Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Mi ne moremo soditi o političnih preferencah novih kolumnistov. S tem, kdo je kdo v javnem prostoru, se prav ta trenutek ukvarjajo rtvjevski plačilni razredi visoko nad našim, lahko pa pomagamo po svojih najboljših močeh. Težava je namreč v tem, da ti novi kolumnisti – vsi po vrsti apologeti desne sredine – kot po nekem norem naključju izjemno slabo pišejo.
Njihovi stavki delujejo, kot bi jih pisali med hojo po žerjavici, njihova argumentacija je kombinacija med Zvitorepcem in Dostojevskim.
Bog ve, če to korenini v slovenski literarni zgodovini, ko so liberalno usmerjeni pisatelji slogovno in vsebinsko redno nažigali konservativne pisce, ampak drži, da niti sedanjim generacijam konservativnih piscev pisanje ne gre bog ve kako dobro od peresa. Najbrž ima to kaj za opraviti s politično neuravnoteženostjo muz kot takšnih …
Dejstvo, da so kljub tej dobronamerni kritiki konservativni pisci na internetnih portalih izjemno brani in množično izposojani v slovenskih ljudskih knjižnicah, samo potrjuje naše razmišljanje.
Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine.
Najprej, dragi kolumnisti desne sredine – držite se pravila, ki vam ga je poskusila vcepiti v glavo učiteljica četrtega razreda. Vsako besedilo potrebuje uvod, jedro in zaključek. V uvodu pojasnite, kam boste pomolili taco in vsaj malo poduhovičite. Držite se tem, ki jih obvladate, recimo opisa pokrajine. Da pa boste izpadli sodobno, uporabite časovni in miselni preskok. Uporabite frazo ali dve iz bogate tradicije slovenskega ljudskega slovstva … Zmanjšajte pridevnike za 200 odstotkov, a še vedno jih negujte bolj kot vse ostale besedne vrste … Izogibajte se stare cerkvene slovanščine, uvod pa zapolnite s stereotipi …
Primer uvoda:
Zdi se, da je vse v redu z lahnim vetrcem, ki kodra površino jezera. Da tudi zvon, ki zvoni k Mariji, z isto jasnostjo kot že stoletja, vabi ljudi k večernemu pokoju. Zdi se, da so gore, v katerih so še zadnjič odbleski sonca prav tako mogočni kot vedno. A ne bi se mogli bolj motiti. Za obzorjem se pripravlja huda ura, kajti onkraj te podobe– raje za devetimi gorami in devetimi vodami – živi namreč Robert Golob. Ki ima tisočkrat večjo plačo kot vi.
Nato je treba preiti k jedru kolumne. Naj vas ne omejuje klasično pravilo, da so jedra daljša kot uvodi ali zaključki. Dovolite si nekaj proste forme; izposodite si jo pri pesnikih, ki dobivajo Prešernove nagrade in donacije države. Bodite slogovno drzni, čeprav ste konservativni pisci. In seveda … v jedru je treba barantati z dejstvi. Tudi če niso vedno točna. Kar pa ne pomeni, da je jedro suhoparno. Lahko ga začinite z nenadnim obratom, z drugačnim pogledom, ali s primerjavo, ki dejstva naredi bolj ljudska … ampak ne dopustite, da sodobnejši slog prekrije socialno občutljivost. Obvezno vključite komuniste … In seveda, kar je za kolumno kot žanr nujno – dodajte oseben pogled, osebno izkušnjo.
Primer jedra, ki upošteva sodobnejši in bolj literariziran pristop h kolumni.
"Švrc, švrc švrc, šelestijo bankovci!" Uradnica, ki šteje Golobovo plačo ima žulj na palcu. Na palcu leve roke. Samo z eno Golobovo plačo je mogoče kupiti pol gasilskega kombija. Gen-i je državno podjetje in država smo mi vsi, se pravi, da Golobova plača pripada vsem nam. Pravite, da je kaj takega nemogoče? Res je; v kratkem bo pripadala le nekaterim med nami, kajti nekaj je teorija, drugo je praksa. Tako so včasih rekli komunisti. Mar to pomeni, da je Robert Golob komunist? Najbrž je, ker vsi uspešni kapitalisti so tudi komunisti, kar pa ne pomeni, da so vsi komunisti tudi uspešni kapitalisti. Sam bi moral za Golobovo mesečno plačo delati dve leti ali štiriindvajset mesecev. Se vam zdi to pošteno?
Nato, dragi kolumnistični kolegi, ki krčite medijsko džunglo pred slovensko desno sredino –pride na vrsto zaključek. Ta naj bo udaren; zamišljajte si ga kot zadnji akord lovskega pevskega zbora, ali zmagovalno pesem na festivalu Vurberk. Udarno, brezkompromisno, a kljub temu spravljivo. Končajte z arhaičnim slogom, to vedno vžge.
Zaključek
Na prihajajočih volitvah imamo možnost, da Robertu Golobu odvzamemo njegovo nesramno visoko, za poštenega človeka žaljivo, za delovnega človeka nikoli dosegljivo, za intelektualca mamljivo, za politika posmehljivo, za župnika presenetljivo – plačo.
Ampak kako to storiti?
"I, kako drugače? Izvolimo ga za premiera, pa se mu bo plača nekajkrat zmanjšala!"
"To rekši, so veselo šli na volitve, presrečni, da so se tako imenitno domislili."
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Mi ne moremo soditi o političnih preferencah novih kolumnistov. S tem, kdo je kdo v javnem prostoru, se prav ta trenutek ukvarjajo rtvjevski plačilni razredi visoko nad našim, lahko pa pomagamo po svojih najboljših močeh. Težava je namreč v tem, da ti novi kolumnisti – vsi po vrsti apologeti desne sredine – kot po nekem norem naključju izjemno slabo pišejo.
Njihovi stavki delujejo, kot bi jih pisali med hojo po žerjavici, njihova argumentacija je kombinacija med Zvitorepcem in Dostojevskim.
Bog ve, če to korenini v slovenski literarni zgodovini, ko so liberalno usmerjeni pisatelji slogovno in vsebinsko redno nažigali konservativne pisce, ampak drži, da niti sedanjim generacijam konservativnih piscev pisanje ne gre bog ve kako dobro od peresa. Najbrž ima to kaj za opraviti s politično neuravnoteženostjo muz kot takšnih …
Dejstvo, da so kljub tej dobronamerni kritiki konservativni pisci na internetnih portalih izjemno brani in množično izposojani v slovenskih ljudskih knjižnicah, samo potrjuje naše razmišljanje.
Ker med nami kolumnisti obstaja vzajemno tovarištvo, bomo v današnjem prispevku poskušali dati nekaj nasvetov, kako se napiše kolumna, ki agitira za volilni, pa tudi vobči uspeh desne sredine.
Najprej, dragi kolumnisti desne sredine – držite se pravila, ki vam ga je poskusila vcepiti v glavo učiteljica četrtega razreda. Vsako besedilo potrebuje uvod, jedro in zaključek. V uvodu pojasnite, kam boste pomolili taco in vsaj malo poduhovičite. Držite se tem, ki jih obvladate, recimo opisa pokrajine. Da pa boste izpadli sodobno, uporabite časovni in miselni preskok. Uporabite frazo ali dve iz bogate tradicije slovenskega ljudskega slovstva … Zmanjšajte pridevnike za 200 odstotkov, a še vedno jih negujte bolj kot vse ostale besedne vrste … Izogibajte se stare cerkvene slovanščine, uvod pa zapolnite s stereotipi …
Primer uvoda:
Zdi se, da je vse v redu z lahnim vetrcem, ki kodra površino jezera. Da tudi zvon, ki zvoni k Mariji, z isto jasnostjo kot že stoletja, vabi ljudi k večernemu pokoju. Zdi se, da so gore, v katerih so še zadnjič odbleski sonca prav tako mogočni kot vedno. A ne bi se mogli bolj motiti. Za obzorjem se pripravlja huda ura, kajti onkraj te podobe– raje za devetimi gorami in devetimi vodami – živi namreč Robert Golob. Ki ima tisočkrat večjo plačo kot vi.
Nato je treba preiti k jedru kolumne. Naj vas ne omejuje klasično pravilo, da so jedra daljša kot uvodi ali zaključki. Dovolite si nekaj proste forme; izposodite si jo pri pesnikih, ki dobivajo Prešernove nagrade in donacije države. Bodite slogovno drzni, čeprav ste konservativni pisci. In seveda … v jedru je treba barantati z dejstvi. Tudi če niso vedno točna. Kar pa ne pomeni, da je jedro suhoparno. Lahko ga začinite z nenadnim obratom, z drugačnim pogledom, ali s primerjavo, ki dejstva naredi bolj ljudska … ampak ne dopustite, da sodobnejši slog prekrije socialno občutljivost. Obvezno vključite komuniste … In seveda, kar je za kolumno kot žanr nujno – dodajte oseben pogled, osebno izkušnjo.
Primer jedra, ki upošteva sodobnejši in bolj literariziran pristop h kolumni.
"Švrc, švrc švrc, šelestijo bankovci!" Uradnica, ki šteje Golobovo plačo ima žulj na palcu. Na palcu leve roke. Samo z eno Golobovo plačo je mogoče kupiti pol gasilskega kombija. Gen-i je državno podjetje in država smo mi vsi, se pravi, da Golobova plača pripada vsem nam. Pravite, da je kaj takega nemogoče? Res je; v kratkem bo pripadala le nekaterim med nami, kajti nekaj je teorija, drugo je praksa. Tako so včasih rekli komunisti. Mar to pomeni, da je Robert Golob komunist? Najbrž je, ker vsi uspešni kapitalisti so tudi komunisti, kar pa ne pomeni, da so vsi komunisti tudi uspešni kapitalisti. Sam bi moral za Golobovo mesečno plačo delati dve leti ali štiriindvajset mesecev. Se vam zdi to pošteno?
Nato, dragi kolumnistični kolegi, ki krčite medijsko džunglo pred slovensko desno sredino –pride na vrsto zaključek. Ta naj bo udaren; zamišljajte si ga kot zadnji akord lovskega pevskega zbora, ali zmagovalno pesem na festivalu Vurberk. Udarno, brezkompromisno, a kljub temu spravljivo. Končajte z arhaičnim slogom, to vedno vžge.
Zaključek
Na prihajajočih volitvah imamo možnost, da Robertu Golobu odvzamemo njegovo nesramno visoko, za poštenega človeka žaljivo, za delovnega človeka nikoli dosegljivo, za intelektualca mamljivo, za politika posmehljivo, za župnika presenetljivo – plačo.
Ampak kako to storiti?
"I, kako drugače? Izvolimo ga za premiera, pa se mu bo plača nekajkrat zmanjšala!"
"To rekši, so veselo šli na volitve, presrečni, da so se tako imenitno domislili."
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov