Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom …
Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular
Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. Aleksandra Berberih Slana: "Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti."
O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular.
Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati
Dr. Dular je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj vodi državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.
"Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "Učimo se raje na napakah drugih."
Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni
Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator Mitja Milavec je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.
Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."
S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.
Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati." Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.
"Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."
V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.
Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA
Učitelj in bobnar Jože Habula je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.
"Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."
Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."
Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "To se je zgodilo leta 1996. V tej naši Sloveniji smo že bili."
Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.
"Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari. Znanje je rešitev."
Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.
Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo
Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov. Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.
"Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta, imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."
Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.
"V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in razmišljanja."
Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.
"Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."
Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?
"Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval."
Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."
Dr. Aleksandra Berberih Slana: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
"Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."
Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.
"Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."
Še o pomenu postavljanja vitrin:
"Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."
Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?
"Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."
O letu 1990, predvsem pa o zaupanju v ljudi, o ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti, razmišljajo dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular. Avtorica Tatjana Pirc je ob uvodu v obeleževanje 30. obletnice samostojne Slovenije postavila vitrino, za katero je vsak gost izbral predmet z globokim in pomembnim sporočilom …
Kako o letu 1990, zaupanju v ljudi, idejah, uspehih, pogumu, pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular
Trideset let imamo svojo državo, osamosvojitveni procesi še niso končani, in, kot pravi dr. Aleksandra Berberih Slana: "Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali obdobje osamosvajanja, dogodke pred tridesetimi leti."
O letu 1990, zaupanju v ljudi, ustvarjalnosti, idejah, uspehih in talentih, pogumu, angažiranosti in pokončnosti, zgodovini in prihodnosti razmišljajo: dr. Aleksandra Berberih Slana, Mitja Milavec, Jože Habula, Jakob Jurij Snoj in dr. Boris Dular.
Dr. Boris Dular: Ljudem je treba zaupati in jih spoštovati
Dr. Dular je leta 1990 postal vodja kadrovske službe v novomeški tovarni Krka in tam trideset let najboljšim kadrom odpiral vrata in utiral poti. Letos se je upokojil, sicer pa je še zelo dejaven, saj vodi državno komisijo za poklicno maturo, je predsednik strokovnega sveta za srednje strokovno izobraževanje in podpredsednik nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu.
"Ljudem je treba zaupati, jih spoštovati," poudarja dr. Dular, ki veliko odgovornost pripisuje vodjem. Spomnil se je misli, ki jo je velikokrat izrekel Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke: "Učimo se raje na napakah drugih."
Mitja Milavec: Dobiva se točno opoldne na Luni
Filmski režiser, scenarist, vizionar, inovator Mitja Milavec je nekega dne v letu 1990 dobil idejo in ustanovil oglaševalsko agencijo Luna, ki že 30 let ustvarja uspehe.
Eksponat, ki ga je prispeval za vitrino, je povezan z Valom 202: "Val 202 je največji radio. Pogosto ga poslušam, predvsem v avtu. Spoštujem vas, želim si, da postanete še boljši. Zato dajem v vitrino ta daljnogled, ki sem ga pred mnogimi leti kupil v starinarni."
S tem daljnogledom, ki ga je Mitja Milavec premišljeno izbral in previdno položil v vitrino, sporoča, da je treba stvari včasih pogledati bolj natančno, včasih še bolj igrivo, še bolj kritično, še bolj zafrkljivo.
Kako se Milavec spominja leta 1990, časa, ko je nastala agencija Luna? "Moja generacija je leta 1990 čutila, da je vse možno, da lahko ustanavljamo mirovna gibanja ali podjetja, da lahko kritiziramo po pravici ali po krivici. Rajši po pravici," pripoveduje Milavec, ki sedanjost ocenjuje takole: "Mislim, da se nam pred očmi sesuva svet, ki si ga je ta država predstavljala. Še bolj se bo moral sesuti, da se bo začelo iz tega pepela nekaj pametnega razvijati." Je pa optimist, prepričan je, da se bomo rešili.
"Verjamem, da lahko civilna iniciativa veliko naredi, čim več intelektualcev bi se moralo aktivirati. Ta pasivnost, ki jo čutiš vsak dan na vsakem koraku, ni dobra za našo državo."
V trilerju Trije prispevki k slovenski blaznosti iz leta 1983 je Mitja Milavec režiral eno izmed treh zgodb. Njegova je bila Kronika upora. Pravi, da bi danes lahko dodal še kakšno zgodbo o slovenski blaznosti.
Jože Habula, ustanovitelj skupine BIG FOOT MAMA
Učitelj in bobnar Jože Habula je 14. septembra 1990, ko je zaključeval srednjo šolo, prvič postavil na oder glasbeno skupino Big Foot Mama. Letos so imeli lepe načrte za praznovanje tridesete obletnice.
"Vse, kar je bilo zamišljeno za leto 2020, nas še čaka. Nič nam ne bo pobegnilo."
Skupina Big Foot Mama je starejša od države ... "Vedno sem mislil, da samo narodnozabavni bendi lahko doživijo take obletnice ..."
Ravnatelju na šoli, na kateri je Jože Habula delal kot učitelj, se je zdel njihov videospot skladbe Garbage nemoralen, zato je Jože pristal na cesti. "To se je zgodilo leta 1996. V tej naši Sloveniji smo že bili."
Kot učitelj ima dober stik z mladimi. Pravi, da jih zanima vse mogoče, da ga sprašujejo, ker mu zaupajo.
"Vsi potrebujemo sogovornika, ki bi nas jemal resno. Mlade je treba jemati resno. Če se odpreš, pridobivaš znanje in z znanjem rešuješ stvari. Znanje je rešitev."
Njegove barve so še vedno žive in oči iskrive. Jože Habula si še vedno želi leteti.
Jakob Jurij Snoj: V Sloveniji imamo veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo
Jakob je študent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Zadnja leta vodi priprave dijakov na mednarodna matematična tekmovanja. V tem času so slovenski tekmovalci dosegli nekaj izjemnih rezultatov. Za vitrino je izbral predmet, s katerim želi opozoriti, da v Sloveniji nimamo samo vrhunskih športnikov, ampak veliko raznolikih talentov, ki so naše največje bogastvo. To je srebrna medalja, ki so jo slovenski dijaki dobili na matematični olimpiadi v Litvi leta 2017. Takrat je bil Jakob Jurij Snoj spremljevalec oz. vodja ekipe.
"Na tekmovanje se pripravljaš več let, potem potuješ na drug konec sveta, kjer se pomeriš z najboljšimi matematiki iz celega sveta, imaš priložnost, da pokažeš svoje sposobnosti. Hkrati pa spoznaš tujo državo, vrstnike, ki se ukvarjajo z istimi stvarmi kot ti. Tekmovanje je najpomembnejši del, je lahko tudi zelo stresno, je pa olimpiada še veliko več od tekmovanja."
Že od nekdaj ga zanima matematika. Ko je bil majhen, mu je oče krajšal čas na sprehodih z matematičnimi ugankami, ki jih je Jakob vedno komaj čakal.
"V matematiki še zdaleč ne vidim le številk, kot si to morda kdo predstavlja, v njej vidim veliko elegance in lepote v načinih matematičnega dokazovanja in razmišljanja."
Slovenski dijaki so pred kratkim izgubili možnost za sodelovanje na mednarodni olimpiadi mladih fizikov. Tekmovati jim niso dovolili, ker bi jih bilo v istem prostoru pet.
"Ko sem slišal novico, da dovoljenja za pisanje v Sloveniji niso dobili, me je to zelo razjezilo. Žalostno in sramotno se mi zdi, ker očitno nihče nima dovolj posluha, da bi omogočil tak dogodek, čeprav z izvedbo raznih športnih tekmovanj vedno znova dokazujemo, kako se da izvajati takšne izjeme. Verjamem, da so se dijaki več let pripravljali na to tekmovanje, prikrajšani so za enkratno izkušnjo, ki bi jim lahko krojila prihodnost."
Kakšne ambicije ima Jakob Jurij Snoj?
"Bo čas pokazal, ko bom zaključil študij. Morda raziskovanje, poučevanje, vsekakor pa bom s pripravami dijakov nadaljeval."
Vidi Jakob svojo prihodnost v Sloveniji? "Mogoče. Razmišljam tudi o tujini. Bom videl, kam me bo ponesla pot."
Dr. Aleksandra Berberih Slana: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
Dr. Aleksandra Berberih Slana je pokončna direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Za vitrino je izbrala Poezije Rudolfa Maistra Vojanova iz leta 1904. V knjigo, ki jo hranijo v muzeju, je leta 1919 napisal posvetilo: "Na desni ga, na levi ni - pred nami svetli cilj leži."
"Vsak muzej mora zastopati človekove pravice, svoboščine, demokracijo, svobodo, enakost, pozitivne vrednote, ki bi jih morali deliti vsi. Muzej ne sme in ne more biti nevtralen."
Večkrat je že povedala, da nasprotuje ideji postavitve muzeja osamosvojitve, saj so v teh tridesetih letih nastajale zbirke v številnih muzejih, ki to obsežno gradivo preučujejo, redno razstavljajo, zbirke so dostopne obiskovalcem.
"Teh zbirk je ogromno in temu primerno jih javno prikazujemo, če avtorji to dovolijo. Od teh dogodkov je namreč minilo samo trideset let. Procesi osamosvajanja še niso končani, nekateri še niso pripravljeni nastopati javno, še ne želijo, da delimo njihove spomine. Miniti bo moralo še nekaj časa, da bomo lahko realno in nepristransko ocenjevali to obdobje."
Še o pomenu postavljanja vitrin:
"Predmeti so srce vsakega muzeja. Pri postavljanju vitrin in izbiri predmetov je treba biti zelo previden, da pravilno razbereš pomen predmeta in njegovo zgodbo, se odločiš, kako ga boš postavil v kontekst, da bo pravilno razumljen. Vsak obiskovalec v muzeju ima svoje videnje zgodovine ali sveta okrog sebe. Hitro se lahko zgodi, da izbrani predmet, za katerega si ocenil, da pripoveduje pozitivno zgodbo, nekdo razume negativno."
Zakaj je dr. Aleksandra Berberih Slana izbrala Maistrove Poezije in njegovo posvetilo?
"Povedati želim, da proces osamosvajanja in osvoboditve Slovenije poteka že zelo dolgo. Pa tudi to, da Rudolf Maister ni bil le general, ampak tudi bibliofil in umetnik, ni razmišljal le o vojni, temveč tudi o kulturi, ki je, tako kot osamosvojitev, temelj naše države, zato naj država začne končno skrbeti zanjo."
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Nadaljujemo z drugo v seriji oddaj o rokodelcih, rokodelskih spretnostih in o fenomenih, ki danes komajda še obstajajo in s konkretno hitrostjo tudi že izginjajo. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti.
Lestvice kakovosti življenja postavljajo Dunaj na prvo mesto na svetu. Stanovanjska politika, socialna zaščita, promet, zelenost, varnost, kulturna ponudba … Kakšne praktične izkušnje življenja v avstrijski prestolnici pa se skrivajo za statistikami? Je res vse idealno? Katere dobre prakse bi lahko prenesli tudi v Slovenijo? Prva gostja posebne serije z Dunaja je Caroline Haidacher, antropologinja in urednica na ORF.
Rokodelske spretnosti so fenomen, ki danes komajda še obstaja in s konkretno hitrostjo tudi že izginja. Znanje, ki ga premorejo mojstrice in mojstri tradicionalnih slovenskih obrti ni le bogata zakladnica kulturne dediščine, je tudi neizmeren vir navdiha, ki ob pospešeni masovni proizvodnji ohranja neskončen trenutek ustvarjalnosti. Posodar Franc Jaklič je eden od dveh pintarjev, ki danes v Ribnici še vedno izdelujeta lesene posode na tradicionalen način. Sicer pa suhorobarstvo še vedno živi, številna družinska podjetja se izdelave lotevajo strojno, peščica pa je takšnih, ki svoje znanje ohranja in še vedno izdelke izdelujejo ročno.
V zaključku serije o Narodni in univerzitetni knjižnici Andreja Kozjek, ki v NUK vodi oddelek za zaščito in restavriranje, pripoveduje o reševanju pacientov, ki jih dobijo v svoje delavnice. Njen oddelek je vpet v številne delovne procese v knjižnici, sodeluje tudi pri nastajanju razstav, ki jih pripravljajo v NUK. V Plečnikovi palači je trenutno na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, dr. Marijan Dovič (ZRC SAZU), glavni avtor razstave, pa pove tudi to, zakaj raziskovalci radi razstavljajo v NUK. Žiga Cerkvenik, vodja službe za prireditve in promocijo NUK, opisuje bogato in burno zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice, njeno razvejano dejavnost in poslanstvo: "Knjižnico vedno gradijo ljudje. Vse, kar je povezano s pridobivanjem znanja, sloni na pridnih, vestnih, marljivih in odgovornih ljudeh." Tako je bilo nekdaj, tako je danes in tako bo tudi jutri.
Kaj v Narodni in univerzitetni knjižnici hranita zbirka drobnega tiska in sive literature ter zbirka slikovnega gradiva? Prva ima več kot pol milijona enot gradiva, druga dobrih 100 tisoč enot.
Ali veste, da v Plečnikovi palači, v kateri domuje Narodna in univerzitetna knjižnica, živi čukec Nukec in da je Triglav visok 1399 pariških šestkratnih čevljev nad ljubljanskim horizontom? Skupaj odpremo težka vrata Plečnikove mojstrovine, ki simbolizirajo naporno pot do znanja.
Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, ki obsega več kot 120 enot, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Najstarejši rokopis v tej zbirki je star že okrog 1200 let. Skrbnik rokopisne zbirke je Marijan Rupert.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.
Irena Sešek, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi oddelek za pridobivanje gradiva, je izjemna strokovnjakinja na področju knjižničarstva. V pogovoru pripoveduje o poslanstvu NUK, njenih nalogah, zgodovini, pravilih, zakonodaji, predvsem pa o zbiranju gradiva in skrbi za našo pisno dediščino. Zbiranje obveznih izvodov publikacij se je pri nas začelo že daljnega leta 1807, ko so morali tiskarji in knjigotržci licejski knjižnici, predhodnici NUK, poslati po en izvod vsakega dela, ki je bilo natisnjeno na Kranjskem.
"Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva."
»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.
V sklepni epizodi kritično pretresamo status in vlogo Metelkove 30 let po zasedbi. Je Metelkova sploh še avtonomni prostor alternativne kulture, še ohranja svoj nehierarhičen značaj delovanja, kakšna je njena vloga danes in kakšna prihodnost jo čaka? Razmišljajo: Miha Zadnikar, Rajko Muršič, Miha Blažič N'toko in aktivistka “Maja”, članica skvota Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona (PLAC).
Na Metelkovi ima že od zasedbe naprej svoje prostore YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Predsednica Elena Pečarič se ob razstavljenih slikah Laure Ličer v Sotu 24,5 spominja začetkov, ko so se greli ob kuhanem vinu in z branjem poezije. Napredni študenti so po bivanju v zavodu šele na Metelkovi povsem zaživeli, nepozabne so tam preživete noči. Še vedno pripravljajo različne debate, razstave, si pomagajo, se družijo. Kaj pa je največji hendikep Metelkove?
Zanimajo nas različne umetniške prakse, ki se izvajajo na Metelkovi. Spoznamo žonglerja iz Anglije in Kolumbije. Obiščemo atelje Nevena Korde nad Galerijo Alkatraz in z balkona opazujemo Trg brez zgodovinskega spomina, bližnje instalacije, mozaike in dela nemških rokodelcev. Kipar Marko Kovačič ob sveži stenski poslikavi Slavoja Žižka razmišlja o prednostih zunaj institucionalnega ustvarjanja. V ateljeju Anke Kočevar ugrabimo pripovedovalko pravljic Katjo Preša.
V zadnjem delu serije Zdravstvo 3.0 povzemamo mnenja, predloge in vprašanja petih zdravnic in zdravnikov, s katerimi smo se pogovarjali o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Tatjana Pirc je odgovore in komentarje vztrajno iskala pri predsedniku vlade Robertu Golobu, ki začasno vodi tudi ministrstvo za zdravje.
Pri zasedbi Metelkove leta 1993 so sodelovali tudi aktivisti iz Škucovega Roza kluba, Magnusa in LL. Od takrat naprej v stavbi Lovci vedno nekdo dežura. Lezbični klub Monokel in gejevski klub Tiffany uspešno in praktično neprekinjeno delujeta že vrsto let. Na klubskem vrtu ob Masarykovi, pod brajdo iz Kranjske Gore, smo se srečali z aktualnima vodjema, Majo Pahor in Jernejem Škofom. Osrednja gostja je pisateljica Suzana Tratnik, dolgoletna lezbična aktivistka, ki je pomemben pečat pustila tudi na Metelkovi.
Analiziramo 30 let glasbene scene na Metelkovi. Koncertni presežki, napredek organizacije, produkcije in zvoka. Miha Zadnikar na debato pri klubu Jalla Jalla (blizu čisto nove skate “rampice”) povabi glasbenega kritika in jahača plošč Igorja Bašina-BIGorja. Na vrtu Gale Hale nas gosti Kaja Deskovič, v Menzi pri Koritu presežke izpostavi Samo Ljubešić. Tudi o tem, kako je spontano na Metelkovi nastopil Manu Chao in kako so na vratih enega izmed klubov odslovili Davea Lombarda, bobnarja skupine Slayer.
Selimo se na klubsko in glasbeno sceno Metelkove. V 3. epizodo je Miha Zadnikar povabil Jasno Babić (Gromka) in Nika Drozga (Channel Zero). Nekaj malega tudi o historiatu, predvsem pa o vodenju klubov in organiziranju koncertov pred in po koroni. Kateri so glavni izzivi, težave, tudi zadovoljstva. Zakaj Metelkova in Slovenija med bandi veljata za neverjetno gostoljubni, kako je z iskanjem novih in mladih moči na Metelkovi, zakaj so si za nekatere probleme delno krivi tudi sami.
Mihi Zadnikarju se v 2. epizodi serije ob 30-letnici Metelkove pridruži Nina Kozinc. Konec osemdesetih let sta z Borutom Brumnom živela v enem izmed bivalnih skvotov v Berlinu, izkušnje sta prenesla tudi v Ljubljano. Zakaj je Metelkova bila in je še vedno fenomen in zakaj se ni znala vzpostaviti kot skupnost z lastno ekonomijo. Bi lahko bili uspešnejši z bolj jasno dogovorjenimi pravili?
Neveljaven email naslov