Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.
Vse več je resnih opozoril, da so ti – od enega do osem milimetrov veliki krvosesni organizmi – na pohodu in iz Francije, kjer se je vse skupaj začelo, se zdaj širijo po vsej Evropi. Odkrili so jih že tudi na Hrvaškem in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo prve stenice pojavile tudi v Sloveniji. Nekatere evropske vlade že predlagajo, druge tudi uresničujejo delno odpravo schengenskega režima in posebne protistenične enote je najti na mnogih evropskih mejah. Naša vlada za zdaj zagotavlja, da slovenskih protisteničarjev na naših mejah ne bo, bomo pa poostrili nadzor globlje na ozemlju republike.
Kot analitična oddaja se moramo vprašati, zakaj in čemu so se stenice pojavile prav zdaj in kakšna je povezava med ofenzivo mednarodnega terorizma in poplavo stenic. Najprej naj takoj zavržemo razne preroške, skoraj biblične teze, ki govorijo o lakoti, vojni, boleznih in nato še stenicah, ki naj bi končale delo ter civilizacijo izbrisale s planeta. Zdi se, da so v ozadju kljub vsemu bolj prozaični razlogi, ki imajo več opraviti s tretjo nadlogo, ki grozi planetu – to je globalni turizem. Zadeva je namreč ta, da skoraj patološki želji gledati v ekran in objavljati na družbenih omrežjih izseke svojega življenja sledi še patološka želja potovati v druge kraje. Družbeno sprejemljiv in običajen argument je ta, da nas potovanja bogatijo in da najdemo notranji mir ali pa nova vedenja, ko se s tisoči drugih prebijamo po ekvatorialnem pragozdu ali plašimo pingvine nad arktičnim pasom. In capljamo po svetovnih prestolnicah.
Vse te milijarde turistov se, ko se vrnejo domov, sicer ne obnašajo kaj bolj poduhovljeno kot pred potovanjem – vsaj empirični dokazi s svetom, ki poka po šivih, nam govorijo tako – a ostaja dejstvo, da je turizem globalni motor gospodarske rasti. In da je hudičevo trdoživ, saj ga ni uničil virus, niti ne mednarodni terorizem, kot kaže, pa ga bodo stenice. Ni pa naša naloga, da sodimo o tem, ali je to dobro ali slabo.
Prve stenice najnovejše izdaje so se pojavile v Parizu. V hotelih in na sredstvih javnega prevoza. Skrijejo se med gube tkanine in ko turist miruje ter nič hudega sluteč nabira turistične vtise ali pa fotografira, ga stenica napade. Ko je enkrat ugnezdena pri svojem gostitelju, počaka, da ta zaspi, nato pa začne v ravni vrsti vrtin oziroma pikov sesati njegovo kri. Drugo jutro se turist zbudi z neznosno srbečico, ki mu skoraj zagotovo pokvari njegov paket aranžma.
Če pa smo vsaj malo pravični, oziroma če planet dojemamo kot en velik živ organizem, moramo ugotoviti, da je prav tako, kot je turist v Parizu gost, tudi stenica na turistu gost. Gre samo za celostni turistični produkt.
Zdaj pa k najbolj nenavadnemu poglavju o najnovejših napadih stenic. O njih namreč vsi poročajo, vlade in predvsem turistične agencije pa njihove napade zanikajo. Medtem ko so družbena omrežja polna stenic, se uradne izjave raje ukvarjajo z vojno v Ukrajini in Izraelu, čeprav je jasno, da so stenice prav tako globalni problem. Ne bomo šli tako daleč, da bi trdili, kako imajo turistične agencije in stenice nekakšno pogodbo, ki stenice pooblašča, da krojijo globalne turistične trende, ampak ignoranca oblasti do problema stenic smrdi do neba. S čimer smo prišli do jedra problema. Stenice so namreč tam, kjer je smrad. Oziroma nesnaga.
Oziroma umazanija. V slabo oprani posteljnini, neočiščenem javnem prevozu, v bornih namestitvah in podobno. Stenice so, povedano drugače, kraljice nesnage in globalni turizem, ki se je tako strahotno razmahnil prav zato, ker turisti spijo s pomočjo spletnih platform dobesedno po zasebnih domovih in s tem prihranijo pri stroških potovanja, si je z gojiščem stenic v takšnih higiensko nenadzorovanih namestitvah zabil nož v hrbet.
Malo pa je znano, da imamo Slovenci do stenic poseben odnos. Po nam razpoložljivih virih noben drugi svetovni narodov ni stenice ovekovečil kot poetičnega subjekta! A kot je znano, smo Slovenci narod pesnikov, ki se ne ustrašimo v verze preliti nič, kar je od stvarstva … Na srečo stenice ni ovekovečil kateri od domoljubnih jamračev, temveč je »Arestantovo odo stenici« zapisal neponovljivi Fran Milčinski - Ježek.
Odmev
Steničica rdeča, steničica mala,
v trebuščku ti polje kri grešnih ljudi.
Še meni svoj strastni poljubček boš dala,
da z drugo zmešala se moja bo kri.
Saj v tebi, steničica rdeča,
ki lezeš prek gavtrov in šip,
smo vsi, ki ušla nam je sreča,
objeti v en sam srčni utrip.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.
Vse več je resnih opozoril, da so ti – od enega do osem milimetrov veliki krvosesni organizmi – na pohodu in iz Francije, kjer se je vse skupaj začelo, se zdaj širijo po vsej Evropi. Odkrili so jih že tudi na Hrvaškem in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo prve stenice pojavile tudi v Sloveniji. Nekatere evropske vlade že predlagajo, druge tudi uresničujejo delno odpravo schengenskega režima in posebne protistenične enote je najti na mnogih evropskih mejah. Naša vlada za zdaj zagotavlja, da slovenskih protisteničarjev na naših mejah ne bo, bomo pa poostrili nadzor globlje na ozemlju republike.
Kot analitična oddaja se moramo vprašati, zakaj in čemu so se stenice pojavile prav zdaj in kakšna je povezava med ofenzivo mednarodnega terorizma in poplavo stenic. Najprej naj takoj zavržemo razne preroške, skoraj biblične teze, ki govorijo o lakoti, vojni, boleznih in nato še stenicah, ki naj bi končale delo ter civilizacijo izbrisale s planeta. Zdi se, da so v ozadju kljub vsemu bolj prozaični razlogi, ki imajo več opraviti s tretjo nadlogo, ki grozi planetu – to je globalni turizem. Zadeva je namreč ta, da skoraj patološki želji gledati v ekran in objavljati na družbenih omrežjih izseke svojega življenja sledi še patološka želja potovati v druge kraje. Družbeno sprejemljiv in običajen argument je ta, da nas potovanja bogatijo in da najdemo notranji mir ali pa nova vedenja, ko se s tisoči drugih prebijamo po ekvatorialnem pragozdu ali plašimo pingvine nad arktičnim pasom. In capljamo po svetovnih prestolnicah.
Vse te milijarde turistov se, ko se vrnejo domov, sicer ne obnašajo kaj bolj poduhovljeno kot pred potovanjem – vsaj empirični dokazi s svetom, ki poka po šivih, nam govorijo tako – a ostaja dejstvo, da je turizem globalni motor gospodarske rasti. In da je hudičevo trdoživ, saj ga ni uničil virus, niti ne mednarodni terorizem, kot kaže, pa ga bodo stenice. Ni pa naša naloga, da sodimo o tem, ali je to dobro ali slabo.
Prve stenice najnovejše izdaje so se pojavile v Parizu. V hotelih in na sredstvih javnega prevoza. Skrijejo se med gube tkanine in ko turist miruje ter nič hudega sluteč nabira turistične vtise ali pa fotografira, ga stenica napade. Ko je enkrat ugnezdena pri svojem gostitelju, počaka, da ta zaspi, nato pa začne v ravni vrsti vrtin oziroma pikov sesati njegovo kri. Drugo jutro se turist zbudi z neznosno srbečico, ki mu skoraj zagotovo pokvari njegov paket aranžma.
Če pa smo vsaj malo pravični, oziroma če planet dojemamo kot en velik živ organizem, moramo ugotoviti, da je prav tako, kot je turist v Parizu gost, tudi stenica na turistu gost. Gre samo za celostni turistični produkt.
Zdaj pa k najbolj nenavadnemu poglavju o najnovejših napadih stenic. O njih namreč vsi poročajo, vlade in predvsem turistične agencije pa njihove napade zanikajo. Medtem ko so družbena omrežja polna stenic, se uradne izjave raje ukvarjajo z vojno v Ukrajini in Izraelu, čeprav je jasno, da so stenice prav tako globalni problem. Ne bomo šli tako daleč, da bi trdili, kako imajo turistične agencije in stenice nekakšno pogodbo, ki stenice pooblašča, da krojijo globalne turistične trende, ampak ignoranca oblasti do problema stenic smrdi do neba. S čimer smo prišli do jedra problema. Stenice so namreč tam, kjer je smrad. Oziroma nesnaga.
Oziroma umazanija. V slabo oprani posteljnini, neočiščenem javnem prevozu, v bornih namestitvah in podobno. Stenice so, povedano drugače, kraljice nesnage in globalni turizem, ki se je tako strahotno razmahnil prav zato, ker turisti spijo s pomočjo spletnih platform dobesedno po zasebnih domovih in s tem prihranijo pri stroških potovanja, si je z gojiščem stenic v takšnih higiensko nenadzorovanih namestitvah zabil nož v hrbet.
Malo pa je znano, da imamo Slovenci do stenic poseben odnos. Po nam razpoložljivih virih noben drugi svetovni narodov ni stenice ovekovečil kot poetičnega subjekta! A kot je znano, smo Slovenci narod pesnikov, ki se ne ustrašimo v verze preliti nič, kar je od stvarstva … Na srečo stenice ni ovekovečil kateri od domoljubnih jamračev, temveč je »Arestantovo odo stenici« zapisal neponovljivi Fran Milčinski - Ježek.
Odmev
Steničica rdeča, steničica mala,
v trebuščku ti polje kri grešnih ljudi.
Še meni svoj strastni poljubček boš dala,
da z drugo zmešala se moja bo kri.
Saj v tebi, steničica rdeča,
ki lezeš prek gavtrov in šip,
smo vsi, ki ušla nam je sreča,
objeti v en sam srčni utrip.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov