Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl
Dr. Stanko Kristl se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.
Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.
Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.
"Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."
Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.
Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.
"Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."
Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.
"Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."
Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?
"Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."
Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.
Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.
"Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."
Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.
"Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."
Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.
"Arhitektura je raziskovanje," razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?
"Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca," reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.
Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl
Dr. Stanko Kristl se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.
Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.
Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.
"Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."
Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.
Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.
"Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."
Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.
"Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."
Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?
"Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."
Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.
Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.
"Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."
Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.
"Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."
Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.
"Arhitektura je raziskovanje," razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?
"Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca," reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.
Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 poslušalce že devetnajsto leto spodbujajo in opominjajo o podnebnih spremembah in malih rešitvah, ki se jih lahko gremo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Letos smo se akciji pridružili tudi na Valu 202. Maja Stepančič pa se pogovarja s Saro Zambotti, eno od voditeljic oddaje Caterpillar na italijanskem drugem programu javnega radia, kjer so tudi zasnovali akcijo, ki v Italiji dosega nacionalno razsežnost.
16. februar je dan začetka veljave Kjotskega protokola, mednarodnega sporazuma, ki ga je podpisalo 192 držav sveta. Te so se s podpisom zavezale zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Protokol je začel veljati 16. februarja 2005 in ravno na tisti dan so v Italiji zagnali kampanjo M’Illumino di meno oziroma Varčujem z energijo. Na italijanskem drugem programu javnega radia RAI 2 tako že devetnajsto leto poslušalce spodbujajo in opominjajo na podnebne spremembe in majhne rešitve, ki jih lahko uvajamo sami, da prispevamo k izboljšanju ozračja. Primer dobre prakse je tudi sopotnikovanje. Na ta način že osem let ljudi na poti v službo pobira Iztok. Kaj so prednosti takega načina prevoza?
Marko Gregorčič in Joseph Nzobandora sta v javnosti znana kot Murat & Jose. Ljubljanski hip-hop dvojec velja za slovensko rapersko klasiko. Njuna kariera je še posebej zaznamovana z albumom "V besedi je moč", ki je izšel pred 20 leti, na plošči je tudi ponarodela “Od ljudi za ljudi.” Kakšna je moč besede 20 let kasneje, kako smo s strpnostjo in kaj gre danes od ljudi za ljudi?
Le kdo ne pozna kultne serije knjig in filmov o čarovniških dogodivščinah Harryja Potterja. Z njimi so in še vedno odraščajo generacije bralcev in gledalcev. Leta 2022 je minilo 25 let od izida prve knjige Kamen modrosti, še leto prej pa 20 let odkar je v kinematografe prišel prvi film. Leta 2021 so tako posneli tudi film o povratku glavnih junakov na Bradavičarko.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
Od nekdaj se rada sprehaja po vrtovih, travnikih in gozdovih svoje domišljije. Elza Budau, umetnica, ki slika z besedami, pisateljica, pesnica, avtorica besedil nepozabnih slovenskih popevk in novinarka, ki je na Radiu Slovenija ustvarjala izjemne oddaje. Ko gledamo nazaj, vidimo, da je bila Elza vedno naprej.
V četrti epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti za strpnost se Tatjana Pirc z gosti pogovarja o izražanju verske nestrpnosti, o tem, kaj jo povzroča, kdo jo podžiga in zlorablja, ter kako jo občutijo vernice in verniki.
Vsi smo bili enkrat mladi in dobro bi bilo, da se tega pogosteje spomnimo. O tem in o pomenu avtonomnih prostorov pa v tokratni epizodi z Matjažem Vodebom, mladinskim delavcem, ki je pred petnajstimi leti s somišljeniki zagnal Zavod BOB.
V tretji epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc s Tamaro Pavasović Trošt in Goranom Lukićem pogovarja o nacionalizmu, sovraštvu do tujcev, izkoriščanju tujih delavcev, ki spominja na novodobno suženjstvo, in o nesmiselnih birokratskih ovirah, ki jih morajo pri nas tujci premagovati na skoraj vsakem koraku.
V tokratni epizodi serije Avtonom bomo predstavili Livada Lab, projekt Zavoda BOB
V drugi epizodi nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc, ki je to radijsko serijo tudi zasnovala, pogovarja z Andrejo Lapuh, ki se je kot lezbijka in mama javno izpostavila že med kampanjo pred referendumom o družinskem zakoniku, in sociologom dr. Romanom Kuharjem, profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki opisuje 33-letno pot nastajanja družinskega zakonika. Oba komentirata tudi pomen ustavnih odločb, ki se nanašata na izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov. Pot do enakopravnosti pred zakonom je bila dolga in naporna, med drugim zajema kar osem predlogov zakonov, štiri sprejete zakone, dva referenduma, eno odločitev vrhovnega sodišča, eno odločitev okrožnega sodišča, šest odločitev ustavnega sodišča …
V tokratni epizodi Avtonoma predstavljamo začasen produkcijski prostor Krater in se z Gajo Mežnarič Osole in Danico Sretenovič pogovarjamo o različnih avtonomnih oblikah rastlinskega, živalskega pa tudi človeškega delovanja. Ta so našla svoj prostor na zapuščenem gradbišču v prestolnici, ki se je pretvoril v začasni produkcijski prostor Krater.
Kakšne težave imajo ljudje, ki druge sovražijo zaradi barve kože, porekla, spola, ker so tujci, revni, mladi, stari, v kaj so nestrpneži vpeti in ujeti, da družbo nenehno delijo na mi in vi? V skupnostih, ki so prestreljene s predsodki in sovraštvom, je vedno manj tistih, ki so ta pravi.
Neveljaven email naslov