Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom …
Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular
Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. Aleksandra Berberih Slana: "Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti."
O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular.
Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati
Dr. Dular je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj vodi državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.
"Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "Učimo se raje na napakah drugih."
Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni
Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator Mitja Milavec je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.
Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."
S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.
Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati." Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.
"Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."
V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.
Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA
Učitelj in bobnar Jože Habula je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.
"Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."
Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."
Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "To se je zgodilo leta 1996. V tej naši Sloveniji smo že bili."
Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.
"Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari. Znanje je rešitev."
Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.
Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo
Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov. Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.
"Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta, imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."
Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.
"V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in razmišljanja."
Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.
"Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."
Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?
"Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval."
Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."
Dr. Aleksandra Berberih Slana: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
"Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."
Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.
"Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."
Še o pomenu postavljanja vitrin:
"Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."
Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?
"Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."
O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom …
Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular
Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. Aleksandra Berberih Slana: "Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti."
O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular.
Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati
Dr. Dular je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj vodi državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.
"Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "Učimo se raje na napakah drugih."
Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni
Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator Mitja Milavec je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.
Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."
S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.
Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati." Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.
"Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."
V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.
Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA
Učitelj in bobnar Jože Habula je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.
"Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."
Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."
Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "To se je zgodilo leta 1996. V tej naši Sloveniji smo že bili."
Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.
"Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari. Znanje je rešitev."
Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.
Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo
Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov. Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.
"Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta, imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."
Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.
"V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in razmišljanja."
Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.
"Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."
Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?
"Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval."
Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."
Dr. Aleksandra Berberih Slana: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
"Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."
Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.
"Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."
Še o pomenu postavljanja vitrin:
"Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."
Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?
"Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."
Skoraj vse prvo desetletje samostojnosti Slovenija ni točno vedela, kaj in kako naj si pomaga z gospodarstveniki slovenskega rodu onkraj meja matične države in ali bi lahko vzpostavila z zamejci poleg kulturnih tudi bogate poslovne stike. Ko je po našem vstopu v Evropsko unijo pretok ljudi, kapitala in storitev končno začel dobivati krila, pa nas je vse najprej presekala gospodarska kriza, kmalu po izvitju iz nje pa še epidemija.
Pogled na plaže hrvaške Istre v teh dneh bolj spominja na začetek junija, ko se začne predsezona, kot pa, da smo na začetku najbolj priljubljenih mesecev za poletne počitnice. Po plažah, avtokampih in turističnih naseljih se je med Savudrijo in Puljem sprehajal Gašper Andrinek.
Naš cenjeni sodelavec Marjan Jerman je po dolgem boju z rakom v 67. letu starosti umrl 23. marca 2020. Zaradi epidemije koronavirusa je pogreb potekal v ožjem krogu, sorodniki, prijatelji in sodelavci smo se od našega Marjana tako poslovili v mesecu maju, ko smo se zbrali na prostem na letališču v Šentvidu pri Stični … Marjan je prosti čas v zadnjih letih preživljal predvsem ob konjih in letalih, tako kot vse reči v življenju, je strasno ljubil tudi letenje. V sklepnem delu podkasta "Iz pekla Marjana Jermana" se spominjajo: Bojan Železnik, Marjan Praznik-Šipca, Malka Jerman, Erik Blatnik in Igor Mali. Avtorja: Luka Hvalc in Gorazd Rečnik
Med vračanjem iz Slavonije, sva v bližini Lonjskega polja zavila za Novsko. Kraj s približno 13 tisoč prebivalci je 100 kilometrov oddaljen od Zagreba, le kakšnih 10 kilometrov je do Jasenovca. Območje s krvavo zgodovino je to. Ustavila sva se na pokopališču, kjer je Marjan jeseni leta 1991 odkril polno mrtvašnico padlih vojakov. Prvi je objavil informacijo o žrtvah na hrvaški strani, ki jih je uradna oblast zanikala. Na pokopališču sva govorila o moči propagande v vojnih razmerah, vlogi novinarjev in novinarstva, etičnih dilemah in pragmatizmu v izrednih razmerah. Marjan je s časovne distance 28 let analiziral epilog krvavih vojn na Balkanu: “Izgubili so eni in drugi. Meje se niso spremenile, kot sta si zamislila Tuđman in Milošević, žal pa je bilo veliko žrtev. Očitno se do samostojnosti in svobode ne da priti brez prelivanja krvi. Slovenci smo imeli srečo, nismo imeli vojne, ampak v resnici nekaj oboroženih spopadov. Osamosvojili smo se za zeleno mizo.” Marjan bi bil še enkrat vojni dopisnik. To ostaneš za vedno, čeprav bi zaradi izkušenj potegnil tudi kakšno drugačno potezo: “Ampak še enkrat bi šel na fronto, če bi bilo treba.” Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlemu novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Marjan Jerman je imel v Vinkovcih dvakrat veliko sreče: za las se je izognil eksploziji avtomobila in padcu granate v restavracijo hotela. Sreča? “Nikakor, gre za prepričanje, da mene pa res ne bo zadelo. In me ni. A mnogi niso imeli te sreče. V vojni na Balkanu je bilo ubitih več kot 50 novinarjev, med njima tudi dva slovenska, moja prijatelja Alojz Krivograd-Futy in Ivo Štandeker,” je razlagal pred hotelom Slavonija, kjer je pred 28 leti pred njegovimi očmi eksplodiralo vozilo francoskega fotografa. Marjan se je avgusta 2019 med ponovnim obiskom nekdanje prve frontne linije spominjal številnih nevarnih situacij in pogumnih odločitev. Ko je veliko tvegal, predvsem zato, ker se je zavedal, da je novinarstvo hkrati lep in preklet poklic. “Ne moreš objektivno poročati, če nisi na prizorišču. Blefiranje ni mogoče, javnost ti ne verjame, če nisi na terenu in nimaš lastne izkušnje.” Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlemu novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Na obali Donave, s pogledom na vukovarski vodni stolp, sva se z Marjanom Jermanom pogovarjala o strahu: "V vojni me je bilo tako strah, da se ne bi mogel podelati v hlače. V vojni ne misliš niti na hrano, na fronti nisem jedel po štiri dni. To je strah.” V Vukovarju sva prenočila predvsem z namenom, da se srečava z Jermanovim znancem iz vojnih časov. Dogovorjeni smo bili ob enajstih dopoldne, v ulici Vladimirja Nazorja. Simbolično v bifeju, s katerega terase smo zrli v še vedno od vojne uničeno fasado. Marjan se je po 28 letih v središču Vukovarja ponovno srečal s človekom, s katerim je dneh vojne stkal zelo poseben odnos. Nikola Toth je bolj znan pod vojnim imenom Feniks. Tako kot njegovemu šefu Jastrebu, so mu nadeli ime po pticah. Spominjala sta se najtežjih vojnih dni, privilegiranega položaja Marjana Jermana v vojaškem štabu, njegovega resnicoljubnega poročanja o hrvaškem napadu na srbsko naselje, tragedije padca Vukovarja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
To je zgodba o skladbi Zbudi me za 1. maj glasbene skupine Mi2. Spomladi leta 2016 sta mi jo na škarpi pred ljubljanskimi Križankami zaupala avtor besedila Jernej Dirnbek in tisti, ki jo prepeva na odru - Tone Kregar. S Tončem in Dimekom smo dogovorjeni, da se ob letu snidemo in o tem še kakšno rečemo. Do takrat, zdravo! Gašper Andrinek
Ob omembi partizanska bolnica po navadi pomislimo na skrite, tajne bolnišnice v gozdovih. Teh je bilo tudi res največ, so pa bile tudi takšne, ki so delovale v vaseh. Obstaja ocena, da je bilo pri nas med drugo svetovno vojno 120 skrivnih bolnišnic. Čeprav je verjetno vsem najbolj znana in do danes ohranjena bolnica Franja, ki je delovala v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem in ki je med drugim naš kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je tudi na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, pa so ohranjene še nekatere. Blaž Štangelj je zgodovinar, ki se ukvarja z raziskovanjem partizanskih bolnišnic, najbolj pa so mu poznane tiste v Kočevskem rogu in evakuacijske v Beli krajini. V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas.
“Nebo nad Vukovarjem se je še naprej svetilo od granat. Lepo je bilo videti tudi rafale. Svetleči se izstrelki so bili kot novoletne rakete. Žal so te rakete dišale po smrti.” Tako se dnevov groze pred padcem Vukovarja v avtobiografski knjigi Iz pekla spominja Marjan Jerman. Bitka je potekala med 25. avgustom in 18. novembrom 1991. Spopad med vojsko JLA in srbskimi enotami na eni strani ter hrvaško policijo in vojsko na drugi strani je trajal 87 dni. Hrvaška stran je bila poražena, Marjan je uspel Vukovar zapustiti le nekaj dni pred njegovim padcem. Avgusta 2019 se je ponovno spominjal težkih trenutkov na fronti, kako se je prebijal do mesta, spanja v razbitih hišah in rovih, na stotine mrtvih, prijateljevanja z vodjo obrambe Jastrebom. Tudi o tem, zakaj je bil Vukovar v resnici žrtvovan, za kakšne politične kupčije je šlo v ozadju in zakaj je bil Val 202 v usodnih dneh pred padcem Vukovarja skorajda bolj poslušan v Zagrebu kot v Ljubljani. Marjan se je spominjal tudi Siniše Glavaševića, novinarskega kolega z Radia Vukovar, ki mu je veliko pomagal med obleganjem mesta. Žal je Siniša končal tragično, ubit je bil v pokolu na Ovčari. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Marjan Jerman je obiskal nekdanjo fronto linijo po skoraj 30 letih. V središču Osijeka se je spominjal večmesečnega obleganja četrtega največjega mesta na Hrvaškem. Tam je v spopadih v letih 1991 in 1992 umrlo več kot 1000 ljudi, v Slavoniji se je tudi Marjan nekajkrat znašel v zelo težkem položaju: “Granata je s smeri hodnika prebila vrata moje hotelske sobe, udarila je v radiator in se razletela. Posteljo je obrnilo naokrog, povsod je ležal omet, soba je bila popolnoma uničena. Na srečo sem bil takrat na stranišču in na školjki pisal poročilo za Drugo jutranjo kroniko našega radia.” Med sprehodom po mestu je Marjan pripovedoval, kako so s kolegi reporterji preživljali vojne dneve v Slavoniji in pojasnil, kako se je prav v Osijeku verjetno zgodil ključni trenutek, ki je pripeljal do kasnejšega tragičnega izginotja slovenskega fotoreporterja Alojza Krivograda-Futyja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
Voćin je hrvaška občina v južnem delu Virovitiško-podravske županije, leži v zaledju večjih krajev Daruvar in Virovitica. Tik pred božičem 1991 so srbske sile ubile 47 domačinov, razstrelili so cerkev. “Ko smo prišli v vas, je bila ta povsem zasužnjena,” se je avgusta 2019 med ponovnim obiskom nekdanje frontne linije spominjal Marjan Jerman. Srečal se je tudi z domačinom Zlatkom Banovcem, skupaj sta analizirala takratno dogajanje, razplet vojne in medetnične odnose skoraj 30 let po razpadu Jugoslavije. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc
V ponedeljek 23. marca 2020 je v 67. letu starosti umrl naš novinar Marjan Jerman. V njegov spomin v nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. V začetku avgusta 2019 se je Marjan z mikrofonom za nekaj dni ponovno odpravil na Hrvaško, kjer je obiskal nekatera mesta in kraje, od koder je med leti 1991 in 1995 poročal iz vojne. Ponovno je obiskal prizorišča najhujših bitk: Voćin, Osijek, Vukovar, Vinkovci, Nuštar, Novska … Marjan se je srečal z nekaterimi sopotniki iz vojnih dni, skupaj so se spominjali krvavega obdobja razpadanja nekdanje skupne države. V 1. delu serije “Iz pekla Marjana Jermana” predstavljamo portret človeka, ki je močno zaznamoval slovensko novinarstvo. S svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki je postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti. Avtor: Luka Hvalc
Gašper Andrinek je bil na Lezbosu na začetku leta 2018. Od takrat so se zadeve na otoku drastično poslabšale. Beguncev in migrantov, ki iščejo boljše življenje, je skoraj 20 tisoč. Prekipelo je tudi nekaterim domačinom, ki so ves čas opozarjali na nemogoče razmere, v katerih živijo begunci, pa tudi na to, da sta grška vlada in evropska unija, na njih pozabili. Na otoku se je povečalo število napadov na človekoljubne delavce ter tudi na novinarje. Zato je podkast z naslovom Lezbos na robu Evrope znova aktualen. Želim vam prijetno poslušanje. https://val202.rtvslo.si/2018/01/lezbos-na-robu-evrope/
Andrej Karoli je nedavno gostil pet glasbenikov, za katere je menil, da bi lahko na ušesom prijazen način povedali kaj na temo instrumenta, ki jim daje vsakdanji kruh in dušni mir. Martin Janežič - Buco, Nikola Sekulović, Davor Klarič, Jan Plestenjak in Lovro Ravbar so opisali poti od nič do prvega stika z matičnim instrumentom in na razumljiv in priljuden način pripovedovali o songih, ki po njihovem mnenju dajo piko na i posameznim instrumentom in njim kot glasbenikom. ZGODBE: https://val202.rtvslo.si/zgodbe/
Ste vedeli, da je v Sloveniji več kot sto stavb s hišno številko 202? Nekaj njihovih prebivalcev smo doklicali in obiskali ter preverili, kakšne zgodbe se skrivajo za številko 202. Zgodbo z naslova Ižanska 202 pripoveduje Marjan Strle. Gospod nas je skupaj z ženo z veseljem sprejel na svojem domu, v tisti hiši je odrasel, se poročil, zdaj pa tam že živi z otroki in vnuki. Ta teden so imeli hudomušen obisk, prišli so kurenti. V hiši na številki Branik 202 na Primorskem imajo zelo burno zgodovino, zgodbo povezano z 2. svetovno vojno nam je zaupala gospa Kristina. Iz Pošte Slovenije so nam sporočili, da je v Sloveniji 88 krajev z ulico/naseljem, ki imajo hišno številko 202 in da ima tudi 18 krajev ulico/naselje s hišno številko 202 in dodatno črkovno oznako. In ena izmed takšnih hiš stoji tudi na Štajerskem, na naslovu Spodnja Polskava 202 ima gospa Marija frizerski salon.Miro Huber z Britofa pri Kranju 202 živi v hiši s sončno rumeno zastavo! Včasih sprejema tudi klice poslušalcev Vala 202. Gospod Miro je tudi lastnik enega najstarejših radijskih sprejemnikov, lesen krasotec seveda že skoraj 50 let predvaja predvsem naš program! Avtorici: Maja Ratej in Tina Šoln
Kosovo je dežela razlik in dežela sprememb. Je najmlajša evropska država, kjer ponosno obešajo ameriške zastave in plačujejo z evri. Pomemben delež k vsaj znosnemu standardu prispevajo številni zdomci. Raznoliko pokrajino zaljšajo novogradnje kričečih slogov in razkošne poročne dvorane, ob cestah je neskončno bencinskih črpalk. Vsakdanje življenje zaznamujejo globoke rane konfliktov med Albanci in Srbi, med miti in resnicami je na Kosovu zelo tanka linija. Politika razprtije le še poglablja, korupcija je prisotna na vseh ravneh. Bili smo v različnih mestih, vsako predstavlja drugačen košček kosovskega mozaika. Obiskali smo Prištino, Gračanico, Prizren, Mitrovico in druge kraje. Spoznali smo kontraste kosovske družbe, se pogovarjali z Albanci, Srbi, Turki in predstavniki drugih narodnosti, ki predstavljajo unikatno balkansko zgodbo, zapleteno s številnimi miti in resnicami. Srečali smo se s študenti, delavci, poslovneži in politiki. V vladnem uradu so nam postregli z rakijo. Šli smo tudi v skvot, izkusili nočno življenje, obiskali košarkarje in se prepričali, da je legendarni nogometaš Fadil Vokri eden redkih, ki povezuje globoko sprte Albance in Srbe. Na Kosovu še zdaj ne morejo pozabiti slovenske podpore stavkajočim rudarjem izpred treh desetletij, slovenski izdelki imajo visok ugled in ceno. A vseeno v Sloveniji o resničnem Kosovu vemo zelo malo, s Kosovarji so povezani tudi številni predsodki. Tudi zato smo šli na Kosovo, da spoznamo, kako se tam živi 20 let po vojni in 12 let po razglasitvi neodvisnosti. Avtorja: Luka Hvalc in Jan Grilc
Da se mora vsaka pot začeti s korakom, velja tako pri tisti življenjski, kot pri vseh, na katere naletimo na tej. A hoja za marsikoga ni le način premikanja, je način življenja. Meditacija, čiščenje psihe ali pa le nekaj, kar je dobro početi. Na poteh, pri premagovanju kilometrov, človek najde smisel, sebe ali pa druge. Kaj je na dolgo pot ali poti gnalo Hano Geder, Jero Musič, Martina Močnika in Oliverja Tiča?
To je epilog podkasta Zgodbe o ozadju kriminalnega romana Jezero. Raziskovala sta Maruša Kerec in Gašper Andrinek. V epilogu pa se o skrivnostih kriminalnega romana, snemanju televizijske nadaljevanke in zgodbi trinajst ur trajajoče zvočne knjige pogovarjajo: Tadej Golob, Sebastian Cavazza in Miha Šalehar. val202.si/zgodbe
Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je nenamerna in naključna. V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob. Vse preostale dele serije Jezero in druge Zgodbe najdete tudi na val202.si/zgodbe.
Dvignila je glavo in pogledala vodo, ki je ob robovih zaledenela. Iz ledu je štrlelo nekaj belega. Tako belega, da je v večernem mraku delovalo umetno, plastično, kot roka izložbene lutke. Le kdo bi odvrgel plastično izložbeno lutko v reko, je pomislila. V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob.
Neveljaven email naslov