Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je junija 1988 nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar, ki opisuje kako je ta znameniti odbor deloval, organiziral množična zborovanja in proteste in kako jim je uspelo združiti nezdružljive. ''Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast,'' pripoveduje Igor Bavčar. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki ga novinarka Tatjana Pirc na valu 202 pripravlja ob 30. obletnici Slovenije. Več o tem na val202.si in v epizodah podkasta Zgodbe.

To je bilo lepo obdobje, čeprav je bila negotovost velika

Kako je deloval znameniti Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je leta 1988 organiziral množična zborovanja in proteste pri nas? Ta odbor, ki je nastal kot protest proti aretacijam in obtožbam, da so Janša, Borštner, Tasić in Zavrl izdali vojaško skrivnost, je zelo uspešno vodil Igor Bavčar.

Odbor za varstvo človekovih pravic je združil na videz nezdružljive, organiziral proteste, zborovanja, pomagal družinam obtoženih in pozneje obsojenih, komuniciral z javnostjo, imel je neizmerno moč in podporo ljudi. Zasluži si spomin, omembo, razlago, analizo. In poklon.  Bavčar pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju v osemdesetih še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev.

"Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj to vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje."

Bavčar pripoveduje, da je bila v tem času jugoslovanska armada zadnji integrativni faktor federacije, da je vojska  zelo pritiskala na civilne oblasti.

"Partijska oblast v Sloveniji je poskušala pacificirati opozicijo, a na tak način, da si ne bi umazala rok, da bi še vedno obdržala svojo reformatorsko podobo."

Igor Bavčar in Janez Janša

Igor Bavčar in Janez Janša sta se spoznala na Zvezi socialistične mladine, kjer se je Janša ukvarjal z družbeno samozaščito in splošnim ljudskim odporo,  kmalu je napisal dokument o podružbljanju obrambe, ki je predstavljal napad na obstoječi sistem.

"Oblasti se je odpeljalo. Takrat, ko so razpravljali o zveznem proračunu in financiranju vojske, o tem, koliko bo dala Slovenija,  se pojavi dokument, ki je šel naravnost v pleksus te zgodbe. In kaj se je zgodilo? Republiška konferenca ZSMS je ta dokument pošiljala naokrog in udba je čez noč naredila akcijo in po Sloveniji pobrala vse izvode. Takrat se je začelo …"

Po tistem sta Bavčar in Janša sodelovala v Časopisu za kritiko znanosti, najtesneje pri pripravi knjige Stane Kavčič: Dnevnik in spomini.

Kje je 31. maja 1988 Bavčarja ujela informacija o aretaciji Janše?

"Doma, v postelji. Telefon je zazvonil pred šesto zjutraj, povedal mi je, da poteka hišna preiskava in me vprašal, če grem za pričo."

Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli

Po aretaciji Janše so ustanovili odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ko pa so ugotovili, da sta aretirana tudi Ivan Borštner, podčastnik JLA, nekaj dni kasneje David Tasić, novinar in urednik na Mladini, se je preimenoval v odbor za varstvo človekovih pravic. Francija Zavrla, urednika Mladine, jim ni uspelo aretirati, zato se je med procesom branil s prostosti.

"Veliko mi je bilo do tega, da se v odbor vključi čim več različnih ljudi, prelomnica je bila, da so začeli sodelovati ljudje, ki se prej niso pogovarjali med sabo."

V odbor se je vključilo več kot sto tisoč kolektivnih in posameznih članov, organizirali so številne akcije, proteste, zborovanja, pisali sporočila za javnost …

"Nismo se zavedali moči, ki smo jo imeli."

Uspešnost delovanja odbora vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev, povezanih z obtoženimi.

"Redke so situacije v zgodovini, ko se toliko različnih energij združi v eno. Da so ljudje zaprti, da jih je zaprla vojska, da je proces proti njim v tujem jeziku, tega ni mogla zagovarjati niti partijska oblast."

Zelo prelomno je bilo zborovanje, ki ga je odbor pripravil 21.junija 1988 na Kongresnem trgu, ko se je zbralo okrog trideset tisoč ljudi.

"Strah me je bilo le tega, da nam ne bo uspelo animirati ljudi da pridejo. Spominjam se, ko sva s Pavletom Gantarjem sedela na stopnicah pred univerzo. Ob šestih je bilo napovedano zborovanje, petnajst minut prej je bilo na trgu le kakšnih petsto ljudi. Pavletu sem rekel, naj se pripravi, da mu bo naslednji dan kdo potrkal na vrata, če ljudi ne bo. Potem so se v petnajstih minutah nabrali, ne vem od kod, prišli so iz vseh smeri. Še zdaj imam mravljince, ko se spomnim na to."

France Bučar mu je takrat dejal, da bo po še enem takem zborovanjem vlada padla. "Ni slučajno, da je bila tudi Majniška deklaracija prebrana na naši manifestaciji. Sicer pa nisem pustil, da bi odbor oblekli v te politične zadeve, ker so bili ljudje v njem preveč različni, moja vloga je bila, da sem blažil ta nasprotja in jih usmerjal v eno smer," pravi Bavčar. 8.maja 1989 je bilo na Kongresnem trgu množično protestno zborovanje zaradi odhoda Janše na prestajanje kazni, takrat je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Ta protest so oblasti prepovedale, zato je ZSMS dogodek preimenovala v »odprto sejo predsedstva republiške konference''.

O velikih projektih, državi, tvitanju Janeza Janše, Dobu in Roški cesti

Odbor, ki formalno sploh ni bil registriran, je nastal, ko so bili za to tehtni razlogi, in prenehal delovati, ko ni bilo več potreb po njem, opravil je svojo vlogo, pravi Igor Bavčar, ki dodaja, da je vedno v življenju vodil velike projekte. "Moram reči, da sem pri vseh uspel, razen pri zadnjem, z Istrabenzom, a tudi za to obstajajo razlogi. Delno v meni, delno zunaj."

Ko se dotaknemo osamosvojitve, pa tudi razočaranj ljudi, ker so si Slovenijo predstavljali drugače, pravi: "Trideset let ni veliko. Če se danes ozrete nazaj, se vam zdi, da je ta čas minil ekspresno hitro. Države se ne da narediti v tridesetih letih."

Kako komentira tvitanje predsednika vlade Janeza Janše?

"To je njegovo orožje."

Kaj sporoča ljudem, ki so takrat polni pričakovanj stali na Roški in na Kongresnem trgu?

"Rad bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so takrat stali tam."

Igor Bavčar od septembra 2017 prestaja zaporno kazen zaradi afere Istrabenz.

"Nimam nobenih zlih misli o tistih, ki me danes obravnavajo kot menijo, da je primerno obravnavati človeka, ki prestaja zaporno kazen na Dobu. Nimam osebnih travm zaradi tega, ker vem, kako se bo ta zadeva končala. Edini problem je, da mi teh deset let nihče ne more vrniti."

Za Vitrino Slovenijo pa  je Bavčar izbral fotografijo Toneta Stojka z zborovanja 21.6.1988.

"Obrazi ljudi na fotografiji veliko povedo. V teh ljudeh je bila pozitivna energija, ko si jih pogledal, si vedel, da nam nič ne morejo. To je bilo tisto, kar je bilo na koncu odločilno."