Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof. dr. Matej Drobnič z ortopedske klinike in njegov pacient Florjan Omejc pravita, da bi moral odnos med zdravnikom in bolnikom temeljiti na zaupanju ... Florjan opisuje nesrečo, ki se mu je zgodila leta 1992, ko je bil star 11 let, grozila mu je amputacija obeh nog, a so mu, kot pravi, na UKC Ljubljana podarili nešteto korakov, saj so mu nogi rešili. Dr. Drobnič pravi, da je odnos med bolnikom in zdravnikom najpomembnejši za uspešno zdravljenje.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc.
Prof. dr. Matej Drobnič in Florjan Omejc o odnosu med zdravnikom in bolnikom
Florjanova zgodba
Leta 1992 je imel Florjan Omejc enajst let. Imeli so prosto uro in s sošolci so se razigrano podili po Mostu na Soči. Florjan je skočil na cesto in zgodila se je huda nesreča. Povozil ga je tovornjak. Tako zelo mu je poškodoval nogi, da so zdravniki razmišljali tudi o amputaciji. V kliničnem centru v Ljubljani so se, pripoveduje Florjan, odlične zdravstvene ekipe zelo trudile in rešili so mu obe nogi.
"Lahko bi bil invalid, ki bi zdaj sedel na vozičku. Koliko korakov mi je podaril klinični center! Takrat sem res drugič shodil."
Po letu dni se je Florjan vrnil med svoje sošolce. Pomagal si je z berglami, a stal je na svojih nogah. Uspešno je končal fakulteto za gozdarstvo, zdaj je vodja gozdnega obrata Tolmin v družbi Slovenski državni gozdovi. Florjan razlaga, kako sta se z zdravnikom na ortopedski kliniki pogovarjala o njegovih težavah z gležnjem, ki so se začele okrog leta 2010, zdravnik mu je predlagal zatrditev gležnja, a je Florjan izrazil dvome, poskusila sta še nekaj drugih možnosti, a je Florjana Omejca še vedno zelo bolelo.
"Potem sva se z dr. Matejem Drobničem odločila za zatrditev. Zdaj je veliko bolje, tudi položaj gležnja je drugačen."
Florjan Omejc zdravnikom, ki so mu pomagali takoj po nesreči, pa tudi prof. dr. Mateju Drobniču, ki je specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, profesor na medicinski fakulteti, tudi predstojnik katedre za ortopedijo, zelo zaupa. Ne srečamo pogosto človeka, ki bi bil tako zadovoljen s slovenskim zdravstvom.
"Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!"
Prekolesaril je Slovenijo, s kolesom se je odpravil tudi do Blatnega jezera na Madžarskem. Zaradi vsega tega, kar je lahko doživel lepega po nesreči, je ljubljanskemu kliničnemu centru Florjan Omejc zelo hvaležen.
"Klinični center je dobra bolnišnica. Saj so tudi Tita zdravili tukaj. Prav je, ker daje država denar za izobraževanje, da imamo take strokovnjake. UKC deluje kot naoljen stroj …"
Na zadnjem pregledu je spraševal svojega zdravnika, kakšne možnosti jima še preostanejo, če se bodo spet pojavile težave.
"Dr. Drobnič me je potolažil. Ni za obupat. Vedno je upanje. Ko ti strokovnjak pove, da so še možnosti, kar lažje zadihaš. Zdravniki so za to, da se obrnemo nanje. Da se sami obrnemo nanje ali pa nas k njim prinesejo."
Florjan Omejc se je v svoji pripovedi dotaknil zelo pomembne teme, odnosa med zdravnikom in pacientom. "Ta odnos je zelo pomemben za uspešno zdravljenje," je dejal prof. dr. Matej Drobnič, ko sem mu povedala, da sva se srečala z njegovim bolnikom.
"Lepo je zdraviti paciente, ki so kritični, ki sodelujejo pri svojem zdravljenju in ki nam zaupajo, da bomo naredili tisto, kar je zanje najboljše. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je ključno za to, da tudi operacija doseže svoj namen. Največ je vredno, če se poskusiš postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave."
Še nekaj vročih vprašanj za dr. Mateja Drobniča:
Kakšni izzivi so pred ortopedijo?
"Ortopedija je v zadnjih letih naredila velik napredek, predvsem na področju protetike, ki je verjetno dosegla svoj maksimum. Zdaj je čas za naslednji korak. To so regenerativni postopki, s katerimi bi skušali biološko popravljati težave. Ukvarjam se s sklepnim hrustancem, veliko je pacientov, ki bi imeli radi večno mlade sklepe. Za obrabljene sklepe, žal, nimamo zdravila, imamo pa načine zdravljenja, ki te težave omilijo. V prihodnosti pričakujem predvsem uvedbo novih regenerativnih tehnologij v ortopedsko kirurgijo."
Kaj pa športne poškodbe in etične dileme, ki se pojavljajo pri tem?
"Gre za podobne poškodbe, kot se dogajajo vsem, le športnikom se zgodijo pogosteje. Tkiva, ki jih zdravimo, se celijo enako pri športniku in sleherniku. Športniku je težko dopovedati, da potrebuje čas. Drug problem pa so dolgoročne posledice teh poškodb. Tu se pojavi etična dilema, do kdaj vztrajati v športu in za kakšno ceno. Šport je načeloma zdrav, sklepi pa zaradi športa zelo nasrkajo."
Prof. dr. Matej Drobnič kot profesor na medicinski fakulteti in predstojnik katedre zelo dobro ve, kako je UKC povezan s to fakulteto, kako pomembno je, da Univerzitetni klinični center Ljubljana deluje kot učeča bolnišnica …
"Zaradi tega je UKC zelo drugačen od splošne bolnišnice ali običajnega oddelka. Nekje sem prebral, da ima bolnik največ od dobrega zdravnika, ki hkrati tudi raziskuje in predaja znanje naprej. Mislim, da smo zaradi hkratnega raziskovalnega in učiteljskega dela boljši tudi pri oskrbi bolnikov. To je nujno potrebno zaradi predajanja znanja tistim, ki nas bodo nasledili. Če gledamo egoistično, moramo izobraziti ljudi, ki bodo nam zamenjali kolke, ko bo čas za to."
Kaj želi UKC Ljubljana ob njegovi 45. obletnici?
"Da bi ostal zdrav! Mislim, da bodo za klinični center največji izzivi zagotovo finančna vzdržnost, skrbeti za zdravljenje in obdržati pedagoško in raziskovalno delo."
Kakšne so zdajšnje razmere na ortopedski kliniki, kjer so zdaj bolniki s covidom-19, ustavljeni so vsi nenujni posegi in pregledi?
"Razmere so zelo drugačne. V obdobju miru smo mi najbolj na tnalu zaradi naših epidemij, ortopedi zaradi epidemije obrab sklepov, travmatologi zaradi epidemije zlomov. Upamo, da se bomo lahko kmalu začeli ukvarjati s temi svojimi epidemijami."
Kakšne bodo posledice tega zastoja pri vašem delu?
"Ko se bo želelo to, kar stoji, spet zagnati, pričakujemo grozljivko."
Bo epidemija covida-19 spremenila naš odnos do zdravstva?
"Prav bi bilo, da bi epidemija spremenila predvsem naš odnos do zdravja, potem pa tudi odnos do zdravstva."
Na kaj pomisli dr. Matej Drobnič, ko zagleda žensko v elegantnih čevljih z zelo visoko peto?
"Težko vprašanje. Verjetnost, da se bo zgodila deformacija stopala, je podobna verjetnosti, da bo imel nogometaš poškodbo kolena. Bi nogometašu dejal, naj ne igra nogometa? To je način življenja. Ne bom nikomur solil pameti, je pa težko, ko se zgodi deformacija, da bo ta ženska spet nosila visoke pete. Pri tem smo namreč pogosto nemočni."
Prof. dr. Matej Drobnič z ortopedske klinike in njegov pacient Florjan Omejc pravita, da bi moral odnos med zdravnikom in bolnikom temeljiti na zaupanju ... Florjan opisuje nesrečo, ki se mu je zgodila leta 1992, ko je bil star 11 let, grozila mu je amputacija obeh nog, a so mu, kot pravi, na UKC Ljubljana podarili nešteto korakov, saj so mu nogi rešili. Dr. Drobnič pravi, da je odnos med bolnikom in zdravnikom najpomembnejši za uspešno zdravljenje.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc.
Prof. dr. Matej Drobnič in Florjan Omejc o odnosu med zdravnikom in bolnikom
Florjanova zgodba
Leta 1992 je imel Florjan Omejc enajst let. Imeli so prosto uro in s sošolci so se razigrano podili po Mostu na Soči. Florjan je skočil na cesto in zgodila se je huda nesreča. Povozil ga je tovornjak. Tako zelo mu je poškodoval nogi, da so zdravniki razmišljali tudi o amputaciji. V kliničnem centru v Ljubljani so se, pripoveduje Florjan, odlične zdravstvene ekipe zelo trudile in rešili so mu obe nogi.
"Lahko bi bil invalid, ki bi zdaj sedel na vozičku. Koliko korakov mi je podaril klinični center! Takrat sem res drugič shodil."
Po letu dni se je Florjan vrnil med svoje sošolce. Pomagal si je z berglami, a stal je na svojih nogah. Uspešno je končal fakulteto za gozdarstvo, zdaj je vodja gozdnega obrata Tolmin v družbi Slovenski državni gozdovi. Florjan razlaga, kako sta se z zdravnikom na ortopedski kliniki pogovarjala o njegovih težavah z gležnjem, ki so se začele okrog leta 2010, zdravnik mu je predlagal zatrditev gležnja, a je Florjan izrazil dvome, poskusila sta še nekaj drugih možnosti, a je Florjana Omejca še vedno zelo bolelo.
"Potem sva se z dr. Matejem Drobničem odločila za zatrditev. Zdaj je veliko bolje, tudi položaj gležnja je drugačen."
Florjan Omejc zdravnikom, ki so mu pomagali takoj po nesreči, pa tudi prof. dr. Mateju Drobniču, ki je specialist ortopedske kirurgije na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, profesor na medicinski fakulteti, tudi predstojnik katedre za ortopedijo, zelo zaupa. Ne srečamo pogosto človeka, ki bi bil tako zadovoljen s slovenskim zdravstvom.
"Zame so dali vse od sebe. Rezultat je tukaj, imam svoje noge!"
Prekolesaril je Slovenijo, s kolesom se je odpravil tudi do Blatnega jezera na Madžarskem. Zaradi vsega tega, kar je lahko doživel lepega po nesreči, je ljubljanskemu kliničnemu centru Florjan Omejc zelo hvaležen.
"Klinični center je dobra bolnišnica. Saj so tudi Tita zdravili tukaj. Prav je, ker daje država denar za izobraževanje, da imamo take strokovnjake. UKC deluje kot naoljen stroj …"
Na zadnjem pregledu je spraševal svojega zdravnika, kakšne možnosti jima še preostanejo, če se bodo spet pojavile težave.
"Dr. Drobnič me je potolažil. Ni za obupat. Vedno je upanje. Ko ti strokovnjak pove, da so še možnosti, kar lažje zadihaš. Zdravniki so za to, da se obrnemo nanje. Da se sami obrnemo nanje ali pa nas k njim prinesejo."
Florjan Omejc se je v svoji pripovedi dotaknil zelo pomembne teme, odnosa med zdravnikom in pacientom. "Ta odnos je zelo pomemben za uspešno zdravljenje," je dejal prof. dr. Matej Drobnič, ko sem mu povedala, da sva se srečala z njegovim bolnikom.
"Lepo je zdraviti paciente, ki so kritični, ki sodelujejo pri svojem zdravljenju in ki nam zaupajo, da bomo naredili tisto, kar je zanje najboljše. Zaupanje med zdravnikom in bolnikom je ključno za to, da tudi operacija doseže svoj namen. Največ je vredno, če se poskusiš postaviti v pacientovo kožo in oceniti, kaj bi naredil sebi, če bi imel takšne težave."
Še nekaj vročih vprašanj za dr. Mateja Drobniča:
Kakšni izzivi so pred ortopedijo?
"Ortopedija je v zadnjih letih naredila velik napredek, predvsem na področju protetike, ki je verjetno dosegla svoj maksimum. Zdaj je čas za naslednji korak. To so regenerativni postopki, s katerimi bi skušali biološko popravljati težave. Ukvarjam se s sklepnim hrustancem, veliko je pacientov, ki bi imeli radi večno mlade sklepe. Za obrabljene sklepe, žal, nimamo zdravila, imamo pa načine zdravljenja, ki te težave omilijo. V prihodnosti pričakujem predvsem uvedbo novih regenerativnih tehnologij v ortopedsko kirurgijo."
Kaj pa športne poškodbe in etične dileme, ki se pojavljajo pri tem?
"Gre za podobne poškodbe, kot se dogajajo vsem, le športnikom se zgodijo pogosteje. Tkiva, ki jih zdravimo, se celijo enako pri športniku in sleherniku. Športniku je težko dopovedati, da potrebuje čas. Drug problem pa so dolgoročne posledice teh poškodb. Tu se pojavi etična dilema, do kdaj vztrajati v športu in za kakšno ceno. Šport je načeloma zdrav, sklepi pa zaradi športa zelo nasrkajo."
Prof. dr. Matej Drobnič kot profesor na medicinski fakulteti in predstojnik katedre zelo dobro ve, kako je UKC povezan s to fakulteto, kako pomembno je, da Univerzitetni klinični center Ljubljana deluje kot učeča bolnišnica …
"Zaradi tega je UKC zelo drugačen od splošne bolnišnice ali običajnega oddelka. Nekje sem prebral, da ima bolnik največ od dobrega zdravnika, ki hkrati tudi raziskuje in predaja znanje naprej. Mislim, da smo zaradi hkratnega raziskovalnega in učiteljskega dela boljši tudi pri oskrbi bolnikov. To je nujno potrebno zaradi predajanja znanja tistim, ki nas bodo nasledili. Če gledamo egoistično, moramo izobraziti ljudi, ki bodo nam zamenjali kolke, ko bo čas za to."
Kaj želi UKC Ljubljana ob njegovi 45. obletnici?
"Da bi ostal zdrav! Mislim, da bodo za klinični center največji izzivi zagotovo finančna vzdržnost, skrbeti za zdravljenje in obdržati pedagoško in raziskovalno delo."
Kakšne so zdajšnje razmere na ortopedski kliniki, kjer so zdaj bolniki s covidom-19, ustavljeni so vsi nenujni posegi in pregledi?
"Razmere so zelo drugačne. V obdobju miru smo mi najbolj na tnalu zaradi naših epidemij, ortopedi zaradi epidemije obrab sklepov, travmatologi zaradi epidemije zlomov. Upamo, da se bomo lahko kmalu začeli ukvarjati s temi svojimi epidemijami."
Kakšne bodo posledice tega zastoja pri vašem delu?
"Ko se bo želelo to, kar stoji, spet zagnati, pričakujemo grozljivko."
Bo epidemija covida-19 spremenila naš odnos do zdravstva?
"Prav bi bilo, da bi epidemija spremenila predvsem naš odnos do zdravja, potem pa tudi odnos do zdravstva."
Na kaj pomisli dr. Matej Drobnič, ko zagleda žensko v elegantnih čevljih z zelo visoko peto?
"Težko vprašanje. Verjetnost, da se bo zgodila deformacija stopala, je podobna verjetnosti, da bo imel nogometaš poškodbo kolena. Bi nogometašu dejal, naj ne igra nogometa? To je način življenja. Ne bom nikomur solil pameti, je pa težko, ko se zgodi deformacija, da bo ta ženska spet nosila visoke pete. Pri tem smo namreč pogosto nemočni."
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno. Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Reportaža o družbenih razmerah v Bosni in Hercegovini, od pekarne v Banjaluki do naravnega parka v Bihaću. Od novinarstva do glasbe. Bosna in Hercegovina. *O, časi! O, morale! Pripravil: Gašper Andrinek Glasba v prispevku: Jall Aux Yeux
Pred vrhuncem poletne sezone so najbolj iskani delavci v gostinstvu. Številni slovenski delodajalci iščejo kuharje, natakarje in sobarice v državah na Balkanu, mnogi delavci iz Slovenije pa bodo čez poletje našli bolj ugodne sezonske zaposlitve v Avstriji in Nemčiji. In kaj je skupnega tej delavski poti od Balkana do še vedno tako opevane “gastrbajtrske” zahodne Evrope? Zlorabe delavskih pravic! Zaradi množičnega odhoda usposobljenih mladih delavcev iz držav, kot je Bosna in Hercegovina, imajo ponekod že hude težave. Maturanti v Tuzli so si pred kratkim oblekli majice z zelo jasnim sporočilom: “Pokličite Angelo, končali smo!” Nemčija še naprej ostaja obljubljena dežela za delavce z Balkana, delodajalci iz bogatejših držav sistemsko črpajo razpoložljive kadre. V Banja Luki je recimo profesor ekonomije hkrati tudi direktor agencije za posredovanje del. Bili smo tudi na Kosovu, kjer je 65 odstotkov prebivalcev mlajših od 35 let. Vrsta pred slovenskim veleposlaništvom v Prištini je tradicionalno dolga. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.
35 dni dela brez enega prostega dne, neplačane nadure, aroganten in poniževalen odnos, tudi to sta doživela ekonomska migranta, ki sta v bogatejši državi iskala svojo priložnost, vendar sta ugotovila, da bosta kot tujca vedno ranljiva za izkoriščanje. Sta iz Maribora, delala pa sta v Avstriji. Med drugim sta opazila še hujše izkoriščanje sodelavca s Kosova, države, v kateri so ljudje pripravljeni tvegati življenje, da bi prišli do dela v Evropski uniji. Spregovorili so tudi bosanski delavci v podjetju na Vrhniki, ki so se prav tako ujeli v past brezobzirnega izkoriščanja. Delavske domine padajo povsod, kar daje krila "korporativnim psihopatom", ki dobrih in poceni delavcev ne izpustijo zlahka iz svojih krempljev. Serijo Delavske domine pripravljajo Jan Grilc, Luka Hvalc, Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik.
Padajo od gradbišča do restavracije. Od velnesa do kamiona. Od Balkana do Slovenije. In naprej po Evropi … Padajo delavci, padajo ljudje. V novi seriji Vala 202 raziskujemo prikrite zlorabe delavcev. V 1. delu preverjamo, kako padajo delavske domine vse od Prištine pa do Avstrije, v kateri ponekod izkoriščajo tudi delavce iz Slovenije. Namesto odgovornih vodij v številnih podjetjih vse bolj uspevajo korporativni psihopati, ki ne poznajo nobenih meja in v migrantskih delavcih ne vidijo ljudi, ampak le sredstvo za povečanje dobička. Pripovedujeta: Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek
2. maja mineva 500 let od smrti genija Leonarda da Vincija. Kakšen odtis je pustil kot znanstvenik in izumitelj, kaj je dosegel kot vojaški inženir, zakaj se je ukvarjal z anatomijo in kaj so bile njegove temeljne slikarske mojstrovine?
Na severozahodu Bosne in Hercegovine se že dve leti zbirajo begunci in migranti, od koder poskušajo priti najprej na Hrvaško, potem pa v Slovenijo in Italijo. Lani je v Kolpi utonilo osem ljudi, ena oseba je umrla na kopenski meji. Begunci in migranti pričajo o brutalnosti hrvaške policije, ki jim vsakič, ko jih dobijo pobere ves denar in drugo imetje, govorijo pa tudi o zavračanju možnosti zaprositve za azil v Sloveniji, kar slovenska policija zavrača. Kako poteka begunska igra in v kakšnih razmerah živijo ljudje 100 kilometrov od slovenske meje, sta preverjala Gorazd Rečnik in Gašper Andrinek.
Lahko noč, Joan! je radijski dokumentarec o osamosvajanju Katalonije. Je zgodba o vsakdanjih življenjih Kataloncev in sanjah o narodovi svobodi. Zanje navdih iščejo tudi pri Slovencih, ki naj bi nas s Katalonci združevali tudi trma in smisel za humor. Slikamo drobne zanimivosti, predstavljamo katalonske posebnosti, hkrati pa podrobno analiziramo zgodovinski in politični kontekst osamosvajanja, analitično raziskujemo aktualne razmere, jih postavljamo v mednarodno-pravni kontekst in skušamo razumeti položaj, ko trčita dve predstavi o zamejitvi suverenega ljudstva znotraj demokratične ureditve. Je osamosvojitev res edina rešitev? Kako bi lahko (še) sobivali Katalonci in Španci? Kakšna bi morala biti vloga Evropske unije? Avtorja: Jan Grilc in Luka Hvalc
Prvič je stopil v mehiško džunglo med študentskim potovanjem leta 1977. Pred kratkim se je kot eden izmed največjih poznavalcev Majev na svetu iz džungle vrnil še z enajste odprave. S slovenskimi kolegi so se lotili raziskovanja arheološke pokrajine v osrednjem majevskem nižavju. Pregledali so ozemlje, veliko približno 200 kvadratnih kilometrov, in v domače kabinete prinesli več vprašanj kot odgovorov. Sodobna tehnologija je do neke mere spremenila delo raziskovalcev, a je mačeta v džungli še vedno najpomembnejša. Terensko delo na področju nekdanjega življenjskega prostora Majev prinaša tudi občasno srečanje s kačami, tukaj so še divje čebele, pa čudni klopi in nenavadne stenice, ki med večerjo rade padejo v krožnik …Arheologa prof. dr. Ivana Šprajca številni radi imenujejo slovenski Indiana Jones. Morda tudi zaradi klobuka, ki si ga pogosto nadene na misijah, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU pa se ob takšnih primerjavah samo skrivnostno muza. Realna arheologija je povsem drugačna od filmske. Avtor: Luka Hvalc
Če ste prepričani, da so se lažne novice pojavile v zadnjih nekaj letih, boste morda ob naslednji zgodbi premislili še enkrat. Na Gorenjskem je namreč pred več kot 80 leti živel prav poseben šaljivec ? Legatov Tonček mu je bilo ime, ki je rad za nos potegnil okoliške prebivalce. Njegova največja potegavščina med ljudmi odmeva še danes in zdi se, da je ponarodela. Morda ste slišali, kako se je leta 1935 preoblekel v abesinskega cesarja Haileja Selassieja, z vlakom slavnostno prispel v Bohinjsko Bistrico in doživel izjemen sprejem. Vse do večerje, ko se je ob plesu polke vse sfižilo. Kako se tega visokega “obiska” spominja danes devetdesetletni gospod Jože Cerkovnik in kako zgodba odmeva v tamkajšnjem kraju ter kako je Legatovemu Tončku sploh uspelo izvesti takšno potegavščino.
Ivana Kobilca je bila izjemna portretistka, fotografinja, slikarka. Bila je pred časom, pred svojimi sodobnicami. Zato se sprašujemo, koga bi lahko v tem času primerjali z njo? Kdo je sodobna Kobilca? Kako se mladi srečujejo z našo največjo slikarko in kaj jim pomeni? V tretjem delu podkasta o Ivani Kobilca dajemo besedo mladim oblikovalcem, spraševali se bomo, kakšen pomen ima Kobilca za sodobno umetnost in kako njena dela postajajo del naše pop kulture? Sogovorniki: študenti oblikovanja tekstilij Mark, Dominika, Tina Crnkovič, dijakinja Anja Jaklin, študent slikarstva Rok Korenčan, profesorica oblikovanja na Naravoslovnotehniški fakulteti Karin Košak, sociokulturna psihologinja Hana Hawlina, lastnik Kofetarice Peter Hribar, recenzentka in kustosinja Petja Grafenauer in umetnostna zgodovinarka Nataša Ciber. Zvočna podoba Katja Černela, glas je posodila Maja Moll, pripovedoval Igor Velše.
Življenje naše največje slikarke Ivane Kobilca je bilo izjemno in neponovljivo, njena dela pa so še danes občudovana in spoštovana. Da so pravilno ohranjena v vsej svoji veličini, skrbijo predvsem restavratorji. Drugi del podkasta se bo sprehodil po restavratorskem laboratoriju. Spraševali se bomo, skozi kakšno zapleteno diagnostiko morajo umetnine, da jih lahko restavratorji korektno restavrirajo, kakšni so poudarki pri restavriranju dela Ivane Kobilca Kofetarica, od katerega se ni nikoli ločila, in kako učinkovito ločiti avtentično delo od ponaredka? Kaj se skriva za zgodbo o Kofetarici in domnevnem 'atentatu' na sliko in zakaj so restavratorji pravzaprav detektivi, ki potujejo v času? Sogovorniki: restavratorja v Narodni galeriji Simona Škorja in Andrej Hirci, dr. Katja Kavkler z restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in lastnik Kofetarice Peter Hribar.
Devetnajsto stoletje, ženska in umetnost. Kako uspeti v pretežno moškem svetu. Koliko ovir ženska umetnica prebrodi, da se povzpne do zavidljivih uspehov. Je sploh mogoče, da ženska ne ostane doma, ampak sledi svojim sanjam? Je. To je storila Ivana Kobilca. Prvi del podkasta odstira njeno življenje in delo – od domače Kranjske do Sarajeva prek Dunaja in Münchna še do Pariza. “Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo. Gospodična Kobilca je malone izključno portretistinja, a bavi se tudi s slikanjem takoimenovanih žanrskih prizorov, posnetih po prirodi iz ljudskega življenja.” Tako je leta 1890 v Ljubljanskem zvonu o naši največji slikarki Ivani Kobilca zapisal pisatelj Vatroslav Holz. Pisal je o pogumni ženski, o slikarki, ki se ni ustrašila moškega sveta. Pisal je o veliki popotnici – svetovljanki, tudi fotografinji, predvsem pa temperamentni ženski. Ženski, ki je svoje življenje peljala v drugo smer kot njene sodobnice. Sogovorniki: umetnostna zgodovinarka in teoretičarka Beti Žerovc, ki o Ivani Kobilci piše za tuje strokovne revije, kustosinja in recenzentka Petja Grafenauer in umetnostna zgodovinarja Michel Mohor in Nataša Ciber, tudi vodnika pa Narodni galeriji. Zvočna podoba Katja Černela, glas sta posodila Ivan Lotrič in Maja Moll, pripovedovalec Igor Velše.
Praga, 21. avgust 1968. Julie Stejskalova se udeležuje otroškega tabora na podeželju. Zgodaj zjutraj izve, da so sovjetski tanki na ulicah njenega mesta in da je njihova družinska hiša za vogalom češkega radia povsem uničena. Praško pomlad neke mladosti je pogoltnilo poletje, mlada Čehinja je izgubila dom in sanje o domovini. Piran, 21. avgust 2018. Na slovenski obali sta zbrani družini Praus in Stiasny. Nazdravljajo skupni slovensko-češki usodi, ki jih je združila usodnega poletja pred 50. leti. Iz okupacije so se rodila neverjetna prijateljstva in sočutje do soljudi, ki traja že četrto generacijo. Praška pomlad je tudi večna številka 68 na dresu legendarnega hokejista Jaromirja Jagra. Je tekanje med tanki češke lokomotive Emila Zatopka. So protestniške pesmi z inspiracijo Jana Palacha. Praška pomlad so številne pretresljive zgodbe in usode, ki zaznamujejo generacije. Ob 50. obletnici sovjetske invazije na Češkoslovaško reflektiramo takratne dogodke. Prek žametne revolucije leta 1989 in moderne Evrope brez meja, praško pomlad postavljamo v kontekst sodobnega časa, aktualnih geopolitičnih razmer. V posebni izdaji podkasta Zgodbe in v seriji prispevkov na Valu 202. Avtorji podkasta: Luka Hvalc, Gašper Andrinek, Jan Grilc in Olga Kořánková. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela, glas Igor Velše.
Maja 2068 bo minilo 100 let od revolucionarnih študentskih protestov, ki so generaciji, rojeni po 2. svetovni vojni, vlili upanje. Je bilo leto 1968 res zadnja velika utopija? Nihče ne ve, kakšen bo svet čez 50 let, kam bodo družbo pripeljale zdajšnje in prihodnje generacije politikov in poslovnežev, kaj bo prinesel razvoj tehnologije, v kakšnem podnebju bomo živeli … V študentskih domovih se povečuje povpraševanje po enoposteljnih sobah, kar tudi zunaj internetnega mehurčka potrjuje tezo o vse večji individualnosti mladih. Proti vojni v Siriji ali norostim ameriškega predsednika Trumpa ni množičnih protestov, prej kot za politična so se ljudje pripravljeni angažirati za etična in intimna vprašanja: ekologijo, zdravo prehrano, odnos do živali. Živimo pač sami s sabo in imamo, prosto po stari filozofski ideji, pravico, da se dobro počutimo. Kaj pa drugi? Vera v boljši svet in želja po njegovem spreminjanju se morda res zdita utopični, a iskrene ideje lahko vedno padejo na plodna tla. Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče?! Morda pa so velike utopije šele pred nami. Ker brez utopij ni sprememb. Prihodnost je lahko tudi obet, ne le grožnja. V četrtem delu podkasta Zgodbe/Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kje se je izgubil duh iz leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnostjo. Osmišljamo 50 let zgodovine, analiziramo razmere v letu 2018 in gledamo v utopično prihodnost. Sogovornice in sogovorniki: Ivo Svetina, dr. Igor Pribac, dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Simona Škrabec, Aleksander Popovski, Ninna Kozorog, Marko Funkl, Teja Jarc, dr. Mirt Komel, Jasmin B. Frelih, študentke in študenti. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968?2018 pripovedujeta Gašper Andrinek in Jan Grilc. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Nina Zagoričnik, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Ko je prišla mlada ženska na prakso v tovarno, so bili vsi prepričani, da je direktorjeva ljubica … So trdnjave (ne)enakosti kaj načete ali se kažejo v novih oblikah? V Državnem svetu Republike Slovenije spomladi 2018 spet preizprašujejo liberalizacijo žensk, kontracepcijo, splav, ženske pravice, celo šolanje žensk in preveč aktivno moško osvajanje. Kot da gre za posmeh eni izmed velikih parol leta 1968: Pustite cveteti 100 cvetovom. A ženske tudi v tako opevanem revolucionarnem obdobju niso bile pripuščene v prve vrste, vidi se jih samo na fotografijah, pritoževale so se, da so tajnice. Ko je nekoč prišla mlada slovenska umetnica na prakso v tovarno, so bili zaposleni prepričani, da je direktorjeva ljubica … Je danes res toliko drugače? V 3. delu podkasta Izgubljeni v revolucijah raziskujemo, kako se v družbi izražata spolna in tudi razredna neenakost. Zakaj se spolne kvote ne obnesejo, kaj prinaša spreminjanje spola v birokratskih aktih nekaterih fakultet in kakšna vrednota je v resnici še egalitarnost. Sogovornice in sogovorniki: Dr. Mirjana Ule, Katja Perat, Špela Jelenc, dr. Nadežda Čačinovič, Duba Sambolec, Igor Pribac, Darko Štrajn, Peter Pal, študentke in študenti v Parizu, Zagrebu, Ljubljani. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Nina Zagoričnik in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Veronika Gnezda, Jan Grilc, Damjan Zorc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Slovenske študentke in študenti so maja 2010 zadnjič res množično in ostro demonstrirali. Uprli so se reformi študentskega dela. Tudi leto 1968 je med zahtevami izpostavlja več delavskih in študentskih pravic. V Franciji še vedno zasedejo kakšno tovarno in univerzo, pri nas so množične stavke večinoma ostale strogo kontroliran sindikalno-politični vzvod. Iskreni vzklik “Pubi usidma se” se zdi le še spomin. Kakšna so (bila) delovna razmerja na osi 1968-2018. Zakaj se država še vedno boji skupnega nastopa in zakaj je vedno manj verjeten. V obdobju start-up generacij in start-up nacij so celo v sindikat združeni prekarci v bistvu poldržavljani. V Evropi radi uporabljamo evfemizem o “fleksibilni delovni sili, medtem ko so Američani bolj iskreni: danes te najamem, jutri pa odpustim. Lahko crkneš na ulici, briga me.” Sodelujejo: Delavke in delavci, študentke in študenti, pisatelj Borut Golob, prekarec Marko Funkl, pariška Slovenka Špela Jelenc, filozof Mirt Komel, vodja študentskih protestov 1968 Franci Pivec, filozof in publicist Marcel Štefančič, nekdanji urednik Tribune Boris Cizej, glasbenik in aktivist Miha Blažič N`toko. *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Jan Grilc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
Pariz, pomlad 2018. S Špelo Jelenc in njenim sinom Florianom sedimo pred univerzo Sorbona. Pariška Slovenka se spominja in osmišlja dogajanje pred 50 leti, ko je skupaj s sestro od blizu doživela brezkompromisni študentski upor. Florian pripoveduje zgodbo neke druge francoske in evropske generacije. Ljubljana, pomlad 2018. V študentskem naselju v Rožni dolini se pripravljajo na začetek Majskih iger. Uporniškega duha je pred legendarno menzo le za vzorec, popolnoma drugače kot pred 50 leti, ko so jezni slovenski študenti zahtevali izenačitev z delavci, med drugim pa dosegli tudi izgradnjo igrišča za mini golf. Kje in kdaj se je izgubil duh leta 1968, kako je z zavzemanjem za svobodo, pravičnejšo družbo, enakopravnost? Kakšne so prioritete modernih e-upornikov? *Zgodbo o Izgubljenih v revolucijah 1968-2018 pripovedujeta Damjan Zorc in Gašper Andrinek. Sodelujejo novinarji: Luka Hvalc, Nina Zagoričnik, Veronika Gnezda, Jan Grilc in Matevž Polajnar. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela. Glas Igor Velše.
"Na televiziji sem gledal, kako so se ljudje zavzeli za štiri mučene pse. Seveda, tudi jaz podpiram uboge pse, želim pa si, da bi javnost podobno kot te pse obravnavala tudi mene in moje tri otroke," je ob našem prvem srečanju na robu solz razmišljal Siniša Marinković. Podkast Siniševo delo zato končujemo s poskusom epiloga in predvsem vizije, da Siniša in kolegi v 21. stoletju ne bodo več evropski Sizifi. Kako torej čezmejne delavske usode meljejo birokratski mlini, kako se odzivajo na zelo jasne sistemske kršitve? Pogovarjali smo se z odgovornimi za nadzor in preverjali zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Bili smo tudi v evropskem parlamentu in v ironiji usode spoznali, da države izvoznice delovne sile same nočejo privoliti v pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti ... Pa še to: ko boste doma imeli delavca z Balkana, ki vam bo 12 ur na dan urejal hišo ali stanovanje, morda celo na prazničen dan ali nedeljo, ga le pobarajte, kako in koliko je plačan, kje prebiva, kakšen je odnos nadrejenih … Po svoje smo vsi malo odgovorni za Siniševo, pardon, Sizifovo delo v 21. stoletju.
Siniševa sled nas pelje v Nemčijo, v več kot tisoč kilometrov oddaljeni Hannover. Tam je Siniša, kot se slikovito izrazi, skupaj s kolegi živel v razpadajoči hiši, "z mahom obraslem dvorcu Drakule." Ker mu delodajalec iz Ljubljane ni uredil ustreznih papirjev, ga je čez nekaj tednov policija celo izgnala iz države! Pa sta sistem dela in nadzor v Nemčiji res tako urejena, kot se zdi na prvi pogled zdi? Zakaj Nemčiji dejansko ustreza izkoriščanje tuje delovne sile? Sindikalisti in raziskovalna novinarka nam pripovedujejo o posebnem statusu, ki si ga je skozi leta med državami izvoznicami delovne sile v Evropi ustvarila Slovenija. Naša država namreč velja za največjo uvoznica tuje delovne sile!
Neveljaven email naslov