Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Kaj pa lahko storim?

Evo. Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.

Zgodovinsko gledano ima vsa reč precej logičnih navezav. Kar nekaj epidemij ali pandemij se je začelo, ko so se končale vojne. Tu pa tam pa se je kakšna vojna začela, ko se je epidemija končala. Še več pa je bilo epidemij, ki so tekle sočasno z vojnami, kajti kot bi se reklo v žargonu: "Gliha skup štriha!"

Kar nas zanima danes, je predvsem nerazumna drža globalnih odločevalcev, ki nam ne pustijo teh nekaj mesecev, da predahnemo. Saj se zavedamo, da gre pri ukrajinsko-ruskem sporu za geopolitiko – sploh pa za plinovode, po katerih gre v eno smer energija, ujeta v nedrju planeta, v drugo pa očitki o kršenju človekovih pravic. In da gre za zgodovinske zamere, za demokratična vrenja in za ohranjanje posameznih kulturnih entitet. Predvsem pa gre za medsebojno merjenje dolžine penisov ostarelih belih moških.

Največja tragedija pandemije – ob izgubljenih življenjih seveda – je naraščajoča apatija sodobnega človeka, ki se v vrtincu virusnih informacij ni zmogel ne organizirati ne konsolidirati do ravni, s katere bi lahko aktivno soupravljal pandemijo, oziroma posamezne izbruhe v lokalnih okoljih. Povedano drugače in z jezikom spletnih forumov; bili smo vodeni kot čreda; kar v biblijskem smislu niti ni slabo, v sodobnem razumevanju demokratičnih procesov pa ni najboljše.
Ampak če je epidemija enostavno prezahtevna za razumevanje povprečnega uma, je rožljanje z orožjem nekaj sto kilometrov proti vzhodu od vašega doma še kako razumljivo. Hočemo povedati, da nimamo nobenega izgovora, da vodeni s pastirjevo palico vdano spremljamo postavljanje odra za naslednje veliko evropsko klanje.

"Kaj pa lahko storim?" zavzdihne slehernik in se raje kot na grozeči konflikt skoncentrira na rahljanje epidemioloških ukrepov. Zato se odgovorno in uradno vprašajmo znotraj posvečenega okolja nacionalnega medija: "Kakšno vlogo lahko odigra državljan republike Slovenije pri zmanjševanju napetosti na rusko-ukrajinski meji?"

Začnimo po vrsti, čeprav se zavedamo, da preverjani s sodobnim cinizmom hodimo po ostrini medijske patetike, ki nato izzove posmehljive komentarje. A velja poskusiti.

Čeprav se zdi, da se je zavzemanje za mir vsaj na formalni ravni v našem prostoru prvič končalo s Titovo smrtjo, drugič pa z zmago v osamosvojitveni vojni, na neformalni pa v trenutku, ko je zadnji hipi izdahnil svoj zadnji dim, je ta romantičen vzorec še vedno osnova človeškega sobivanja. Hočemo povedati, da je besedica "mir" postala arhaični ostanek šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja in da storilnostna družba noče imeti s tem nobenega opravka. Recimo "mirovni inštitut" je danes v tem prostoru postala psovka!

Da ne govorimo na pamet, vam predlagamo praktičen preizkus. Ker nam digitalizacija to omogoča, poskusite z iskalnikom besed poiskati besedico "mir" v tisku izpred pol stoletja ali pa celo izpred tridesetih let, nato pa to isto poskusite v katerem današnjih vodilnih medijev. Ugotovili boste, da je bil takrat pojem stalno navzoč in ne glede na politično realnost – ki je bila takrat podobno neusmiljena in konfliktna, kot je danes – so se ljudje vsaj zavedali, da obstaja alternativa vojni, ki je mir.
Torej moramo začeti čisto na začetku in v besednjak ponovno uvesti enega temeljnih civilizacijskih pojmov.

Druga možnost, ki jo ima slehernik za preprečitev rusko-ukrajinskega konflikta in posledično za preprečitev upepelitve celine, pa je dosledno zavzemanje za demilitarizacijo Slovenije. Danes si redki, po tihem in skrajno konspirativno že upamo razmišljati, da je bil referendum o NATU in nato skoraj enoglasna potrditev članstva – napaka. Sodelovanje v zavezništvu več odnaša kot prinaša. S svojimi vojaškimi napori na mednarodni sceni se bolj kot ne smešimo, slovenska vojska, skupaj z ministrstvom, pa je med plemenskimi poglavarji razumljena izključno kot plen.

Mirovniška ideja z začetka devetdesetih, ki jo je takrat premalo odločno in ob nerazumevanju osamosvojitvene politike poskušala uveljavljati civilna družba – o Sloveniji kot demilitarizirani državi – bi morala ponovno priti v fokus družbene razprave. Na prihajajočih volitvah bi morale zaveze posameznikov in programske usmeritve strank vsebovati tudi odnos do vprašanja globalnega miru in miroljubne koeksistence. Mimogrede; o pojmu, ki sta ga promovirala tovariša Lenin in pozneje Hruščov, bi se lahko danes podučil tudi tovariš Putin …

Glede razmisleka o miru za današnje in prihodnje generacije znotraj slovenske politike pa se bojimo, da je politična realnost ravno nasprotna; težko je pričakovati široko predvolilno debato o naporih za trajen mir, ko pa se še vedno naslajamo nad klanjem izpred osmih desetletij.