Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah?
V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače?
V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost.
Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani.
*Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah?
V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače?
“Slavljenja žensk ne dosegamo niti v akademski sferi niti v politiki. Zato se vedno znova postavlja vprašanje o ženski sposobnosti. To je ohranjanje trdnjav. Moških trdnjav.”
V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost.
*Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani.
1. del: Na ruševinah upora in revolucije
2. del: Dinamit delavstva in študentovstva
*Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah?
V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače?
V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost.
Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani.
*Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah?
V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače?
“Slavljenja žensk ne dosegamo niti v akademski sferi niti v politiki. Zato se vedno znova postavlja vprašanje o ženski sposobnosti. To je ohranjanje trdnjav. Moških trdnjav.”
V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost.
*Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani.
1. del: Na ruševinah upora in revolucije
2. del: Dinamit delavstva in študentovstva
*Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Zarjavele trobente so nastale neke poletne noči leta 1984 v Sarajevu. Člana skupine Kongres sta ob pijači napisala nostalgično in pretresljivo zgodbo o žirafah, opicah in tigrih. O žalostnih afriških levih. O Francu in Lizi iz cirkusa Qualabladala pripovedujeta Adam Subašić in Zoran Predin.
Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.
V tretjem delu radijskega dokumentarca o Nietih razmišljata Koala Manca in Mrfy Štras, nogometni trener Slaviša Stojanović se spominja prve pevke Tanje, sošolka s srednje kemijske pa ustanoviteljev Igorja in Aleša, ki sta se takrat ubadala tudi z rubikovo kocko. Severa pravi, da je lahko razlog za dolgoživost tudi v rednih pavzah. Kje so Niet danes, zakaj so karte za koncert drage, kako je ruženje v bendu skoraj kot orgazem. Koliko jih je še ostalo?
Miloš Ziherl je bil med obema svetovnima vojnama uspešen slovenski glasbenik, igral je v različnih zasedbah in napisal nekaj čudovitih pesmi. Med njimi tudi ljubezensko Gledal tvoje sem oči sanjave. "Komad še danes zveni, kot bi ga igrali džezerji nekje v Sohu," pravi Vlado Kreslin, avtor najbolj znane sodobne izvedbe.
V drugem delu radijskega dokumentarca spoznamo pevca Nietov Boruta Marolta. Kako je bilo stopiti v čevlje enega in edinega Primoža Habiča, zakaj je tudi Borutova profesionalna kariera svojevrsten punk, pogovarjamo se z njegovimi sodelavci in varovanci. Pridruži se nam tudi Severa, ki razmišlja o glasbi in mladih. Kam plujemo?
Igor Dernovšek je skupaj z Alešem Češnovarjem leta 1984 ustanovil skupino Niet. V dobrem letu dni so se prebili na sceno, nastopili na Novem rocku in odšli na turnejo v Francijo. Bil je maj 1985 v Parizu. Del benda se je odpravil v četrt Pigalle. Sledila so leta aidsa in smrti. Igor leta 1993 napiše komad Bil je maj.
Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. 40 let od nastanka skupine ostaja energija, družbene kritičnosti ne zmanjka. V prvem delu radijskega dokumentarca na vajah spoznamo odnose v bendu, se pogovarjamo s sopotniki in sodobniki Nietov, z včasih neverjetnimi anekdotami se spomnimo Primoža Habiča, pokojnega prvega pevca.
O delavkah in delavcih, ki so pogosto spregledani, utišani in obravnavani kot številke, o izčrpavanju tovarn in ljudi govori antropologinja dr. Nina Vodopivec, Aleš Černi pa v zgodbi o vzponu in padcu tovarne Mura simbolizira sedanjost in prihodnost, ki sta tesno povezani s preteklostjo. Krojač in modni oblikovalec Aleš Černi je namreč otrok tovarne Mura, njegova mama je bila v Muri šivilja in po njeni zaslugi je bila Alešu ljubezen do šivanja položena v zibelko ...
O delu, delavkah in delavcih, o pomenu korektne komunikacije in partnerskih odnosov z zaposlenimi in s sindikati, pa tudi o razlogih, da je tekstilna tovarna Mura propadla, razmišlja Borut Meh, ki je bil predsednik družbe Mura od 2002 do 2007. V Muro je takrat že prišel kot krizni menedžer.
Letos jeseni bo petnajst let od stečaja tovarne Mura, naslednje leto pa bo stota obletnica začetkov te tovarne. O delu, izgubi in iskanju dela, propadanju in propadu tovarne, razčlovečenih delavkah in delavcih pripovedujeta Silva Mlinarič in Vesna Pavel, ki sta bili do stečaja leta 2009 zaposleni v tekstilni tovarni Mura.
Ob ljubljanski operi se je vse od konca 19. stoletja, ko so to imenitno stavbo dogradili, bohotila rdečelistna bukev. Zrasla je v veliko in lepo drevo. Ko je dopolnila približno 115 let, pa so jo posekali, saj je bila napoti pri obnovi opernega poslopja. Da bi priljubljeno drevo na nek način ohranili pri življenju, je Arboretum Volčji Potok v sodelovanju s SNG Opera in Balet Ljubljana cepil njene cepiče. Vzgojili so več kot sto mladih dreves, ki po slovenskih vrtovih in parkih ohranjajo njen spomin. Kakšna je zgodba drevesa, ki ga več ni?
Janis Andetokumbo je eden najboljših košarkarjev na svetu, tekmec Luke Dončića v NBA in reprezentanci Grčije. V Atenah smo raziskovali košarkarsko pot migrantske družine Andetokumbo od betonskega igrišča v četrti Sepolia do bleščečega življenja v ZDA, kjer so vsi trije bratje že postali prvaki NBA. Srečali smo se z njihovim prvim trenerjem Spirosom Velliniatisom, ki je Janisa prepričal, naj začne igrati košarko in pozna tudi temnejše plati uspeha. Obiskali smo lastnika bara, ki je pomagal Janisu in njegovima bratoma Thanasisu in Kostasu, s spačkom pa se je odpeljal celo na tekme v Slovenijo.
Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?
Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.
Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.
V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Zapeljemo se na 52 hektarjev veliko kmetijo v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid.
V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?
V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji.
V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger.
V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku.
Neveljaven email naslov