Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Od špitalov do moderne bolnišnice
Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi. "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.
"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."
Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.
"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."
Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."
Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.
Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."
Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.
Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.
Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.
"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."
UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.
"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."
Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.
"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."
Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.
"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.
Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Od špitalov do moderne bolnišnice
Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi. "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.
"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."
Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.
"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."
Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."
Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.
Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."
Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.
Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.
Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.
"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."
UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.
"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."
Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.
"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."
Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.
"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.
Prvič je stopil v mehiško džunglo med študentskim potovanjem leta 1977. Pred kratkim se je kot eden izmed največjih poznavalcev Majev na svetu iz džungle vrnil še z enajste odprave. S slovenskimi kolegi so se lotili raziskovanja arheološke pokrajine v osrednjem majevskem nižavju. Pregledali so ozemlje, veliko približno 200 kvadratnih kilometrov, in v domače kabinete prinesli več vprašanj kot odgovorov. Sodobna tehnologija je do neke mere spremenila delo raziskovalcev, a je mačeta v džungli še vedno najpomembnejša. Terensko delo na področju nekdanjega življenjskega prostora Majev prinaša tudi občasno srečanje s kačami, tukaj so še divje čebele, pa čudni klopi in nenavadne stenice, ki med večerjo rade padejo v krožnik …Arheologa prof. dr. Ivana Šprajca številni radi imenujejo slovenski Indiana Jones. Morda tudi zaradi klobuka, ki si ga pogosto nadene na misijah, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU pa se ob takšnih primerjavah samo skrivnostno muza. Realna arheologija je povsem drugačna od filmske. Avtor: Luka Hvalc
Če ste prepričani, da so se lažne novice pojavile v zadnjih nekaj letih, boste morda ob naslednji zgodbi premislili še enkrat. Na Gorenjskem je namreč pred več kot 80 leti živel prav poseben šaljivec ? Legatov Tonček mu je bilo ime, ki je rad za nos potegnil okoliške prebivalce. Njegova največja potegavščina med ljudmi odmeva še danes in zdi se, da je ponarodela. Morda ste slišali, kako se je leta 1935 preoblekel v abesinskega cesarja Haileja Selassieja, z vlakom slavnostno prispel v Bohinjsko Bistrico in doživel izjemen sprejem. Vse do večerje, ko se je ob plesu polke vse sfižilo. Kako se tega visokega “obiska” spominja danes devetdesetletni gospod Jože Cerkovnik in kako zgodba odmeva v tamkajšnjem kraju ter kako je Legatovemu Tončku sploh uspelo izvesti takšno potegavščino.
Ivana Kobilca je bila izjemna portretistka, fotografinja, slikarka. Bila je pred časom, pred svojimi sodobnicami. Zato se sprašujemo, koga bi lahko v tem času primerjali z njo? Kdo je sodobna Kobilca? Kako se mladi srečujejo z našo največjo slikarko in kaj jim pomeni? V tretjem delu podkasta o Ivani Kobilca dajemo besedo mladim oblikovalcem, spraševali se bomo, kakšen pomen ima Kobilca za sodobno umetnost in kako njena dela postajajo del naše pop kulture? Sogovorniki: študenti oblikovanja tekstilij Mark, Dominika, Tina Crnkovič, dijakinja Anja Jaklin, študent slikarstva Rok Korenčan, profesorica oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti Karin Košak, sociokulturna psihologinja Hana Hawlina, lastnik Kofetarice Peter Hribar, recenzentka in kustosinja Petja Grafenauer in umetnostna zgodovinarka Nataša Ciber. Zvočna podoba Katja Černela, glas je posodila Maja Moll, pripovedoval Igor Velše.
Življenje naše največje slikarke Ivane Kobilca je bilo izjemno in neponovljivo, njena dela pa so še danes občudovana in spoštovana. Da so pravilno ohranjena v vsej svoji veličini, skrbijo predvsem restavratorji. Drugi del podkasta se bo sprehodil po restavratorskem laboratoriju. Spraševali se bomo, skozi kakšno zapleteno diagnostiko morajo umetnine, da jih lahko restavratorji korektno restavrirajo, kakšni so poudarki pri restavriranju dela Ivane Kobilca Kofetarica, od katerega se ni nikoli ločila, in kako učinkovito ločiti avtentično delo od ponaredka? Kaj se skriva za zgodbo o Kofetarici in domnevnem 'atentatu' na sliko in zakaj so restavratorji pravzaprav detektivi, ki potujejo v času? Sogovorniki: restavratorja v Narodni galeriji Simona Škorja in Andrej Hirci, dr. Katja Kavkler z restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in lastnik Kofetarice Peter Hribar.
Devetnajsto stoletje, ženska in umetnost. Kako uspeti v pretežno moškem svetu. Koliko ovir ženska umetnica prebrodi, da se povzpne do zavidljivih uspehov. Je sploh mogoče, da ženska ne ostane doma, ampak sledi svojim sanjam? Je. To je storila Ivana Kobilca. Prvi del podkasta odstira njeno življenje in delo – od domače Kranjske do Sarajeva prek Dunaja in Münchna še do Pariza. “Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo. Gospodična Kobilca je malone izključno portretistinja, a bavi se tudi s slikanjem takoimenovanih žanrskih prizorov, posnetih po prirodi iz ljudskega življenja.” Tako je leta 1890 v Ljubljanskem zvonu o naši največji slikarki Ivani Kobilca zapisal pisatelj Vatroslav Holz. Pisal je o pogumni ženski, o slikarki, ki se ni ustrašila moškega sveta. Pisal je o veliki popotnici – svetovljanki, tudi fotografinji, predvsem pa temperamentni ženski. Ženski, ki je svoje življenje peljala v drugo smer kot njene sodobnice. Sogovorniki: umetnostna zgodovinarka in teoretičarka Beti Žerovc, ki o Ivani Kobilci piše za tuje strokovne revije, kustosinja in recenzentka Petja Grafenauer in umetnostna zgodovinarja Michel Mohor in Nataša Ciber, tudi vodnika pa Narodni galeriji. Zvočna podoba Katja Černela, glas sta posodila Ivan Lotrič in Maja Moll, pripovedovalec Igor Velše.
Praga, 21. avgust 1968. Julie Stejskalova se udeležuje otroškega tabora na podeželju. Zgodaj zjutraj izve, da so sovjetski tanki na ulicah njenega mesta in da je njihova družinska hiša za vogalom češkega radia povsem uničena. Praško pomlad neke mladosti je pogoltnilo poletje, mlada Čehinja je izgubila dom in sanje o domovini. Piran, 21. avgust 2018. Na slovenski obali sta zbrani družini Praus in Stiasny. Nazdravljajo skupni slovensko-češki usodi, ki jih je združila usodnega poletja pred 50. leti. Iz okupacije so se rodila neverjetna prijateljstva in sočutje do soljudi, ki traja že četrto generacijo. Praška pomlad je tudi večna številka 68 na dresu legendarnega hokejista Jaromirja Jagra. Je tekanje med tanki češke lokomotive Emila Zatopka. So protestniške pesmi z inspiracijo Jana Palacha. Praška pomlad so številne pretresljive zgodbe in usode, ki zaznamujejo generacije. Ob 50. obletnici sovjetske invazije na Češkoslovaško reflektiramo takratne dogodke. Prek žametne revolucije leta 1989 in moderne Evrope brez meja, praško pomlad postavljamo v kontekst sodobnega časa, aktualnih geopolitičnih razmer. V posebni izdaji podkasta Zgodbe in v seriji prispevkov na Valu 202. Avtorji podkasta: Luka Hvalc, Gašper Andrinek, Jan Grilc in Olga Kořánková. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela, glas Igor Velše.
Maja 2068 bo minilo 100 let od revolucionarnih študentskih protestov, ki so generaciji, rojeni po 2. svetovni vojni, vlili upanje. Je bilo leto 1968 res zadnja velika utopija? Nihče ne ve, kakšen bo svet čez 50 let, kam bodo družbo pripeljale zdajšnje in prihodnje generacije politikov in poslovnežev, kaj bo prinesel razvoj tehnologije, v kakšnem podnebju bomo živeli … V študentskih domovih se povečuje povpraševanje po enoposteljnih sobah, kar tudi zunaj internetnega mehurčka potrjuje tezo o vse večji individualnosti mladih. Proti vojni v Siriji ali norostim ameriškega predsednika Trumpa ni množičnih protestov, prej kot za politična so se ljudje pripravljeni angažirati za etična in intimna vprašanja: ekologijo, zdravo prehrano, odnos do živali. Živimo pač sami s sabo in imamo, prosto po stari filozofski ideji, pravico, da se dobro počutimo. Kaj pa drugi? Vera v boljši svet in želja po njegovem spreminjanju se morda res zdita utopični, a iskrene ideje lahko vedno padejo na plodna tla. Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?! Morda pa so velike utopije šele pred nami. Ker brez utopij ni sprememb. Prihodnost je lahko tudi obet, ne le grožnja. V četrtem delu podkasta Zgodbe/Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kje se je izgubil duh iz leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnostjo. Osmišljamo 50 let zgodovine, analiziramo razmere v letu 2018 in gledamo v utopično prihodnost. Sogovornice in sogovorniki: Ivo Svetina, dr. Igor Pribac, dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Simona Škrabec, Aleksander Popovski, Ninna Kozorog, Marko Funkl, Teja Jarc, dr. Mirt Komel, Jasmin B. Frelih, študentke in študenti. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968?2018 pripovedujeta Gašper Andrinek in Jan Grilc. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Nina Zagoričnik, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah? V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače? V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost. Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Slovenske študentke in študenti so maja 2010 zadnjič res množično in ostro demonstrirali. Uprli so se reformi študentskega dela. Tudi leto 1968 je med zahtevami izpostavlja več delavskih in študentskih pravic. V Franciji še vedno zasedejo kakšno tovarno in univerzo, pri nas so množične stavke večinoma ostale strogo kontroliran sindikalno-politični vzvod. Iskreni vzklik “Pubi usidma se” se zdi le še spomin. Kakšna so (bila) delovna razmerja na osi 1968-2018. Zakaj se država še vedno boji skupnega nastopa in zakaj je vedno manj verjeten. V obdobju start-up generacij in start-up nacij so celo v sindikat združeni prekarci v bistvu poldržavljani. V Evropi radi uporabljamo evfemizem o “fleksibilni delovni sili, medtem ko so Američani bolj iskreni: danes te najamem, jutri pa odpustim. Lahko crkneš na ulici, briga me.” Sodelujejo: Delavke in delavci, študentke in študenti, pisatelj Borut Golob, prekarec Marko Funkl, pariška Slovenka Špela Jelenc, filozof Mirt Komel, vodja študentskih protestov 1968 Franci Pivec, filozof in publicist Marcel Štefančič, nekdanji urednik Tribune Boris Cizej, glasbenik in aktivist Miha Blažič N`toko. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Jan Grilc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Pariz, pomlad 2018. S Špelo Jelenc in njenim sinom Florianom sedimo pred univerzo Sorbona. Pariška Slovenka se spominja in osmišlja dogajanje pred 50 leti, ko je skupaj s sestro od blizu doživela brezkompromisni študentski upor. Florian pripoveduje zgodbo neke druge francoske in evropske generacije. Ljubljana, pomlad 2018. V študentskem naselju v Rožni dolini se pripravljajo na začetek Majskih iger. Uporniškega duha je pred legendarno menzo le za vzorec, popolnoma drugače kot pred 50 leti, ko so jezni slovenski študenti zahtevali izenačitev z delavci, med drugim pa dosegli tudi izgradnjo igrišča za mini golf. Kje in kdaj se je izgubil duh leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnost? Kakšne so prioritete modernih e-upornikov? *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda, Jan Grilc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
"Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke," je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša Marinković. Podkast Siniševo delo zato končujemo s poskusom epiloga in predvsem vizije, da Siniša in kolegi v 21. stoletju ne bodo več evropski Sizifi. Kako torej čezmejne delavske usode meljejo birokratski mlini, kako se odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve? Pogovarjali smo se z odgovornimi za nadzor in preverjali zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Bili smo tudi v evropskem parlamentu in v ironiji usode spoznali, da države izvoznice delovne sile same nočejo privoliti v pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti ... Pa še to: ko boste doma imeli delavca z Balkana, ki vam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na prazničen dan ali nedeljo, ga le pobarajte, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih … Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, pardon, Sizifovo delo v 21. stoletju.
Siniševa sled nas pelje v Nemčijo, v več kot tisoč kilometrov oddaljeni Hannover. Tam je Siniša, kot se slikovito izrazi, skupaj s kolegi živel v razpadajoči hiši, "z mahom obraslem dvorcu Drakule." Ker mu delodajalec iz Ljubljane ni uredil ustreznih papirjev, ga je čez nekaj tednov policija celo izgnala iz države! Pa sta sistem dela in nadzor v Nemčiji res tako urejena, kot se zdi na prvi pogled zdi? Zakaj Nemčiji dejansko ustreza izkoriščanje tuje delovne sile? Sindikalisti in raziskovalna novinarka nam pripovedujejo o posebnem statusu, ki si ga je skozi leta med državami izvoznicami delovne sile v Evropi ustvarila Slovenija. Naša država namreč velja za največjo uvoznica tuje delovne sile!
Še vedno spremljamo zgodbo Siniše Marinkovića, 50-letnega slikopleskarja iz Bosne in Hercegovine, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Siniša je tudi dokaz, kako lahko birokracija človeku zagreni življenje. Od leta 2015 namreč ne more več enostavno prečkati schengenske meje. Zakaj? Izveste v 4. delu podkasta Siniševo delo, v katerem skupaj z glavnim junakom prečkamo mejo med Slovenijo in Hrvaško, odpravljamo pa se tudi v Nemčijo.
Na Valu 202 smo sledili zgodbi Siniše Marinkoviča, 50-letnega delavca iz Bosne, ki je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Od tega, kako so leta živeli na kontaminiranem območju stare cinkarne v Celju, kako je zaradi neizplačevanja plač doživel živčni zlom, kako so ga s policijsko racijo pregnali iz Nemčije in kako od tedaj meja v Uniji ne more več prečkati dostojno. Nadaljevanju njegove zgodbe sledimo v novem delu podkasta Siniševo delo. V njem več o tem, kako si je Siniša našel delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli na delo v Avstrijo, a je posel propadel, zato so se vrnili v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija. Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
V središču naše zgodbe je še naprej 50-letni Siniša Marinković, slikopleskar iz Bosne in Hercegovine, ki ga je v Slovenijo kot tisoče drugih delavcev z juga prineslo iskanje dela. V dobrem desetletju se je zaradi nepoštenih delodajalcev, nesrečnih okoliščin in malo tudi lastne naivnosti, resno poškodovan znašel na robu preživetja. V Siniševi zgodbi lahko prepoznamo vzorec. Mali človek, nepoučen, a ponosen … Ki slej kot prej pristane v birokratskih mlinih in pogostokrat tudi na vajetih delodajalcev. Nekateri so dobri, še več je slabih. Dokler ga sistem ne prežveči, da naposled pristane na robu. A da bi ta vzorec razumeli, moramo tja, kjer se začne plesti. Kjer se takšen človek stke. Iz niti okolja, družine, države, ki jim pripada, torej. Zato gremo proti jugovzhodu, v Bosno in Hercegovino. Natančneje, na njen revni vzhod, ki ga je razvoj prezrl. V Šekovićih se pogovarjamo z domačini, spoznamo Siniševo hčero Gorano in se čez planine odpeljemo do Sarajeva, kjer tudi ni zaznati pretiranega optimizma, le potrditev, zakaj iz države revežev, starcev in nezaposlenih ljudje bežijo proti Sloveniji in naprej proti Nemčiji. Četudi se zavedajo, da je veliko možnosti, da bodo tudi v Evropi razočarani ... Raziskovalna zgodba Siniševo delo je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Siniša bi lahko bil Sizif. Tudi po 12 ur na dan je garal na gradbiščih v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Belgiji, a je bilo njegovo delo brez smisla in poštenega plačila. Siniša je doma iz Bosne in Hercegovine, je le eden od številnih migrantskih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih prebrisanost delodajalcev, neučinkovit nadzor, splet okoliščin in tudi njihova naivnost pahnili na rob preživetja. Skozi konkretno življenjsko zgodbo opozarjamo na zakonodajne, poslovne in človeške slabosti usod sodobnih Sizifov, katerih skale se iz fiktivnih evropskih sanj vedno znova skotalijo k vznožju človeškega dostojanstva … Siniševo delo in življenje sta ilustrativen primer tragike številnih delavcev, ujetih v usode lažnih obljub in izgubljenih sanj. Sizifovo delo obstaja tudi v 21. stoletju. V 1. delu podkasta spoznavamo ozadje Siniševe zgodbe, ki je dokončen tragičen preobrat doživela aprila 2016 v evropski prestolnici Bruslju. Siniša je padel z gradbenega odra, se resno poškodoval in od takrat životari z minimalno bolniško. Za pravico do bolniškega nadomestila je moral celo na policijo! Raziskovalno zgodbo bomo v obliki podkasta predstavili v šestih delih. Na Siniševo delo se lahko naročite tudi v iTunes, kjer lahko podkast tudi ocenite. Raziskovalna zgodba je več mesecev nastajala v redakciji Vala 202, pripovedujeta jo Maja Ratej in Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov