Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Od špitalov do moderne bolnišnice
Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi. "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.
"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."
Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.
"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."
Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."
Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.
Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."
Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.
Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.
Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.
"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."
UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.
"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."
Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.
"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."
Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.
"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.
Novi klinični center, ki so mu v prvih letih vzhičeno rekli tudi tovarna zdravja, so uradno odprli novembra 1975. Gradili so ga deset let, načrtovali pa veliko dlje. Zanimive drobce iz bogate zgodovine medicine in zdravstva na Slovenskem, ta namreč predstavlja temelje, na katerih stoji UKC Ljubljana, opisuje in razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Od špitalov do moderne bolnišnice
Naši kraji imajo bogato zgodovino medicine in zdravstva, boj proti boleznim je star kot človeštvo, zelo zgodaj pa so se na tem prostoru pojavljale najrazličnejše predbolnišnične ustanove: lazareti, špitali, ubožnice, hiralnice, izolirnice, sirotišnice in najdenišnice, ki so jih do razsvetljenstva ustanavljali in vodili različni cerkveni rodovi. "Predhodniki bolnišnic so bili špitali, to niso bile zdravstvene, temveč oskrbovalne ustanove," razlaga dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica in predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V Ljubljani so delovali trije špitali, v katerih so skrbeli za nemočne, brezdomne, bolne in osamljene. Prvega so na poti v Jeruzalem leta 1280 ustanovili vitezi križarji, leta 1786 pa je Ljubljana dobila civilno bolnišnico, ki je delovala v zgradbi, v kateri je bil prej samostan bosonogih avguštincev. Ko je cesar Jožef II. potoval skozi Ljubljano, so mu povedali, da še nimajo civilne bolnišnice, zato je določil mesto, kjer jo morajo ustanoviti.
"Prva bolnišnica je bila zelo skromna, imela je dvanajst bolniških postelj, internistični, kirurški, tudi dermatovenerološki oddelek, predvsem zaradi sifilitičnih bolnikov, saj je bilo takrat veliko sifilisa, pa tudi psihiatrični bolniki so bili v tej bolnišnici."
Tako se je začelo bolnišnično zdravstvo pri nas. ''Takrat je bilo malo zdravnikov, več ranocelnikov, negovalno osebje so predstavljali različni bolnišnični redovi,'' pripoveduje dr. Zupanič Slavec.
"Najprej so za bolnike skrbeli medicinski bratje, to so bili usmiljeni bratje iz Trsta. Po letu 1855 so večino oskrbe po bolnišnicah in socialnih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. Po drugi svetovni vojni so bile ukinjene, dobile so dekret, da se morajo v dveh urah preobleči v civilno obleko ali zapustiti ustanove, v katerih jih je do takrat delovalo približno 1200. V Ljubljani je ostala le ena redovnica, ki je po tistem prevzela zdravstveno nego, druge so odšle drugam, v Srbijo, Črno goro ..."
Med zgodovinske temelje UKC Ljubljana sodi tudi razvoj zdravstvenega šolstva. "Osebje je tisto, ki oblikuje vsako ustanovo. Brez strokovnega osebja se ne more gojiti stroke," poudarja dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Zdravstveno šolstvo se je začelo institucionalno razvijati s prosvetljenstvom. Ker je bila smrtnost novorojenčkov in porodnic zelo visoka, je bila prva šola, ki smo jo dobili, babiška, saj smo jo najbolj potrebovali. V Ljubljani so babiško šolo ustanovili leta 1753."
Civilna bolnišnica v Ljubljani se je počasi razvijala, širila, dograjevali so jo in dodajali nove oddelke. Konec 19. stoletja je imela že več kot 400 bolniških postelj, a širilo se je tudi mesto, vanj se je priselilo veliko ljudi, zato so potrebovali večjo bolnišnico. Ko so že gradili novo civilno bolnišnico na Zaloški cesti, je Ljubljano leta 1895 prizadel hud potres, staro bolnišnico je tako poškodoval, da so morali bolnike preseliti v zasilne šotore. Novo bolnišnico so odprli 16. oktobra 1895.
Nova bolnišnica na Zaloški v Ljubljani je bila za tiste čase moderna in dobro opremljena. Po prvi svetovni vojni pa je bila oblast v Beogradu širitvam bolnišnice in naložbam v zdravstvo in medicino zelo nenaklonjena. Leta 1919 je nastala naša prva medicinska fakulteta, ki je bila nepopolna, imela je štiri semestre. V Beogradu je prevladovalo mnenje, da zadošča, če sta fakulteti v Beogradu in Zagrebu, a so se profesorji pritiskom, da bi ljubljansko medicinsko fakulteto ukinili, uprli. Leta 1940 je fakulteta v Ljubljani pridobila še peti in šesti semester, po letu 1945 pa je postala popolna medicinska fakulteta z desetimi semestri. "Ta fakulteta je v stotih letih opravila pomembno poslanstvo, v tem času je izobrazila približno osem tisoč diplomantk in diplomantov," pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.
"Pred drugo svetovno vojno je bilo le okrog 700 zdravnikov, približno 50 jih je med drugo svetovno vojno padlo. Imeli smo malo svojega osebja, a to so bili ljudje, ki so z vero, delom, zaupanjem in navdušenjem postavili stvari na prave temelje. Ljubljansko bolnišnico je po vojni najprej prevzela medicinska fakulteta, na vsakem oddelku so naredili katedro in zagotovili prostore, da so imeli lahko študenti vaje in predavanja. Splošna bolnišnica se je preimenovala v Klinične bolnice. Klinika pomeni bolnišnico, ki vzgaja zdravnike."
Približno 40 let so tlele zamisli o novi kliniki v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bila potreba po sodobni stavbi vse večja, pri izbiri končne odločitve za graditev novega kliničnega centra pa so se kresala številna politična, arhitekturna in medicinska mnenja. Na koncu je prevladala zamisel, da se novi klinični center zgradi na območju, na katerem je že večina bolnišničnih objektov.
Sredi leta 1966 je slovenska skupščina sprejela zakon o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani. Prva etapa je obsegala posteljni objekt s kapaciteto 911 bolniških postelj, diagnostično-terapevtski objekt ter komunalno-servisne objekte in naprave. Investicijski program za prvo etapo je bil sprejet že aprila 1963. Druga etapa graditve je obsegala Onkološki inštitut, nadaljnje etape pa še preostale ustanove kliničnega centra in Medicinske fakultete. Peti člen tega zakona je določal, katere občine bodo poleg republike financirale prvo etapo izgradnje kliničnega centra: Cerknica, Črnomelj, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Kranj, Litija, ljubljanske občine, Logatec, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Ribnica, Škofja Loka, Trbovlje, Trebnje, Tržič, Vrhnika in Zagorje. Prva etapa naj bi bila dokončana v petih letih. Republika je morala zagotoviti 40 odstotkov investicijskih sredstev, ljubljanske občine 30, vse druge občine pa preostalih 30 odstotkov potrebnega denarja.
Leta 1968 je postal generalni direktor Kliničnih bolnic pravnik in politik Janez Zemljarič, ki je bil na tem mestu do konca leta 1973. Pozneje je bil direktor Službe državne varnosti, republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik slovenske vlade (od 1980 do 1984), od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanske vlade oz. Zveznega izvršnega sveta SFRJ. Klinične bolnice, ki so imele velike finančne težave, je vodil s trdo roko in v tesni povezavi s političnim vodstvom, skrbel je tudi za zbiranje denarja za graditev novega kliničnega centra.
"Izgradnja kliničnega centra je bila velik finančni zalogaj. To je bil čas samoprispevkov in delovnih sobot, ki so jih ljudje udarniško darovali za klinični center."
UKC Ljubljana so gradili deset let, uradno so ga odprli 29. novembra 1975. To največjo zdravstveno ustanovo v Sloveniji so vzhičeno imenovali celo tovarna zdravja.
"To je bil megalomanski projekt. Ko je bila bolnišnica zgrajena, je predstavljala vrhunec v takratni Jugoslaviji. Na začetku je bilo 2800 bolniških postelj in 2400 zaposlenih, med njimi le približno 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester, leta 1997 pa je imel UKC Ljubljana 3800 bolniških postelj, približno 7000 zaposlenih, med njimi priblžno tisoč zdravnikov in 1700 zaposlenih v zdravstveni negi. Že po tem lahko sklepamo, kako dramatičen preskok se je zgodil v dvajsetih, tridesetih letih."
Ko prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec opisuje zgodovino zdravstva in medicine na Slovenskem, ko našteva številne dosežke in presežke UKC Ljubljana v vseh teh 45 letih, ob tem razmišlja tudi o nadaljnjem razvoju kliničnega centra, na katerega smo lahko zelo ponosni, poudarja dr. Zupanič Slavec, hkrati pa poudarja, da bo morala družba temeljito spremeniti svoj odnos do zdravstva, sicer njegova prihodnost ne bo rožnata.
"Treba je imeti materialne, kadrovske, vzgojnoizobraževalne možnosti in strokovno znanje, da se lahko vse to razvija."
Skrb vzbujajoče je, ker je v Sloveniji premalo zdravnikov in medicinskih sester, zdravstveno osebje pa zaradi neugodnih razmer zapušča poklic.
"Imamo velik problem javnega nespoštovanja zdravstvenega in medicinskega dela, tolikšnega nespoštovanja tega dela, javnega klevetanja, neargumentiranega posploševanja ne vidim nikjer v razvitem zahodnem svetu. Nekultura sodobnega človeka je kriva, da je vse manj interesa za zdravstveno delo, ki je bilo vedno povezano s karitativnostjo in voljo, da ljudem pomagaš, se razdajaš, danes pa so te vrednote tako razvrednotene, da je vse manjši interes za vpis na medicinske fakultete in zdravstvene šole."
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec še dodaja, da je dolgoletno izčrpavanje zdravstva naredilo svoje.
Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek.
Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke.
Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti.
Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.
Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.
Igor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.
V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenik
Na Valu 202 smo pred poletjem objavil serijo zvočnih dnevnikov. Našli smo ljudi, ki so preprosto vzeli mikrofon in dokumentirali svoj vsakdan. Potem pa se oglasila Kaja Pregrat iz Logatca. Napisala je: “za 8. rojstni dan sem dobila snemalnik in snemala vse živo”. Zdaj je Kaja že odrasla, poslušanje starih kaset jo zabava, še vedno pa snema. Zgodba govori o sosedi, teti Bredi. Kaja je pogovore z njo snemala leta 2018, na telefon. Teta Breda je že pokojna, zaradi posnetih pogovorov in spomina nanjo pa tudi - nesmrtna.
Duane Allman je že času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje Andreja Karolija so Sergej Ranđelović – Runjo, Vili Grdadolnik, Janc Galič, Niko Kostjukovskij in Matevž Šalehar – Hamo.
25. oktobra 1991 so slovensko ozemlje zapustili še zadnji ostanki jugoslovanske armade. Boris Žnidarič je vodil operativno akcijo v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije, sicer pa je bil takrat pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije). Dejavno je sodeloval tudi v pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado in bil julija 1991 član slovenske delegacije na Brionih. Z dr. Žnidaričem se je pogovarjala Tatjana Pirc. Vitrina Slovenija je projekt Vala 202, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije: https://val202.rtvslo.si/vitrina-slovenija/?page=2
V peti epizodi serije Avtonom predstavljamo beograjsko organizacijo Kreni-Promeni. Njeni člani prihajajo iz različnih področji, druži pa jih vera v pravičnost, solidarnost in pogum. Delujejo na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje soočajo s problemi v skupnosti. Želijo si, da bi bili platforma, na katero se ljudje ob nepravilnostih in nepravičnostih obračajo sami.
Pred dvajsetimi leti so teroristični napadi pretresli Združene države Amerike in spremenili ves svet. Svetovni trgovinski center v New Yorku se je spremenil v prah, letalo se je zaletelo tudi v simbol ameriške vojaške moči Pentagon. A kako svet na te dogodke gleda z dvajsetletne časovne distance? Kako so teroristični napadi spremenili življenja Američanov, kako so vplivali na popkulturo, kateri dogodki so utonili v pozabo? Katere posledice čutimo še danes? Na Valu 202 ob arhivskih posnetkih zgodbe pripovedujejo nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz ZDA Matej Šurc, brat enega izmed ubitih na četrtem letalu Gordon Felt, kulturolog dr. Peter Stanković in ameriški politolog Samuel Goldman. Avtorji: Maja Stepančič, Jan Grilc, Andrej Stopar
Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico Petro Grum in knjižničarko Tino Janc z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje.
Ko se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je Branka Bakšić Mitić nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj Ljudi za ljudi. Na območju Sisaško-moslavaške županije na Hrvaškem je bil Gašper Andrinek. Če še niste, poslušajte tudi prvi del z naslovom: Ruševine so opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce. Podkast poiščite na val202.si in v aplikacijah za podkaste. Poiščite Zgodbe.
Linn Julian Koletnik je nebinarna transspolna oseba. Uporablja zaimek on. Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol, vendar se s tem ne identificira. Je ustanovitelj zavoda Transakcija, ki deluje v podporo transspolnih oseb v Sloveniji. Dnevnik je nastajal v juniju, mesecu ponosa.
O protestih pripovedujejo: Tone Stojko, Matjaž Albreht, dr. Ali Žerdin, Igor Bavčar, Peter Lovšin, dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej, dr. Igor Koršič, Uroš Macerl, Endre Mesaroš in Damjan Volf, dr. Sandra Bašić Hrvatin, Sanja Fidler, Jaša Jenull, dr. Barbara Rajgelj, dr. Bojan Musil in dr. Branko Lobnikar.
''Sprejel sem to vlogo, da sem eden izmed protestniških obrazov,'' pravi Jaša Jenull, ki v zadnjem letu in pol živi zelo intenzivno in izpostavljeno življenje. Takrat, ko je bil Trg republike zaprt, je množici, ki se je zbrala na enem izmed križišč v središču Ljubljane, dejal, da je Trg republike tam, kjer so ljudje. ''Zbiranje na Trgu republike ima zgodovinski in simboličen pomen. Če se zbiranje omejuje, če so na trgu policisti v popolni bojni opremi, lahko to privede do napetosti, nam pa ni v interesu, da se ravsamo za ograjo, bolje je izbrati svojo lokacijo.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.
''V povezavi s protesti so me pa lutke sploh očarale. Zdi se mi, da igrajo vlogo v protestiranju, okrepile so naša sporočila, ilustrirale naše slogane. Lutke zmorejo več, so lahko bolj drzne, več si lahko privoščijo kot ljudje.'' Za vsak protest pripravijo nove lutke. ''Razen Smrti, ki je bila legendarna velika lutka. Videli smo skupino, ki so jo nesli, bili smo prepričani, da so eni izmed naših, potem pa smo ugotovili, da niso bili. Smrt je izginila v noč in se ni nikoli več vrnila. Upam, da je Smrt še vedno živa, da jo je vzel nekdo, ki jo ima rad,'' pripoveduje Sanja Fidler,'' ki pravi, da glasu upora ni mogoče utišati. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.
''Mediji bi se morali zavedati, da poročanje o protestih ni poročanje o zbiranju ljudi na določenem mestu, ampak je to poročanje o razlogih, zakaj ljudje protestirajo. Mene zanima novinarsko vprašanje ZAKAJ. Vedeti moram kje, kdaj, kdo, bistvo novinarskega poročanja pa je, da mi dajo mediji kontekst, da razumem, zakaj se nekaj dogaja. Dogodki, ki smo jim priča zdaj, niso nastali čez noč, ampak so se kopičili, prišli so do točke, ko ljudje menijo, da tako ne gre več. Tudi družba pred pandemijo je proizvajala težave, s katerimi se zdaj soočamo. Zdaj je čas za resen premislek. Nisem prepričana, da so v tem premisleku mediji naravni zavezniki civilne družbe,'' je v pogovoru o medijskem poročanju s protestov povedala dr. Sandra Bašić Hrvatin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.
''Protest ima v okoljskem aktivizmu zelo velik pomen. S protestom najprej pokažeš svojo odločitev, da se boš uprl proti krivicam in da boš poskusil spremeniti svet na boljše. Če se ne bi začel upirati, bi stvari ostale slabe in se ne bi spreminjale. Vedno pravim, da se je treba odločiti, ali se boš naučil živeti na kolenih ali pa se boš uprl,'' pravi Uroš Macerl, ki še dodaja, da je protest lahko uspešen tudi s peščico ljudi, če se zgodi v pravem trenutku na pravem mestu in na pravi način. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.
Neveljaven email naslov