Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za nemoteno delovanje UKC Ljubljana so življenjskega pomena številne nemedicinske dejavnosti, brez katerih bi bili na primer pacienti lačni, operacijske mize razmajane, dvigala pokvarjena, prostori pa umazani, temni in hladni … Obiskali smo kuhinjo kliničnega centra, kjer nas je sprejela Mojca Blatnik, ki vodi službo bolniške prehrane in dietoterapije, o tehnično-vzdrževalnem sektorju pa smo se pogovarjali z Markom Turenškom, ki je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
O pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC Ljubljana
Centralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. "Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi," razlaga Mojca Blatnik, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna.
"Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala."
Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha …
Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu?
"Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."
Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan?
"Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki."
V sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi Marko Turenšek. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...).
Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: "Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas." Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov.
Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen.
"Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela."
Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: "Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari."
Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka:
"Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."
Za nemoteno delovanje UKC Ljubljana so življenjskega pomena številne nemedicinske dejavnosti, brez katerih bi bili na primer pacienti lačni, operacijske mize razmajane, dvigala pokvarjena, prostori pa umazani, temni in hladni … Obiskali smo kuhinjo kliničnega centra, kjer nas je sprejela Mojca Blatnik, ki vodi službo bolniške prehrane in dietoterapije, o tehnično-vzdrževalnem sektorju pa smo se pogovarjali z Markom Turenškom, ki je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
O pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC Ljubljana
Centralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. "Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi," razlaga Mojca Blatnik, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna.
"Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala."
Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha …
Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu?
"Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."
Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan?
"Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki."
V sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi Marko Turenšek. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...).
Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: "Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas." Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov.
Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen.
"Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela."
Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: "Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari."
Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka:
"Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."
Ob 30-letnici Avtonomnega kulturnega centra Metelkova se akterji spominjajo zasedbe, razpravljajo o evoluciji, sedanjosti in prihodnosti območja, ki je močno zaznamovalo in spremenilo sodobno slovensko kulturo.
Dr. Sanda Lah Kravanja je specialistka zobne in čeljustne ortopedije, ki ima v Bovcu zasebni dentalni center, v njem pa delujejo tudi tri ordinacije s koncesijo, zobna in specialistični ortodontski ordinaciji v Bovcu in Tolminu.
V tridelni seriji o piratski glasbi se selimo v Italijo, natančneje Neapelj v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Podjetni in iznajdljivi bratje Fratassio so odkrili možnosti presnemavanja kaset in ustvarjanja kasetnih miksov. Enrico Fratassio - Erry, je s svojimi didžejskimi spretnostmi in širokim znanjem o glasbi počasi začel graditi piratski imperij. V svoji nezakoniti glasbeni založbi je v nekem času zaposloval več kot 100 ljudi in čeprav so zaradi posla bratje Frattasio obogateli, jih je po dveh desetletjih dosegla roka pravice in morali so plačati odškodnine. Enrico Frattasio se spominja, da so na sojenje prišle televizije z vsega sveta. “To je bilo, kot bi sodili teroristom!” Ob pregledu italijanskega dogajanja pa se v spomnimo tudi boma jugoslovanske diskografije in piratstva na območju nekdanje skupne države Jugoslavije. O bratih Frattasio je po istoimenski knjigi Netflix posnel dokumentarni film Mixed by Erry.
Dr. Jaka Strel je specialist družinske medicine iz zasebne ambulante v Žireh. V pogovoru pripoveduje o delu v ambulanti in na terenu, o odnosih s pacienti, povezanosti ambulante z lokalno skupnostjo, pa tudi o tem, kako in zakaj spodbujajo ljudi k bolj zdravemu življenju, kar je eden izmed razlogov, da je v njihovi ambulanti zaposlena kineziologinja. Doktor Strel pojasni, zakaj pravi, da je najlažje napisati recept ali napotnico, oceni delovanje našega zdravstvenega sistema, razmišlja o tem, kako bi se morali lotiti težav zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov, na koncu pa odgovori tudi na vprašanje, kako si predstavlja slovensko zdravstvo po letu 2030.
Gostja serije Zdravstvo 3.0 je anesteziologinja Anita Mrvar Brečko z UKC Ljubljana. Pripoveduje o delu na urgenci, reševanju življenj in skrbi za najtežje bolnike in poškodovance, opisuje helikopterske prevoze pacientov, govori tudi o specialističnih izpitih, "s katerimi mladi zdravniki postanejo pravi zdravniki". Nad študenti medicine in novo generacijo zdravnic in zdravnikov je navdušena, zato je ne skrbi za prihodnost. Predava, raziskuje, piše članke, nenehno izpopolnjuje svoje znanje, pogosto razmišlja in razpravlja, kako bi bilo mogoče izboljšati onemogel slovenski zdravstveni sistem. Pacientom in njihovim svojcem svetuje, naj zdravstveno osebje sprašujejo, dokler ne dobijo odgovora. Dr. Anita Mrvar Brečko je res predana svojemu delu. Takole pravi: "Biti zdravnik ni poklic, ampak način življenja."
Dr. Alenka Strdin Košir, specialistka interne in intenzivne medicine, ki vodi enoto za intenzivno infektologijo UKC Maribor, se pri svojem delu nenehno giblje med življenjem in smrtjo. Tudi zanjo velja, da je eden izmed stebrov, ki majavo zdravstveno stavbo držijo pokonci. V intervjuju pripoveduje o tem, kako je potekalo delo v covid intenzivni enoti, ki jo je vodila med epidemijo, o krizi zdravstva, mladih zdravnikih; opaža, da je smrt v družbi (in celo v zdravstvu!) postala tabu, da se o tem premalo pogovarjamo; pojasni, zakaj pogosto odpotuje v Ugando; razloži, zakaj so bolnišnične okužbe tako velik problem; odgovori pa tudi na vprašanje, kakšno bo slovensko zdravstvo leta 2030. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Vsak torek ob 12.00 na Valu 202 in v epizodah podkasta Zgodbe.
Knjižnica koles pilotno deluje na eni izmed osnovnih šol v Dublinu. Staršem brezplačno izposojajo zmogljivejša električna kolesa, večina izmed njih je tovornih, z velikim prtljažnikom, ki omogoča prevoz otrok in tudi drugega tovora. Projekt nameravajo razširiti na še dodatnih 20 osnovnih šol, za nakup družinskih koles je država namenila pol milijona evrov. Kako lahko inovativne mobilnostne ideje pomagajo pri “ozelenitvi” javnega prometa?
Prof. dr. Matej Cimerman, specialist splošne kirurgije in travmatologije, predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo UKC Ljubljana, pravi, da se moramo, ko rešujemo naše zdravstvo, odločiti tudi, kaj bomo naredili z vrhunsko medicino. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu.
Ni samo igralec, ampak tudi pevec v skupini The Blues Brothers. Poleg tega je pisatelj in producent. Verjetno je najbolj znan po vlogah v serijah Jimova družina (According to Jim), Saturday Night Live in Twin Peaks ter po filmih, kot je na primer K-9.
Manj kot tri minute je trajalo, da je v dober kilometer oddaljeno sosesko dron po zraku dostavil (nepolito) kavo, rogljičke in sladoled. Irsko zagonsko podjetje Manna Aero v predmestju Dublina poskusno že dostavlja hrano z naprednimi droni, prepričani so, da bo to kmalu postala povsem običajna praksa. Bo res? Kako? Kakšne so regulacije in potencialne nevarnosti? Je takšen poslovni model sploh vzdržen? Na Irskem je preverjal Luka Hvalc.
Na Valu 202 smo ob dnevu Evrope poiskali nekaj svetlih zgledov različnih mest, ki si vsaka na svoj način prizadevajo za to, da bi postala mesto prihodnosti. V zvočnih razglednicah naših dopisnikov in gostov nekaterih naših oddaj, ki živijo v tujini, spoznavamo nekatere zanimive prakse, katerih poglavitni cilj je trajnostni razvoj družbe.
Tovarne ribjih konzerv so zaposlovale predvsem ženske. Čeprav je bilo to v družbi necenjeno delo, težko in umazano z groznimi delovnimi razmerami, pa je bilo to delo tudi tisto, ki je spremenilo vlogo žensk v družbi. Ženska namreč v roke dobi plačo, stalni prihodek, kar v krajih, kjer živijo od ribolova, od zemlje, ni mala stvar.
Naravovarstvenica, botaničarka in intelektualka, ki je bila aktivno vpeta v številna družbena gibanja svojega časa. Pokončna Korošica, ki je med drugim preživela koncentracijsko taborišče, je napisala prvi slovenski določevalni ključ za določanje flore Slovenije in postala naša prva poklicna varuhinja narave. Če se danes navdušujemo nad Greto Thunberg, smo Slovenci svojo prvo okoljsko aktivistko pravzaprav že imeli.
Četrta v vrsti Velikih Slovenk stoji ženska, ki je tlakovala pot vsem našim sodelavkam novinarkam, dopisnicam in urednicam. Marico Nadlišek Bartol viri opisujejo kot odločno, predano in neomajno intelektualko in točno tako je prva slovenska urednica predstavljena v tokratnem potretu. V okviru časopisa je spodbujala tudi kritično delo drugih pisateljic, prevajalk in intelektualk, ter jih nacionalno in feministično osveščala.
V tretji epizodi Velikih Slovenk predstavljamo zgodbo Nade Lampret Souvan, ki je tlakovala pot ženskemu tekmovalnemu plavanju, dosegala državne rekorde in celo premagala za tisti čas – govorimo o tridesetih letih prejšnjega stoletja – nepremagljive splitske plavalke.
V drugem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pilotki Kristini Gorišek Novaković. Kot prva ženska v Jugoslaviji in na Balkanu je prvič samostojno poletela 9. novembra 1932 na letalu fizir FN.
V prvem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pisateljici, pesnici in skladateljici. Kot mlado dekle je vstopila v izrazito moški literarni prostor.
Elektrika je v našem času nepogrešljiva in seveda danes ne pozivamo k njeni neuporabi, ampak poskušamo predstaviti bolj pametne načine uporabe energije, ki nas lahko na koncu mesecu nagradijo s kakšnim evrom prihranka. Kako zračiti prostore, kdaj prižgati pomivalni stroj, kaj narediti s sušilcem za lase?
Velik del varčevanja predstavlja tudi naš odnos do hrane. Kaj kupimo, kaj skuhamo in kaj zavržemo? Je krompirjev olupek res za v smeti? Kaj pa kis vložnin? Bi lahko pripravili kaj okusnega iz zelenega dela korenja? Za nekoga bo to odkrivanje tople vode, nekomu pa morda razširi perspektivo dojemanja hrane.
V zadnjih petnajstih letih se je proizvodnja oblačil skoraj podvojila. Tekstilna industrija pa je takoj za naftno druga največja onesnaževalka okolja na svetu. Slovenija je po količini zavrženega tekstila nad evropskim povprečjem. Danes Slovenci kupimo 60 odstotkov več oblačil, kot smo jih pred petnajstimi leti in skoraj tretjino oblačil, ki jih imamo v omari, nikoli ne oblečemo. Po podatkih raziskave Obleka naredi človeka, ki so jo izvedli Ekologi brez meja v sodelovanju z društvom Focus in Pravično trgovino 3MUHE Slovenija, smo leta 2019 zavrgli 25.079 ton oblačil, oziroma 12,3 kg na prebivalca. Zato – preden oblačilo zavržemo – pomislimo tudi na druge načine, s katerimi mu lahko podaljšamo uporabo.
Neveljaven email naslov