zvestobe bogu in cesarju. In namesto da bi se v mednarodni skupnosti zavzemali za preseganje oboroženih konfliktov, je uradne institucije države naša vlada spremenila v organizirane navijače, ki ob doseženem golu vihrajo z zastavami in mečejo petarde na igrišče.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo mi
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Osnovno in najbolj prozaično vprašanje je: "Kdo jo je tja obesil?"
Odgovor je še bolj prozaičen: "I, kdo pa, če ne hišnik!"
Ampak hišnik slovenske vlade, kot vsi slovenski hišniki, če smo že pri tem, dela po navodilih. Slovenskim hišnikom namreč pregovorno manjka samoiniciativnosti, o čemer pričajo kilometri hodnikov z brlečimi žarnicami.
Uradno pojasnilo se zdi verjetno; pravi, da je slovenska vlada izobesila izraelsko zastavo na vladnem poslopju kot simbolno podporo naše države Izraelu. "Veksikologija" ali zastavoslovje sicer natančno ureja pisani svet zastav, a o tem, da se zastava obesi na vladno poslopje, ko neka druga vlada gre bombardirat neko tretjo državo, ni jasnih navodil. Če že, bi se v 21. stoletju ob bombardiranjih zastave spustilo na pol droga kot simbol tragične izgube človečnosti.
Potem čudi degresija pri komunikaciji. Še ne tako dolgo nazaj je vlada z nami komunicirala s pomočjo sporočilno že tako omejenega Twitterja. Prek tega družbenega omrežja smo izvedeli, kaj si vlada misli in kaj bo storila; redkeje zakaj in čemu je kaj storila.
Prehod na komuniciranje z zastavami je sicer za izvedene v umetnosti pomorske signalizacije neproblematičen, vsi ostali pa bomo imeli z razumevanjem vladnih namer kar nekaj težav.
Ker kako drugače naj si predstavljamo vihrajočo izraelsko zastavo, kot da slovenska vlada podpira Izrael pri njegovih dejanjih. Sicer je pozneje obrambni minister jasno razložil, da je Izrael prijateljska država, Hamas pa teroristična organizacija in da v tem primeru mi vedno navijamo za domačo ekipo. Ker pa imamo prijateljskih držav, ki so zapletene v raznorazne konflikte po svetu, Slovenci še kar nekaj, bomo v prihodnje vsako raketo na uporniške in teroristične bande pospremili z dvigom zastave. Tako bodo drogovi pred parlamentom, čim se konča naše predsedovanje, ostali še naprej; in bodo namenjeni jutranjemu dvigu zastave, s čimer bomo državljani ugotovili, za katero prijateljsko državo navijamo tistega dne. Mogoče bi se vojaški orkester lahko naučil še himen posameznih prijateljev, da bi bil trenutek čimbolj slavnosten. Tako bomo v prihodnje redno izobešali zastavo prijateljskih Združenih držav Amerike, prijateljske Rusije, prijateljske Kitajske, prijateljske Srbije in tako naprej in tako nazaj po Stop pops 20 svetovnih diktatur.
Vlada torej v izraelsko-palestinskem, ali kot je popularno te dni – v sporu med Izraelom in Hamasom, navija za Izrael. Kar je razumljivo, ker na drugi strani naših prijateljev v orožju stojijo arabski teroristi, muslimanski skrajneži in fanatiki, ki so v preteklem desetletju skoraj obglavili zahodno civilizacijo.
Ampak problem izraelske zastave nam zastavlja enako vprašanje, kot smo se ga bili pod trenutno vlado prisiljeni vprašati že nekajkrat: "Mar je to uradno stališče Slovenije, ali je to uradno stališče ministrov slovenske vlade?" In mogoče še uradno stališče državnih sekretarjev.
Ali pa si je vlada uzurpirala pravico soditi v imenu nas vseh. Ko Tonin razlaga, kdo so prijatelji in kdo so teroristi, to razlaga z ognjevitostjo navijača, ki je prepričan, da ga ni junaka, ki bi v Mariboru navijal za Olimpijo in obratno. Se pravi, da smo vsi Slovenci za Izrael in proti Hamasu. Ter da bomo zmagali in prevzeli prvo mesto na lestvici.
Sveti preproščini, ki vodi misli in dejanja ministrov slovenske vlade, bi lahko do neke meje celo sledili, ko ne bi bilo mrtvih palestinskih otrok. Saj nismo naivni in vemo, da so v menjalnih razmerjih Blut und boden ideologije, ki se je gredo na obalah sredozemskega morja, mrtvi otroci zaželena deviza. In da so pametnejši od nas poskušali ugotoviti, kdo je kokoš in kdo je jajce v bližnjevzhodnem konfliktu … A izobesiti zastavo države, ki je neposredno odgovorna za smrt civilistov, med njimi celega razreda otrok, je priskutno.
Pravičniški odmev izza šankov na tem mestu poudari, da je z bombardiranji začel Hamas in da so žrtve tudi med Izraelci. Naj ne bo nobenega dvoma. Identično besedilo bi nastalo, če bi slovenska vlada izobesila palestinsko zastavo ali pa bojne prapore islamistične milice Hamas.
Čehi, Avstrijci in Slovenci, oziroma naše vlade, smo z izobešanje tujih zastav padli v neko predmoderno dobo absolutne zvestobe bogu in cesarju. In namesto da bi se v mednarodni skupnosti zavzemali za preseganje oboroženih konfliktov, je uradne institucije države naša vlada spremenila v organizirane navijače, ki ob doseženem golu vihrajo z zastavami in mečejo petarde na igrišče.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov