Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.

Danes nacionalna radiotelevizija, jutri bodo na vrsti sodišča, pojutrišnjem vlada sama in na koncu tedna še zapori

Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti.

Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.

Kdo bi misli, da je organizacija puča ob nazadovanju po oficirski lestvici svojevrstna regresija, pa je ravno obratno. Dokler puče izvajajo polkovniki, delno tudi majorji, smo še na varni strani. Ko jih začenjajo organizirati desetarji – takrat pa je resnično čas za paniko.

Še pred resno analizo dogajanja, dovolite nekaj užaljenosti. Čemu so protestniki zasedli samo televizijo? Kaj pa Radio? Kaj pa mi? Smo morebiti kaj manj vredni? Mar tudi mi vsakodnevno ne trosimo laži o virusu, epidemiji, notranji politiki in mar tudi mi ne služimo samo partikularnim interesom politike? Mar je naše režimsko ožemanje slovenskega naroda kaj manj škodljivo, mar je naš delež v 12,75 obvezne desetine kaj manj krivičen?

Ampak verjetno so imeli protestniki dober razlog, da so napadli televizijo. Zadeva je namreč ta, da je televizija strateško in taktično – česar se major Troha dobro zaveda – veliko lažji plen kot radio. Le naivni mislijo, da so protestniki teh nekaj mesecev samo nadležno protestirali … "Kje pa!"

Natančno so opazovali in beležili ter pozneje analizirali supermoderna odmična vrata, skozi katera se vstopi v stavbo televizije. Ko so jih naštudirali, so udarili. Radio čez cesto pa je neka povsem druga zgodba. Predvsem ga varujejo vrtljiva vrata – ovira, vredna mostovža predjamskega gradu – ki so za taktični, pa tudi siceršnji domet militantnih proticepilcev prevelika ovira. Razen tega, če bi se že prebili v avlo, so naši vratarji postavni fantje, stavba ima samo eno dvigalo, grajena pa je bila v časih, ko so ljudje še imeli kondicijo, in tako do studiev vodi precej strmo stopnišče. Zaradi teh obrambnih sistemov je radijska hiša tudi za še tako besne zavojevalce neosvojljiva trdnjava že od leta 1928.

V sami analizi napada, ki je združil javnost v obsodbi, pa moramo korak od poenostavljenih razlag, ki jih zmore Twitter.

Strinjamo se, da je bestialnost našega trenutka končno prešla od besed k dejanjem. In da slovenski ekstremizem ni več pes, ki laja in posledično ne grize. Čeprav vsi, ki imamo psa, vemo, da to ni res.

Če pustimo ob strani nasilno mehaniko vdora, moramo ugotoviti, da je bila odstranitev protestnikov napaka. Nujno bi jim morali zasedbo dovoliti. Ker: kaj pa bi se lahko zgodilo?

Avdiovizualni medij ima ob vseh manipulacijah, ki nam jih pripisujejo, tudi terapevtski značaj. V sekundi razkrije nekompetentnost, naivnost in hudobijo.

"Kaj pa bi lahko protestniki povedali, česar že ne vemo?"

"Kaj bi bilo v njihovi ugrabitvi studia, kamer, etra in slovenskih dnevnih sob tako prevratniškega, da bi se naša realnost spremenila?"

Trdimo, da bi le razkrila vso bedo "a priori proti" filozofije, ki nas je kot družbo ohromila in prikovala na mestu. Paradoksalno bi proticepilci v zabarikadiranem studiu z dvema urama prostega etra, dokler se do njih ne bi prebile posebne enote, naredili za nacionalno kampanjo cepljenja več reklame, kot to zmore minister Poklukar s svojimi s katoliškim etosom prestreljenimi prošnjami.

Za izrečeno premoremo tudi empiričen dokaz. Stalnica med kritikami našega dela je zlivanje golid gnojnic na športne reporterje. "Kako bi vsak slehernik komentiral bolje," hrumi iz internetnih klepetalnic. Pred časom so na eni manjših komercialnih televizij gledalcem ponudili možnost komentiranja športnega prenosa. V živo! Revčki so se lomili, da jih je bilo bolj mučno kot privoščljivo  poslušati. Hočemo povedati, da je sedeti s transparentom v roki neprimerno lažje, kot vsebino tega istega transparenta razložiti milijonu potencialnih gledalcev in poslušalcev pred kamero oziroma mikrofonom.

Drugo, manj komično in veliko bolj resno pa je dejstvo, da slovenska policija ni sposobna zaščititi strateško pomembnih institucij te države. V posmeh resnosti vdora poskušamo z zakonom zaščititi poslance pred žuganjem s prstom, ne zmoremo pa zaščititi temeljnih postulatov države, ko se znajdejo pod obleganjem …

Danes nacionalna radiotelevizija, jutri bodo na vrsti sodišča, pojutrišnjem vlada sama in na koncu tedna še zapori.

Kar pa se tiče nas, ki tako ali drugače soustvarjamo programe nacionalne radiotelevizije: "Kot vse kaže, si bomo morali še enkrat prebrati določila pravilnika o varnosti pri delu in delodajalec bo s tem odrešen."

Ponovimo: "Čevlji z ojačano konjico, čelada, odsevni jopič in oblačila iz nevnetljivih materialov."