Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.
"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak kritično rohneli o sistemu, državi, politiki. Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.
"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."
Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.
"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."
Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?
"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.
"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali na zborovanju v podporo četverici JBTZ, ki je bilo 21.5.1988 na Kongresnem trgu v Ljubljani, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika. ''Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir,'' pripoveduje Peter Lovšin.
Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.
Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir.
"Sedemdeseta in osemdeseta? Bilo je bohotno obdobje. Punkovsko gibanje, različne ideje, vse je vibriralo, spolne, politične, ekonomske orientacije, bolj svobodno se je govorilo o tem," mi opisuje Peter Lovšin, ko ga sprašujem po tistih časih, ko so ljudje tudi zaradi protesta prihajali na koncerte Pankrtov, ki niso prepevali o ljubezni, ampak kritično rohneli o sistemu, državi, politiki. Skupina je nastala leta 1977, deset let kasneje je razpadla, a so se kljub temu odločili, da 21. junija 1988 na Kongresnem trgu nastopijo na zborovanju v podporo Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu. Njihov Janez, kranjski Janez je postal himna tistega časa, časa afere JBTZ, procesa proti četverici in osamosvajanja države.
"Leta 88 na Kongresnem trgu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, se ne spomnim nobenega policaja, zdaj pa na protestih vidim razkazovanje militantne sile, robokope. Nadzor razumem, če policija brani protestnike, ne pa, da se varujejo pred protestniki."
Peter Lovšin kritično ugotavlja, da je kapitalu uspelo glasbo nevtralizirati.
"Svet se je zdaj zelo spremenil. Ideje zatirajo že v kali. Glasba je izgubila svoje orodje, radijske postaje izbirajo glasbo po digitalnem vzorcu, priljubljenosti, številu klikov. Aktualnost glasbe nima nobenega vpliva več. S tem je avantgardna javnost izgubila zelo močnega partnerja."
Kako pomembno vlogo ima glasba na protestih?
"Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je s tem politično opismenjevala, gradila svoj pogled na svet preko glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker je težko poenotiti vsa ta različna stališča, ker smo ljudje tako razdeljeni. Glasba je pomembna, a tudi s tem, da ni bilo v zadnjih letih nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, vidimo, da nekaj ne štima. A je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika? To dvoje ne gre skupaj. Leta 1988 so se Pankrti oglasili, sodelovali v protestu, potem pa so šli spet vsak po svoje. Pankrti in porajajoča osamosvojiteljska politika.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pir. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
Za Vitrino Slovenijo je tudi Peter Lovšin izbral fotografijo Toneta Stojka, ki je nastala 21.6.1988, ko so Pankrti igrali na zborovanju v podporo JBTZ in peli Janez, kranjski Janez.
"Plezam na drogu kot ena opica, to je lep spomin na čas, ko sem bil še tako zelo gibčen."
V zgodbi ob 50. letnici lahko slišite nekaj utrinkov o ustvarjanju glasbenega dela programa Vala 202, o čemer bosta spregovorila Jani Kenda in Dragan Bulič. Patrik Greblo pa bo osvetlil sodelovanje z orkestroma, ki delujeta v okviru Radijske produkcije.
Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.
Pred rojstnim dnevom in tako častitljivo obletnico se seveda spodobi, da kako rečemo tudi o samih sebi. Val 202 bo čez nekaj dni star … No, mlad 50 let. Vsak dan do 16. junija zato pripravljamo tematsko oddajo o oddajah, ki smo se jih šli v tem času. Tokrat škilimo v preteklost in preverjamo, kako nas je zanimala znanost in tehnologija.
Val 202 odšteva in upamo, da odštevate z nami, do 16. junija, ko bo star pol stoletja. Petdesetih valovskih let se bomo spomnili tudi z oddajami o oddajah, tistih, ki so nekdaj polnile naš radijski eter, in teh, ki ga še vedno polnijo, ter seveda z njihovimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Poslušalcem so svetovali in odgovarjali na vprašanja različni strokovnjaki. Spomnili se bomo oddaj, kot so Vi sprašujete – strokovnjak odgovarja, Strokovnjak svetuje, Vsi ljudje vse vedo in Kje pa vas čevelj žuli, ki je postala ena bolj poslušanih rednih tedenskih oddaj in ena izmed oddaj z najdaljšim stažem na Valu 202.
Sarajevska novinarka Aida Čerkez je Ukrajincem napisala pismo. Prizori iz Ukrajine jo spominjajo na oblegano Sarajevo. Ljudje, ki so vojno doživeli, vedo, da ne bo vse v redu. A na koncu bodo zmagali. Aida, nekoč vojna novinarka, je napisala tudi scenarij za kratki film - Kako se imenuje ta država? Prevod pisma Ukrajincem je prebrala Ivana Stipić Lah.
Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek.
Ajda je od nekdaj imela zelo veliko hobijev: pevski zbor, prva pomoč, gasilsko društvo, branje, pisanje bloga, snemanje podkasta. Od nekdaj pa je vedela tudi, da bo nekoč učiteljica otrok s posebnimi potrebami v Osnovni šoli Roje v Domžalah. Zvočni dnevnik je nastajal prav tam, pa na poti v službo z Bleda, kjer je Ajda zdaj doma. Za boljše doživetje priporočamo slušalke.
Minulo leto je močno zaznamovalo tudi fotografa Mira Majcna, ki je poznan predvsem kot fotograf glasbenih koncertov, med drugim je bil dvakrat tudi uradni fotograf skupine The Rolling Stones. Miro se je 20. junija 2021 skupaj s pilotom vračal z letalskega mitinga na Poljskem, starodobno letalo je strmoglavilo na Češkem, pilot je umrl, Miro pa po pravem čudežu hudo poškodovan preživel. Pol leta po nesreči uspešno okreva v Ljubljani in razmišlja predvsem o svetli prihodnosti.
Zelo optimistično, pa tudi naivno sta se pred leti Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman podala na pot posvojitve, ko sta izvedela, da po naravni poti ne bosta postala oče in mama. Ko sta spoznala, da v Sloveniji posvojitev ne bo mogoča, sta začela poizvedovati v tujini, vendar tudi tam ponekod naletela na omejitve. In ko se je že zdelo, da se bo posvojitev zdaj zdaj zgodila, so se pojavile takšne in drugačne težave. Videla sta, da velikokrat posrednikov pri posvojitvah ne zanima interes staršev, še manj otrok, pač pa samo debelina denarnice posvojiteljev. Nazadnje sta posvojila fantka, dvojčka iz Gvineje Bissauu in to pot opisala v knjigi Srce bije v dvojini. Resnična zgodba pripoveduje o človečnosti, trdnem partnerskem odnosu in je optimističen pogled na ta nemirni svet.
Diagnoza rak vsakemu, ki se sreča z njo, zamaje tla. Stajki Skrbinšek, pravnici, ki je zase mislila, da je povsem zdrava, se je to zgodilo leta 2009. Prve misli ob odkritih metastazah na jetrih in tumorju na črevesju so bile, česa vse ne bo doživela. A je, preživela in bolezen premagala. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), s katero daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo.
Igor Plohl je prototip človeka, ki zmore marsikaj. Po nesrečnem padcu z lestve je postal paraplegik in v življenju najprej ni videl prav nobenega smisla več. A sta ga vztrajnost in trma gnali naprej, da tako rekoč vse, kar je počel pred nesrečo, počne tudi danes. Tudi poučuje. Tega, da ne bo nikoli več učil, se je profesor geografije in sociologije po nesreči namreč zelo bal. Dogodek pa ga je zaznamoval tudi v literarnem smislu, začel je pisati pravljice o Levu Rogiju, s katerimi otroke ozavešča o invalidnosti. Po dveh sta nastali tudi slikanici, ki sta izšli pri ameriški založbi in sta prilagojeni za angleško govorno območje Lucas makes a comeback in Lucas at the paralympics. Magister Igor Plohl je napisal tudi avtobiografski roman z naslovom Ne domišljaj si! Kot pravi sam, izraz sicer sporoča, da so sanje prepovedane, da ne bo nikoli boljše in da se nima smisla boriti. Avtobiografski roman z enakim naslovom pa ravno nasprotno. Sanje so nujno potrebne, so lahko močna sila in odraz upanja.
V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru smo odprli razstavo eksponatov, ki so jih v zadnjem letu prispevali gostje projekta Vitrina Slovenija na Valu 202. Gre za obsežno zbirko spominov, eksponatov, modrih misli o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Zvočnemu arhivu se bo zdaj pridružila tudi fizična spominska zbirka. Sogovorniki: Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor; Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine; Michael Leopold, Leopold I., glasbenik
Na Valu 202 smo pred poletjem objavil serijo zvočnih dnevnikov. Našli smo ljudi, ki so preprosto vzeli mikrofon in dokumentirali svoj vsakdan. Potem pa se oglasila Kaja Pregrat iz Logatca. Napisala je: “za 8. rojstni dan sem dobila snemalnik in snemala vse živo”. Zdaj je Kaja že odrasla, poslušanje starih kaset jo zabava, še vedno pa snema. Zgodba govori o sosedi, teti Bredi. Kaja je pogovore z njo snemala leta 2018, na telefon. Teta Breda je že pokojna, zaradi posnetih pogovorov in spomina nanjo pa tudi - nesmrtna.
Duane Allman je že času kratke kariere dosegel poseben status. Zaradi specifičnega igranja kitare, do popolnosti izpiljene slide tehnike, ter ne nazadnje zaradi izjemnega občutka za glasbo. Po petih desetletjih je sam ali pa kot član skupine The Allman Brothers bend še vedno tisti kitarist, ki ga kot vzornika in idola navajajo številni glasbeniki. Gostje Andreja Karolija so Sergej Ranđelović – Runjo, Vili Grdadolnik, Janc Galič, Niko Kostjukovskij in Matevž Šalehar – Hamo.
25. oktobra 1991 so slovensko ozemlje zapustili še zadnji ostanki jugoslovanske armade. Boris Žnidarič je vodil operativno akcijo v Luki Koper ob odhodu JLA iz Slovenije, sicer pa je bil takrat pomočnik ministra za notranje zadeve in namestnik poveljnika milice (slovenske policije). Dejavno je sodeloval tudi v pogajanjih Slovenije z jugoslovansko armado in bil julija 1991 član slovenske delegacije na Brionih. Z dr. Žnidaričem se je pogovarjala Tatjana Pirc. Vitrina Slovenija je projekt Vala 202, ki nastaja ob 30-letnici Slovenije: https://val202.rtvslo.si/vitrina-slovenija/?page=2
V peti epizodi serije Avtonom predstavljamo beograjsko organizacijo Kreni-Promeni. Njeni člani prihajajo iz različnih področji, druži pa jih vera v pravičnost, solidarnost in pogum. Delujejo na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje soočajo s problemi v skupnosti. Želijo si, da bi bili platforma, na katero se ljudje ob nepravilnostih in nepravičnostih obračajo sami.
Pred dvajsetimi leti so teroristični napadi pretresli Združene države Amerike in spremenili ves svet. Svetovni trgovinski center v New Yorku se je spremenil v prah, letalo se je zaletelo tudi v simbol ameriške vojaške moči Pentagon. A kako svet na te dogodke gleda z dvajsetletne časovne distance? Kako so teroristični napadi spremenili življenja Američanov, kako so vplivali na popkulturo, kateri dogodki so utonili v pozabo? Katere posledice čutimo še danes? Na Valu 202 ob arhivskih posnetkih zgodbe pripovedujejo nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz ZDA Matej Šurc, brat enega izmed ubitih na četrtem letalu Gordon Felt, kulturolog dr. Peter Stanković in ameriški politolog Samuel Goldman. Avtorji: Maja Stepančič, Jan Grilc, Andrej Stopar
Kljub kritikam na račun neodzivnosti ministrstva za šolstvo, ko so šolniki dosledno in, zdelo se je, brez pravega posluha na nasprotni strani opozarjali na nejasnosti, ki jih čakajo ob začetku šolskega leta, se je šolsko leto včeraj začelo in kot pravi ena od naših današnjih sogovornic, morajo biti učitelji in šole ne glede na predhodne peripetije pripravljeni. V jesenskem nadaljevanju serije Avtonom zato v četrti epizodi gostimo učiteljico Petro Grum in knjižničarko Tino Janc z osnovne šole Kašelj, ki sta povedali, kako sta se kljub zmedi znašli in se zanesli na svoje znanje in izkušnje.
Ko se je zgodil uničujoč potres na Hrvaškem konec lanskega leta, je Branka Bakšić Mitić nemočno opazovala, kako se je zrušila hiša, ki je pod seboj pokopala mlado življenje. Niti za trenutek ni odlašala in začela po svojih močeh pomagati ljudem, ki so v skoraj zapuščenih vaseh v okolici Gline ostali brez vsega. Zaradi neposredne drže ni priljubljena pri političnih odločevalcih, vseeno, kljub številnim polenom, ki jih dobiva pod noge, Branka Bakšić Mitič nadaljuje svoj humanitarni boj Ljudi za ljudi. Na območju Sisaško-moslavaške županije na Hrvaškem je bil Gašper Andrinek. Če še niste, poslušajte tudi prvi del z naslovom: Ruševine so opomnik, koliko lahko zdrži veliko srce. Podkast poiščite na val202.si in v aplikacijah za podkaste. Poiščite Zgodbe.
Linn Julian Koletnik je nebinarna transspolna oseba. Uporablja zaimek on. Ob rojstvu mu je bil pripisan ženski spol, vendar se s tem ne identificira. Je ustanovitelj zavoda Transakcija, ki deluje v podporo transspolnih oseb v Sloveniji. Dnevnik je nastajal v juniju, mesecu ponosa.
Neveljaven email naslov