Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kljub temu da vemo vse o vsem, človeka še vedno kdaj pa kdaj kaj preseneti. V državnem zboru, kjer so poslanci plačani od števila ustanovljenih strokovnih skupin na mesec, so pravkar ustanovili novo. Skupino zagotovo, ako je tudi strokovna, bo povedal čas. Člani ustavne komisije Državnega zbora so se strinjali o ustanovitvi skupine, ki bo razpravljala o tem, da se uporaba gotovine zapiše v ustavo.
Ko navaden državljan prebere to sporočilo, dobi vtis, da bo uporaba gotovine postala njegova ustavna pravica. Kar bi bil po osamosvojitvi in uvedbi turističnih bonov tretji največji dosežek naše mlade demokracije.
Seveda je, kot vedno, ko je gotovina na tapeti, zadeva nekoliko bolj zapletena. V svetu prihaja do uporabe različnih novih pojavnih oblik denarja; največkrat v digitalni obliki, so pa na drugi strani ponovno ali pa še vedno pokrajine na svetu, kjer je kot denar razumljena osnovna blagovna menjava. Se pravi "ena žena je vredna osem kamel." In tako naprej in tako nazaj, ampak kot že vemo; čas, ko sta bila gotovina in denar sopomenka, so žal minili.
Večina civilizacije je preživela nekaj romantičnih stoletij ob druženju z gotovino. S kovanci in z bankovci. Ko pa so oboji začeli izgubljati monopol in so se začele po denarnicah plaziti kartice, pa pametni telefoni, pa direktna nakazila, pa internetno plačevanje in kar je podobnega nepreglednega denarja, so se našli dušebrižniki, ki menijo, da je digitalizacija že tako dovolj omejila človekovo svobodo; če pa bomo digitalizirali še denar, smo razčlovečeni do konca in samo vprašanje časa je, kdaj bo matrica povsem zavladala nad našimi življenji. Zaradi tega je združenje "Povezani" lani vložilo v Državni zbor 56.000 podpisov z zahtevo, da se pravica do uporabe gotovine zapiše v ustavo.
Tu se nekoliko razvlečen in dvoumnosti poln uvod tudi konča.
Zdaj pa h govoricam, ki se slišijo na ulici. Trgovci v mnogih branžah opažajo, da se gotovina vrača. Ali je to posledica strahu državljanov pred digitalnim nadzorom, ali pa samo nostalgično opletanje z gotovinskim repom, je težko trditi. Je pa dejstvo, da nekatere slovenske banke, ker trgovci hodijo na okenca z gorami gotovine, te pologe in dvige – sploh kovancev, lahko pa tudi bankovcev – posebej zaračunavajo. Se pravi: gotovini gre bolje kot pred leti, dokaz pa je preprosto dejstvo, da je priljubljen instrument naše mladosti – gotovinski popust – praktično mrtev.
Hočemo povedati, da plačevanje v gotovini doživlja renesanso in strahovi parlamentarcev ter pobudnikov vpisa v ustavo, da se bo zgodilo obratno – se pravi, da bodo kupci, ki bodo hoteli plačati z gotovino še dodatno kaznovani – so za zdaj povsem odveč.
Obstaja pa še ena plat gotovinskega epa. Dokler bo na tem svetu kaj gotovine, tako dolgo bo na tem svetu tudi nekaj sive ekonomije. Najbrž kreativni um slovenskega podjetništva pozna obvod, po katerem se da speljati blago ali storitve mimo davčnega nadzora tudi z negotovinskim plačilom … A devetdeset odstotkov sive ekonomije se zgodi med šelestenjem bankovcev v vejah koruptivnega gozda. Ali je motiv predlagateljev in zakonodajalca z vpisom uporabe gotovine v ustavo ustavno zaščititi tudi fuš, je sicer vprašanje za sposobnejše od nas, ki gremo raje še en korak naprej … Tako priljubljeni fuš ni edina nezakonitost, ki se jo da početi z gotovino. Še korak dlje v kazenski zakonik zabredemo, če hočemo denar oprati. Če hočemo nezakonit, da ne zapišemo kriminalno pridobljen denar spremeniti v legalnega, nujno potrebujemo gotovino. Vse ostale denarne transakcije gredo skozi neusmiljene digitalne možgane davčnega velikega brata in vse – od nakupa vaše priljubljene droge, do rezultata nogometnega derbija, pa vse do prijateljice za nekaj ur – je še vedno treba plačati z gotovino.
Hočemo povedati naslednje; ko se borimo za ustavno zaščito gotovine, imamo vsi svoje interese. In kakršne koli rezultate bo že dostavila strokovna skupina o ustavni pravici do uporabe gotovine, je treba takoj, ko bo razpuščena, ustanoviti novo strokovno komisijo. Lahko je v isti sestavi, le presoja naj bo za malenkost drugačna. Preveri naj se možnost, po kateri bi bila v ustavo vpisana pravica do gotovine. Ne do njene uporabe, temveč do njenega posedovanja. Dikcija naj bo enaka, kot je dikcija ustavne pravice do pitne vode … Se pravi, da ima vsak državljan republike Slovenije neomejeno pravico dostopa do gotovine. Naša skromna redakcija pa se zaveže, da bo v parlament pod zahtevo za vpis dostavila dva milijona podpisov.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kljub temu da vemo vse o vsem, človeka še vedno kdaj pa kdaj kaj preseneti. V državnem zboru, kjer so poslanci plačani od števila ustanovljenih strokovnih skupin na mesec, so pravkar ustanovili novo. Skupino zagotovo, ako je tudi strokovna, bo povedal čas. Člani ustavne komisije Državnega zbora so se strinjali o ustanovitvi skupine, ki bo razpravljala o tem, da se uporaba gotovine zapiše v ustavo.
Ko navaden državljan prebere to sporočilo, dobi vtis, da bo uporaba gotovine postala njegova ustavna pravica. Kar bi bil po osamosvojitvi in uvedbi turističnih bonov tretji največji dosežek naše mlade demokracije.
Seveda je, kot vedno, ko je gotovina na tapeti, zadeva nekoliko bolj zapletena. V svetu prihaja do uporabe različnih novih pojavnih oblik denarja; največkrat v digitalni obliki, so pa na drugi strani ponovno ali pa še vedno pokrajine na svetu, kjer je kot denar razumljena osnovna blagovna menjava. Se pravi "ena žena je vredna osem kamel." In tako naprej in tako nazaj, ampak kot že vemo; čas, ko sta bila gotovina in denar sopomenka, so žal minili.
Večina civilizacije je preživela nekaj romantičnih stoletij ob druženju z gotovino. S kovanci in z bankovci. Ko pa so oboji začeli izgubljati monopol in so se začele po denarnicah plaziti kartice, pa pametni telefoni, pa direktna nakazila, pa internetno plačevanje in kar je podobnega nepreglednega denarja, so se našli dušebrižniki, ki menijo, da je digitalizacija že tako dovolj omejila človekovo svobodo; če pa bomo digitalizirali še denar, smo razčlovečeni do konca in samo vprašanje časa je, kdaj bo matrica povsem zavladala nad našimi življenji. Zaradi tega je združenje "Povezani" lani vložilo v Državni zbor 56.000 podpisov z zahtevo, da se pravica do uporabe gotovine zapiše v ustavo.
Tu se nekoliko razvlečen in dvoumnosti poln uvod tudi konča.
Zdaj pa h govoricam, ki se slišijo na ulici. Trgovci v mnogih branžah opažajo, da se gotovina vrača. Ali je to posledica strahu državljanov pred digitalnim nadzorom, ali pa samo nostalgično opletanje z gotovinskim repom, je težko trditi. Je pa dejstvo, da nekatere slovenske banke, ker trgovci hodijo na okenca z gorami gotovine, te pologe in dvige – sploh kovancev, lahko pa tudi bankovcev – posebej zaračunavajo. Se pravi: gotovini gre bolje kot pred leti, dokaz pa je preprosto dejstvo, da je priljubljen instrument naše mladosti – gotovinski popust – praktično mrtev.
Hočemo povedati, da plačevanje v gotovini doživlja renesanso in strahovi parlamentarcev ter pobudnikov vpisa v ustavo, da se bo zgodilo obratno – se pravi, da bodo kupci, ki bodo hoteli plačati z gotovino še dodatno kaznovani – so za zdaj povsem odveč.
Obstaja pa še ena plat gotovinskega epa. Dokler bo na tem svetu kaj gotovine, tako dolgo bo na tem svetu tudi nekaj sive ekonomije. Najbrž kreativni um slovenskega podjetništva pozna obvod, po katerem se da speljati blago ali storitve mimo davčnega nadzora tudi z negotovinskim plačilom … A devetdeset odstotkov sive ekonomije se zgodi med šelestenjem bankovcev v vejah koruptivnega gozda. Ali je motiv predlagateljev in zakonodajalca z vpisom uporabe gotovine v ustavo ustavno zaščititi tudi fuš, je sicer vprašanje za sposobnejše od nas, ki gremo raje še en korak naprej … Tako priljubljeni fuš ni edina nezakonitost, ki se jo da početi z gotovino. Še korak dlje v kazenski zakonik zabredemo, če hočemo denar oprati. Če hočemo nezakonit, da ne zapišemo kriminalno pridobljen denar spremeniti v legalnega, nujno potrebujemo gotovino. Vse ostale denarne transakcije gredo skozi neusmiljene digitalne možgane davčnega velikega brata in vse – od nakupa vaše priljubljene droge, do rezultata nogometnega derbija, pa vse do prijateljice za nekaj ur – je še vedno treba plačati z gotovino.
Hočemo povedati naslednje; ko se borimo za ustavno zaščito gotovine, imamo vsi svoje interese. In kakršne koli rezultate bo že dostavila strokovna skupina o ustavni pravici do uporabe gotovine, je treba takoj, ko bo razpuščena, ustanoviti novo strokovno komisijo. Lahko je v isti sestavi, le presoja naj bo za malenkost drugačna. Preveri naj se možnost, po kateri bi bila v ustavo vpisana pravica do gotovine. Ne do njene uporabe, temveč do njenega posedovanja. Dikcija naj bo enaka, kot je dikcija ustavne pravice do pitne vode … Se pravi, da ima vsak državljan republike Slovenije neomejeno pravico dostopa do gotovine. Naša skromna redakcija pa se zaveže, da bo v parlament pod zahtevo za vpis dostavila dva milijona podpisov.
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov