Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za nemoteno delovanje UKC Ljubljana so življenjskega pomena številne nemedicinske dejavnosti, brez katerih bi bili na primer pacienti lačni, operacijske mize razmajane, dvigala pokvarjena, prostori pa umazani, temni in hladni … Obiskali smo kuhinjo kliničnega centra, kjer nas je sprejela Mojca Blatnik, ki vodi službo bolniške prehrane in dietoterapije, o tehnično-vzdrževalnem sektorju pa smo se pogovarjali z Markom Turenškom, ki je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
O pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC Ljubljana
Centralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. "Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi," razlaga Mojca Blatnik, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna.
"Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala."
Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha …
Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu?
"Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."
Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan?
"Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki."
V sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi Marko Turenšek. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...).
Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: "Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas." Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov.
Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen.
"Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela."
Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: "Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari."
Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka:
"Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."
Za nemoteno delovanje UKC Ljubljana so življenjskega pomena številne nemedicinske dejavnosti, brez katerih bi bili na primer pacienti lačni, operacijske mize razmajane, dvigala pokvarjena, prostori pa umazani, temni in hladni … Obiskali smo kuhinjo kliničnega centra, kjer nas je sprejela Mojca Blatnik, ki vodi službo bolniške prehrane in dietoterapije, o tehnično-vzdrževalnem sektorju pa smo se pogovarjali z Markom Turenškom, ki je tudi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda UKC Ljubljana.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
O pomenu nemedicinskih dejavnosti UKC Ljubljana
Centralna kuhinja UKC Ljubljana je verjetno ena največjih kuhinj v Sloveniji, zagotovo pa največja bolnišnična kuhinja. Sodi v službo bolniške prehrane in dietoterapije, ki jo vodi Mojca Blatnik. Poleg kuhinje v tej službi delujejo tudi dietetiki, ki predstavljajo vez med kuhinjo in bolniškimi oddelki, saj za bolnike načrtujejo primerno prehrano. Bolniku se želijo čim bolj približati, upoštevati njegove želje, da bi to, kar mu pripravijo, pojedel. "Vsa znanost o prehrani se konča na krožniku. Če bolnik tega obroka ne poje, ni zanj nobene koristi," razlaga Mojca Blatnik, ki z UKC Ljubljana živi v skupnem gospodinjstvu že 37 let, službo za bolniško prehrano in dietoterapijo pa vodi 22 let. V tej službi je 165 zaposlenih, ki skrbijo za približno 1900 bolnikov, pripravijo jim pet obrokov na dan. Na voljo imajo 75 različnih kombinacij diet, trudijo se, da je v njihovih skladiščih čim več lokalnega, skrbijo, da je hrana neoporečna in kakovostna.
"Vsako leto dobimo več pohval. Na podlagi anket je od 70 do 80 odstotkov bolnikov zelo zadovoljnih z našo hrano. Bolniki me prosijo tudi za jedilnike, ker jim je hrana ustrezala."
Na dan porabijo od 300 do 400 kg zelenjave, od 150 do 200 kg mesa, 300 litrov mleka, pacient povprečno poje najmanj tri koščke kruha …
Ali drži, da v 22 letih Mojca Blatnik nad svojimi zaposlenimi ni niti enkrat dvignila glasu?
"Mislim, da res ne. Menim, da je treba z zaposlenimi delati lepo, da se marsikaj doseže s pogovorom. Če delaš lepo z zaposlenimi, potem ti z lepim tudi vračajo."
Kaj bi kliničnemu centru napisala na torto za 45. rojstni dan?
"Naj zaposleni UKC, ki so super ekipa, predani bolnikom, ostanejo še naprej taki."
V sektorju, ki vzdržuje tehnično infrastrukturo UKC, je zaposlenih približno 140 ljudi, med njimi je tudi Marko Turenšek. Skrbijo za vse tisto, kar klinični center potrebuje za nemoteno delovanje (napeljave in oprema, popravila in vzdrževanje zgradb, servisiranje medicinske opreme, za elektroenergetske sisteme, telekomunikacije in izvajanje multimedijskih storitev, distribucijo vode, elektrike, medicinskih plinov, pripravljajo tehnično dokumentacijo pri razpisih in predloge za investicije ter investicijsko vzdrževanje, nadzorujejo kakovost vode ...).
Leta 2000 se je tehnično-vzdrževalni sektor preselil v nove prostore na Zaloški 14, prej so bili razsejani po številnih lokacijah. Za lažjo predstavo: UKC ima več kot 25 objektov, 84 dvigal, 473 avtomatskih vrat, vse to je treba preverjati, vzdrževati, popravljati. Čeprav jih je premalo, je njihov odzivni čas zelo kratek, saj si ne morejo privoščiti, da bi zaradi njih delo na oddelku zastalo, razlaga Turenšek, ki še doda: "Mi moramo povoziti čas, ne sme čas povoziti nas." Zadnje mesece pa tudi v tehnično-vzdrževalnem sektorju epidemija spreminja delovne prioritete, saj sodelujejo pri številnih selitvah in pripravah prostorov.
Marko Turenšek pravi, da se zaposleni v medicinskih in nemedicinskih dejavnostih dobro razumejo, da so ekipa, včasih pa preskoči tudi kakšna iskrica. Poudarja, da je klinični center tako močan, kot je močan njegov najšibkejši člen.
"Vsi moramo narediti svoje. Če čistilka ne počisti, se bo morda kdo okužil, če vzdrževalec česa ne naredi, ne bo elektrike ali signala, če svojega dela ne opravi informatik, zdravnik ne bo videl izvida ... Vsi skrbimo, da lahko stroka dela."
Marko Turenšek je v svetu zavoda UKC Ljubljana predstavnik zaposlenih. Pravi, da si je v treh letih nabral zanimive izkušnje. Trudi se delovati v dobro UKC, zaposlenih in pacientov: "Politike se ne grem. Tu sem zato, da podprem dobre stvari."
Ob 45. obletnici UKC Ljubljana pa ima Marko Turenšek veliko željo za malega človeka:
"Ta človek pride v klinični center z upanjem. Naj ga zapusti z nasmeškom."
Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Vuk Ćosić je tudi protestnik in strateg protestov … Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik dr. Boris Vezjak o mariborskih in vseslovenskih vstajah v obdobju 2012 - 2014, pa tudi o protestih danes. Vezjak je zaradi sodelovanja v vstajah slišal očitke, da je ekstremist, mariborski župan Franc Kangler pa ga je proglasil za očeta vstaj. Malo manj znano dejstvo pa je, da je dr. Vezjak soavtor slogana Nesimo jih vun! Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju vseslovenskih ljudskih vstaj ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost - za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. ''Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati,'' pravi Igor Koršič. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Nadaljujemo s serijo pogovorov Avtonom, gost tretje epizode pa je Jan Štrukelj, član Gibanja Mladi za podnebno pravičnost in tudi prostovoljec pri Gibanju za pitno vodo. Naš sogovornik je pri okoljskih vprašanjih presenečen nad medgeneracijsko solidarnostjo, ga pa včasih zaskrbi vsesplošna apatičnost med sovrstniki.
Urška Bitenc, Manja Delašjava in Manca Ahčin so študentke tretjega letnika novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Študijsko leto je potekalo večinoma od doma in na srečo ga je praktično že konec. Samo še izpiti in upanje, da bo oktobra spet vse po starem.
V drugi epizodi serije Avtonom, v kateri spodbujamo aktivno državljanstvo, gostimo Ivana Galeta, ki je javnost spomnil na pomen žvižgaštva. V pogovoru pa opomnil, da odgovorno ravnanje z javnim denarjem pomeni tudi srečnejšo družbo.
Se vam zdi, da na stvari v svojem okolju nimate vpliva? Da ne morete ničesar spremeniti? V novi seriji pogovorov Avtonom bomo s sogovorniki dokazovali, da se da. Da po 30 letih demokracije v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji res ni nič več tako, kot je bilo, a to še ne pomeni, da ne more biti drugače. Prvi gost Avtonoma je grafični oblikovalec in državljan Tomato Košir.
Avtor dnevnika je dolgoletni ravnatelj II. gimnazije Maribor. Ko je pred mnogimi leti to postal prvič, se je, tako pravi sam, “branil z vsemi štirimi”. A imel je podporo kolegov, učiteljev, in je šlo. Na gimnazijah te dni poteka matura, potrebna je zbranost, še zdaleč pa ni to vse, kar zaznamuje ravnateljev dan. Pripravlja se na upokojitev. Svet šole je že imenoval njegovega naslednika.
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je junija 1988 nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar, ki opisuje kako je ta znameniti odbor deloval, organiziral množična zborovanja in proteste in kako jim je uspelo združiti nezdružljive. ''Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast,'' pripoveduje Igor Bavčar. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
27.julija 1988 se je končal proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Obsojence je na Roški cesti, kjer je bilo vojaško sodišče, pričakala množica ljudi. Tam je bila tudi radijska ekipa, v kateri je bil naš nekdanji novinar Matjaž Albreht. Po poslušanju posnetka radijskega prenosa iz leta 1988, ki mu lahko tudi vi prisluhnete v tej epizodi, Matjaž Albreht ugotavlja, da se je v dobrih tridesetih letih marsikaj spremenilo: ''Velikokrat se s prijatelji in kolegi čudimo temu, kaj je lahko iz tega nastalo. Enostavno mi ni jasno. Tega si res nisem mogel predstavljati. Kaj so takrat, ko so prišli ven, fantje izjavljali, kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico.'' Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Ali Žerdin je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, pozoren opazovalec tega časa in poročevalec o burnih dogajanjih, povezanih z afero JBTZ. O tem je napisal tudi knjigo Generali brez kape (1997), ki je izjemen dokument tega časa. "To je bil čas, ko je staremu režimu sapa pošla, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo nek vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja o tem, kako stvari postaviti na novo. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, ker je bil nek graditeljski čas, pa je bil prežet s silovitim optimizmom in tudi z veliko količino državljanskega poguma," je povedal Ali Žerdin. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Po uničujočem potresu konec leta 2020 na Hrvaškem okoli mesta Petrinja, so vladajoči napovedali hitro in učinkovito obnovo. Od potresa mineva pet mesecev. Kakšne so razmere na območju Petrinje in Siska? Kako razmere opisujejo ljudje, ki so se znašli v kontejnerskih naseljih, nekateri pa že tretjič v svojem življenju gradijo hišo od začetka? Kaj je ostalo od izjemnega odziva solidarnosti?
Umetnik, fotograf, fotoreporter Tone Stojko že več kot petdeset let spremlja proteste. Pred kratkim je izšla njegova monografija z naslovom Naša jeza je brezmejna: demonstracije 1968-2020, v njej je 587 fotografij, s katerimi je Stojko ujel ključna dogajanja, pa tudi številne bežne, a zelo zgovorne trenutke, ki bi sicer morda šli v pozabo. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Prof. dr. Branko Lobnikar je na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru predstojnik Katedre za policijsko dejavnost in varnostne vede. Z vidika policijske dejavnosti je protest javno zbiranje ljudi, na katerem je policija dolžna poskrbeti za varnost. Slovenska policija je to svoje delo zelo dobro opravljala. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Doc. dr. Barbara Rajgelj, predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, poudarja, da so bile v zadnjem letu na preizkušnji številne človekove pravice. Kritična je do ustanov, ki so bile v tem občutljivem obdobju nedejavne, med drugim tudi do varuha človekovih pravic. Ta njihova pasivnost pa je spodbudila civilno družbo, nekatere poklicne skupine in posameznike, da so se bolj angažirali, še dodaja Barbara Rajgelj. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
V demokratični družbi sta svoboda izražanja in pravica do mirnega zbiranja naši temeljni pravici. V tridesetletni zgodovini slovenske države je bilo veliko protestov, demonstracij, vstaj, štrajkov. Zato se v drugem delu projekta, ki smo ga začeli decembra lani in imenovali Vitrina Slovenije, v oddajah in prispevkih, pa tudi v podkastu Vala 202 Zgodbe ukvarjamo s pravico do protesta, s tistimi, ki so proteste vodili, organizirali, se jih udeleževali, jih opazovali, proučevali, fotografirali, o protestih poročali ... Prvi sogovornik podkasta Vitrina Slovenija je izr. prof. dr. Bojan Musil, socialni psiholog, predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Mariboru. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na Valu 202 pripravlja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe.
Neveljaven email naslov