Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vitrina Slovenija o protestih: Endre Mesaroš in Damjan Volf

25.06.2021

Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.

Strah je paralizator uma in razuma

30 let Slovenije je tudi 30 let delavskih protestov.

Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je v podjetju dolgo opozarjal na nepravilnosti, na neustrezne razmere, v katerih so delali vozniki, tudi na slabo vzdrževane avtobuse, ki so ogrožali varnost voznikov in potnikov. Vrstili so se sestanki, a vedno so se vrteli v začaranem krogu praznih obljub. Čeprav so delavci začeli omenjati stavko, delodajalec še vedno ni prisluhnil njihovim pobudam in zahtevam. Endre Mesaroš je avgusta 2017 dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ker je bil preglasen. A tudi takrat je pogumno dvignil glavo in se odločil, da na sodišču poišče pravico. Po letu in pol je zmagal.

"Bil sem moteč element, ki ga je bilo treba odstraniti. Začela se je gonja proti meni."

V podjetju  Arriva Dolenjska in Primorska  mu je delodajalec  med razlogi za odpoved očital vse mogoče, tudi 90 centov, ker naj bi se potnica na njegovem avtobusu peljala dlje kot bi se smela s plačano vozovnico.

"13. avgusta 2017 je prišla odvetnica na avtobusno postajo in mi izročila odpoved. Tisti dan sem opravil svoje delo do konca."

Endre Mesaroš je bil jezen, delodajalec ga je obtožil in obsodil hkrati, edina možnost, ki mu je preostala, je bilo sodišče. Odločil se je, da bo dokazal, da je imel prav. Ostal je brez dohodkov, a sta mu ob strani stala sindikat in družina.

"Nekako sem preživel tistih 16 ali 17 mesecev, ne bom pa zanikal, da to na človeku ne pusti posledic. Bila pa je to dobra življenjska izkušnja. Končalo se je z zmago, morali so me vzeti nazaj v službo, ne doživljam pritiskov, so korektni. Podjetje je kupilo tudi nove avtobuse."

Po mojem primeru se vidi, da posameznik ne pomeni nič, pravi Mesaroš.

"Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja. Treba se je zavedati, da ni nič  samoumevnega, moramo si izboriti pravice, sicer kapital svoj cilj doseže na tak ali drugačen način."

Kaj daje v Vitrino Slovenijo Endre Mesaroš? 90 centov, ki nas bodo spominjali na njegov upor.

Damjan Volf je generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90. Od leta 2010 je profesionalni sindikalist. Ob strani je stal tudi Mesarošu in se z njim veselil zmage.

Damjan Volf o zasebnem in javnem sektorju:

"S populističnimi trditvami o javnem sektorju, ki naj bi bil parazit, se izkrivlja resnico. Vedno poudarjam, da je javni sektor dodana vrednost. Javni sektor je kot zrak. Ko ga imaš, se ga ne zavedaš, ko ga nimaš več, je pa največkrat že prepozno."

O izkoriščanju delavcev in o uporu:

"Upor je človeku zapisan v  DNK. Upor je posledica. Sistem, ki nas je izbral ob osamosvojitvi, mi namreč nismo izbrali sistema, ki temelji na izkoriščanju in sistemskem ustvarjanju revščine, je tisti, ki upor vsakega posameznika želi zatreti v kali. Pri človeku imamo dve komponenti: strah in pogum. Komponenta strahu je v tem sistemu zelo poudarjena."

Ob tem se Damjan Volf spomni krize slovenskega gradbenega sektorja, ti delavci so bili večinoma tujci, raje so delali in bili tiho,  čakali so toliko časa, da je bilo pri večini gradbenih podjetij že prepozno. "Ko je prišlo do zamujanja plač, je šla zgodba v pravi smeri, smeri upora in jeze," pripoveduje Volf, ki pravi, da bi morali dajati prednost delavstvu in ne kapitalu.

"Ko sem leta 2010 kot profesionalec vstopil v sindikalizem, sem bil prepričan, da smo, ko se pogajamo na državni ravni, na istem čolnu, na eni strani so delodajalci, na drugi delojemalci, vmes pa je država. Namesto da bi država igrala vlogo mediatorja, sem kmalu ugotovil, da je ta država ujetnica kapitala. Torej se delavski predstavniki ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna."

Takoj po osamosvojitvi je bilo veliko stavk, ki so bile kratkotrajne in učinkovite. Zdaj je vse težje delavstvo prepričati v smislenost stavk, saj večino delavcev vodi strah, strah pa je paralizator uma in razuma. Pri stavkah pa se dogaja fenomen, ki je prinešen iz tujine. Delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, imajo pripravljen denar,  namenjen izključitvi delavcev, ki se preveč zavzemajo za delavske pravice.

"Ko zaznajo delavca, ki ogroža oplemenitenje kapitala, začnejo postopke redne ali izredne odpovedi."

"Pri nas velja, če ukradeš milijon evrov, ima s teboj težave država, če pa ukradeš klobaso, imaš ti težave z državo," ugotavlja Damjan Volf.  Nekaj podobnega je tudi pri delovnopravni zakonodaji. Če gre delavec, ki neopravičeno dobi odpoved delovnega razmerja, v tožbo, je postopek dolgotrajen in mukotrpen. Tako bitko, v kateri je zmagal, je doživel tudi Damjan Volf. Njegov delodajalec je bil Rdeči križ, humanitarna organizacija. Volf dobro ve, kaj doživlja delavec v času tega teka na dolge proge, zato opozarja, da človek v takšni bitki potrebuje podporo domačih in dobre živce. To je težka izkušnja.

"V naši državi bi moral biti delavec, ki dobi odpoved delovnega razmerja, odpuščen, ko bi mu bila ta krivda dokazana.  Tisti, ki ukrade milijon, je nedolžen, dokler mu tega ne dokažejo, delavcu, ki dobi izredno odpoved delovnega razmerja, pa ne pripadata odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti, ko je v sodnem postopku, ki traja leto ali dlje."

O delu na domu:

Damjan Volf meni, da je slovensko gospodarstvo v dobri gospodarski kondiciji.

"Že ob razglasitvi epidemije smo povedali, da bo to idealen čas za zniževanje že priborjenih pravic. Zaradi epidemije so bili delavci prestrašeni, kaj bo z njimi, kaj bo z njihovimi službami. Delodajalec je z lahkoto dosegel, kar je želel."

"Delo na daljavo je zanimivo, praktično," razlaga Volf, ko se dotakne dogajanj med pandemijo. "Delavec se izogne prometu, iskanju parkirnega mesta, lahko je doma, za svojo pisalno mizo, v kuhinji, lahko je tudi v spalnici. A to je zanimivo le na začetku," še dodaja. Med epidemijo so opazili, da so delodajalci delavcem, ki so delali na daljavo, dajali bonbončke, najnovejšo računalniško opremo, v resnici pa to ni bila nagrada.

"Zaposleni so bili prisiljeni, da so delali doma, podaljšal se je delovni čas, delavca se je lažje nadzorovalo, delodajalec se je izognil skrbi za varnost in zdravje, stroškom za poslovni prostor, zelo otežkočeno je bilo komuniciranje in prenos informacij med delavci. Onemogočeno je bilo delavsko gibanje. To so pasti, ki bi se jih v naši državi morali zavedati. Ne bi smeli dopustiti, da delodajalci vodijo igro."

O primeru, ki spominja na sužnjelastništvo:

Volfa je pred kratkim poklical delavec, ki dela v gradbeništvu. Povedal je, kako delodajalec od njega vsako leto zahteva, naj vrne nakazani regres, hkrati pa mu mora vsak mesec vrniti tudi plačani znesek prispevkov za socialno varnost. "Dovolj je bil en telefonski klic in zadeva se je uredila v prid delavcem," je povedal Damjan Volf.

O proizvodnji med epidemijo:

Na področju dejavnosti kovinske in elektroindustrije smo doživljali pritiske, da se proizvodnja med epidemijo ne sme ustaviti. Dogajalo se je, da so po Evropi vsa podjetja tujega lastnika obstala, delalo pa je le njegovo podjetje v Sloveniji. Imamo tudi primer v javnem potniškem prometu, v katerem so vse delavce poslali na čakanje na delo, ker so ta strošek dobili subvencioniran, potem pa je nek delodajalec sklical sestanek z zaposlenimi in jim povedal, da imajo dve možnosti, odpuščanja ali pa naj se delavci odpovejo letnemu dopustu in tožbam zaradi poklicnega zavarovanja, ki je ustavna pravica vsakega zaposlenega.

"Vsi delavci, razen enega, so podpisali ponujeni dokument."

O stavki: 

"Velika razlika je, ali se stavka v javnem ali zasebnem sektorju. Stavka je namenjena povzročanju škode delodajalcu. Pri javnem sektorju večinoma ni podpore, z gospodarstvom pa javnost po nekakšnem tradicionalnem vzorcu bolj solidarizira." Volf omeni tudi to, da je zakon o stavki še iz časov socializma, zato je zastarel, poln lukenj in pasti.

Zakaj je zakon ostal tako dolgo nedotaknjen?

"V sistemu, v katerem živimo, stavka ni zaželena. Pravica do stavke je ustavna pravica. Zdi se mi nedopustno, da se lahko s podzakonskim aktom stavko omejuje ali da je celo neizvedljiva."

Stavk je manj, so daljše, daljše pa so zato, da se izčrpa sindikate, ki stavkajo, da se jim vzame motivacijo in pogum, ocenjuje Volf.

Ko ga vprašam: "Ali vam lahko vzamejo pogum?" Damjan Volf izstreli: "Nikakor!" Pove še, da je stavkovna mišica ena izmed najmočnejših mišic, ki jih ima slovenski delavec. Če je ne uporabljaš, začne odmirati.

O dobrem delavcu:

"Treba si bo naliti čistega vina. Dober delavec je tisti, ki delodajalca opozarja na kršitve delovnopravne zakonodaje. V primeru Endreja Mesaroša smo delodajalcu še pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skušali odpovedati, da je Endre odličen delavec, ker jih je poskušal v okviru socialnega dialoga večkrat opozoriti, kaj bi morali narediti, da bi bilo večje zadovoljstvo, pa tega niso naredili. Ker je opozarjal, ker ni bil tiho, je bil kaznovan."

O eksponatu za Vitrino Slovenijo:

"V vitrino dajem zabeležko sestanka sindikatov v Primorju, s katero smo omogočili, da se je končala agonija več kot 800 delavcev. V stavki Primorja smo se dolgo vrteli v krogu. Ni bilo lastnika, ni bilo direktorja, vsi so ušli pred lastno odgovornostjo.  Uspelo nam je, tudi s pritiskom medijev, da smo zbrali odgovorne. Podpisali so dokument, ki je kasneje obveljal, pripeljal do stečaja Primorja d.d., na podlagi tega se je v relativno kratkem času poplačalo vse prednostne upnike, torej delavce. Zabeležko smo podpisali Dušan Černigoj, Alojz Bolčina in sindikalisti, ki smo odločno in enotno sledili cilju, da delavci dobijo, kar jim pripada."


Zgodbe

251 epizod


Podkast Vala 202 z dodano vrednostjo. Poglobljeno in angažirano pripovedujemo zgodbe. Originalnih junakov, izjemnih dogodkov, drobnih in velikih zapletov. Zgodbe nekega časa, življenja in družbe.

Vitrina Slovenija o protestih: Endre Mesaroš in Damjan Volf

25.06.2021

Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.

Strah je paralizator uma in razuma

30 let Slovenije je tudi 30 let delavskih protestov.

Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je v podjetju dolgo opozarjal na nepravilnosti, na neustrezne razmere, v katerih so delali vozniki, tudi na slabo vzdrževane avtobuse, ki so ogrožali varnost voznikov in potnikov. Vrstili so se sestanki, a vedno so se vrteli v začaranem krogu praznih obljub. Čeprav so delavci začeli omenjati stavko, delodajalec še vedno ni prisluhnil njihovim pobudam in zahtevam. Endre Mesaroš je avgusta 2017 dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ker je bil preglasen. A tudi takrat je pogumno dvignil glavo in se odločil, da na sodišču poišče pravico. Po letu in pol je zmagal.

"Bil sem moteč element, ki ga je bilo treba odstraniti. Začela se je gonja proti meni."

V podjetju  Arriva Dolenjska in Primorska  mu je delodajalec  med razlogi za odpoved očital vse mogoče, tudi 90 centov, ker naj bi se potnica na njegovem avtobusu peljala dlje kot bi se smela s plačano vozovnico.

"13. avgusta 2017 je prišla odvetnica na avtobusno postajo in mi izročila odpoved. Tisti dan sem opravil svoje delo do konca."

Endre Mesaroš je bil jezen, delodajalec ga je obtožil in obsodil hkrati, edina možnost, ki mu je preostala, je bilo sodišče. Odločil se je, da bo dokazal, da je imel prav. Ostal je brez dohodkov, a sta mu ob strani stala sindikat in družina.

"Nekako sem preživel tistih 16 ali 17 mesecev, ne bom pa zanikal, da to na človeku ne pusti posledic. Bila pa je to dobra življenjska izkušnja. Končalo se je z zmago, morali so me vzeti nazaj v službo, ne doživljam pritiskov, so korektni. Podjetje je kupilo tudi nove avtobuse."

Po mojem primeru se vidi, da posameznik ne pomeni nič, pravi Mesaroš.

"Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja. Treba se je zavedati, da ni nič  samoumevnega, moramo si izboriti pravice, sicer kapital svoj cilj doseže na tak ali drugačen način."

Kaj daje v Vitrino Slovenijo Endre Mesaroš? 90 centov, ki nas bodo spominjali na njegov upor.

Damjan Volf je generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90. Od leta 2010 je profesionalni sindikalist. Ob strani je stal tudi Mesarošu in se z njim veselil zmage.

Damjan Volf o zasebnem in javnem sektorju:

"S populističnimi trditvami o javnem sektorju, ki naj bi bil parazit, se izkrivlja resnico. Vedno poudarjam, da je javni sektor dodana vrednost. Javni sektor je kot zrak. Ko ga imaš, se ga ne zavedaš, ko ga nimaš več, je pa največkrat že prepozno."

O izkoriščanju delavcev in o uporu:

"Upor je človeku zapisan v  DNK. Upor je posledica. Sistem, ki nas je izbral ob osamosvojitvi, mi namreč nismo izbrali sistema, ki temelji na izkoriščanju in sistemskem ustvarjanju revščine, je tisti, ki upor vsakega posameznika želi zatreti v kali. Pri človeku imamo dve komponenti: strah in pogum. Komponenta strahu je v tem sistemu zelo poudarjena."

Ob tem se Damjan Volf spomni krize slovenskega gradbenega sektorja, ti delavci so bili večinoma tujci, raje so delali in bili tiho,  čakali so toliko časa, da je bilo pri večini gradbenih podjetij že prepozno. "Ko je prišlo do zamujanja plač, je šla zgodba v pravi smeri, smeri upora in jeze," pripoveduje Volf, ki pravi, da bi morali dajati prednost delavstvu in ne kapitalu.

"Ko sem leta 2010 kot profesionalec vstopil v sindikalizem, sem bil prepričan, da smo, ko se pogajamo na državni ravni, na istem čolnu, na eni strani so delodajalci, na drugi delojemalci, vmes pa je država. Namesto da bi država igrala vlogo mediatorja, sem kmalu ugotovil, da je ta država ujetnica kapitala. Torej se delavski predstavniki ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna."

Takoj po osamosvojitvi je bilo veliko stavk, ki so bile kratkotrajne in učinkovite. Zdaj je vse težje delavstvo prepričati v smislenost stavk, saj večino delavcev vodi strah, strah pa je paralizator uma in razuma. Pri stavkah pa se dogaja fenomen, ki je prinešen iz tujine. Delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, imajo pripravljen denar,  namenjen izključitvi delavcev, ki se preveč zavzemajo za delavske pravice.

"Ko zaznajo delavca, ki ogroža oplemenitenje kapitala, začnejo postopke redne ali izredne odpovedi."

"Pri nas velja, če ukradeš milijon evrov, ima s teboj težave država, če pa ukradeš klobaso, imaš ti težave z državo," ugotavlja Damjan Volf.  Nekaj podobnega je tudi pri delovnopravni zakonodaji. Če gre delavec, ki neopravičeno dobi odpoved delovnega razmerja, v tožbo, je postopek dolgotrajen in mukotrpen. Tako bitko, v kateri je zmagal, je doživel tudi Damjan Volf. Njegov delodajalec je bil Rdeči križ, humanitarna organizacija. Volf dobro ve, kaj doživlja delavec v času tega teka na dolge proge, zato opozarja, da človek v takšni bitki potrebuje podporo domačih in dobre živce. To je težka izkušnja.

"V naši državi bi moral biti delavec, ki dobi odpoved delovnega razmerja, odpuščen, ko bi mu bila ta krivda dokazana.  Tisti, ki ukrade milijon, je nedolžen, dokler mu tega ne dokažejo, delavcu, ki dobi izredno odpoved delovnega razmerja, pa ne pripadata odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti, ko je v sodnem postopku, ki traja leto ali dlje."

O delu na domu:

Damjan Volf meni, da je slovensko gospodarstvo v dobri gospodarski kondiciji.

"Že ob razglasitvi epidemije smo povedali, da bo to idealen čas za zniževanje že priborjenih pravic. Zaradi epidemije so bili delavci prestrašeni, kaj bo z njimi, kaj bo z njihovimi službami. Delodajalec je z lahkoto dosegel, kar je želel."

"Delo na daljavo je zanimivo, praktično," razlaga Volf, ko se dotakne dogajanj med pandemijo. "Delavec se izogne prometu, iskanju parkirnega mesta, lahko je doma, za svojo pisalno mizo, v kuhinji, lahko je tudi v spalnici. A to je zanimivo le na začetku," še dodaja. Med epidemijo so opazili, da so delodajalci delavcem, ki so delali na daljavo, dajali bonbončke, najnovejšo računalniško opremo, v resnici pa to ni bila nagrada.

"Zaposleni so bili prisiljeni, da so delali doma, podaljšal se je delovni čas, delavca se je lažje nadzorovalo, delodajalec se je izognil skrbi za varnost in zdravje, stroškom za poslovni prostor, zelo otežkočeno je bilo komuniciranje in prenos informacij med delavci. Onemogočeno je bilo delavsko gibanje. To so pasti, ki bi se jih v naši državi morali zavedati. Ne bi smeli dopustiti, da delodajalci vodijo igro."

O primeru, ki spominja na sužnjelastništvo:

Volfa je pred kratkim poklical delavec, ki dela v gradbeništvu. Povedal je, kako delodajalec od njega vsako leto zahteva, naj vrne nakazani regres, hkrati pa mu mora vsak mesec vrniti tudi plačani znesek prispevkov za socialno varnost. "Dovolj je bil en telefonski klic in zadeva se je uredila v prid delavcem," je povedal Damjan Volf.

O proizvodnji med epidemijo:

Na področju dejavnosti kovinske in elektroindustrije smo doživljali pritiske, da se proizvodnja med epidemijo ne sme ustaviti. Dogajalo se je, da so po Evropi vsa podjetja tujega lastnika obstala, delalo pa je le njegovo podjetje v Sloveniji. Imamo tudi primer v javnem potniškem prometu, v katerem so vse delavce poslali na čakanje na delo, ker so ta strošek dobili subvencioniran, potem pa je nek delodajalec sklical sestanek z zaposlenimi in jim povedal, da imajo dve možnosti, odpuščanja ali pa naj se delavci odpovejo letnemu dopustu in tožbam zaradi poklicnega zavarovanja, ki je ustavna pravica vsakega zaposlenega.

"Vsi delavci, razen enega, so podpisali ponujeni dokument."

O stavki: 

"Velika razlika je, ali se stavka v javnem ali zasebnem sektorju. Stavka je namenjena povzročanju škode delodajalcu. Pri javnem sektorju večinoma ni podpore, z gospodarstvom pa javnost po nekakšnem tradicionalnem vzorcu bolj solidarizira." Volf omeni tudi to, da je zakon o stavki še iz časov socializma, zato je zastarel, poln lukenj in pasti.

Zakaj je zakon ostal tako dolgo nedotaknjen?

"V sistemu, v katerem živimo, stavka ni zaželena. Pravica do stavke je ustavna pravica. Zdi se mi nedopustno, da se lahko s podzakonskim aktom stavko omejuje ali da je celo neizvedljiva."

Stavk je manj, so daljše, daljše pa so zato, da se izčrpa sindikate, ki stavkajo, da se jim vzame motivacijo in pogum, ocenjuje Volf.

Ko ga vprašam: "Ali vam lahko vzamejo pogum?" Damjan Volf izstreli: "Nikakor!" Pove še, da je stavkovna mišica ena izmed najmočnejših mišic, ki jih ima slovenski delavec. Če je ne uporabljaš, začne odmirati.

O dobrem delavcu:

"Treba si bo naliti čistega vina. Dober delavec je tisti, ki delodajalca opozarja na kršitve delovnopravne zakonodaje. V primeru Endreja Mesaroša smo delodajalcu še pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skušali odpovedati, da je Endre odličen delavec, ker jih je poskušal v okviru socialnega dialoga večkrat opozoriti, kaj bi morali narediti, da bi bilo večje zadovoljstvo, pa tega niso naredili. Ker je opozarjal, ker ni bil tiho, je bil kaznovan."

O eksponatu za Vitrino Slovenijo:

"V vitrino dajem zabeležko sestanka sindikatov v Primorju, s katero smo omogočili, da se je končala agonija več kot 800 delavcev. V stavki Primorja smo se dolgo vrteli v krogu. Ni bilo lastnika, ni bilo direktorja, vsi so ušli pred lastno odgovornostjo.  Uspelo nam je, tudi s pritiskom medijev, da smo zbrali odgovorne. Podpisali so dokument, ki je kasneje obveljal, pripeljal do stečaja Primorja d.d., na podlagi tega se je v relativno kratkem času poplačalo vse prednostne upnike, torej delavce. Zabeležko smo podpisali Dušan Černigoj, Alojz Bolčina in sindikalisti, ki smo odločno in enotno sledili cilju, da delavci dobijo, kar jim pripada."


08.05.2020

Marjan Jerman, 5. del: Jastreb in Feniks

Na obali Donave, s pogledom na vukovarski vodni stolp, sva se z Marjanom Jermanom pogovarjala o strahu: "V vojni me je bilo tako strah, da se ne bi mogel podelati v hlače. V vojni ne misliš niti na hrano, na fronti nisem jedel po štiri dni. To je strah.” V Vukovarju sva prenočila predvsem z namenom, da se srečava z Jermanovim znancem iz vojnih časov. Dogovorjeni smo bili ob enajstih dopoldne, v ulici Vladimirja Nazorja. Simbolično v bifeju, s katerega terase smo zrli v še vedno od vojne uničeno fasado. Marjan se je po 28 letih v središču Vukovarja ponovno srečal s človekom, s katerim je dneh vojne stkal zelo poseben odnos. Nikola Toth je bolj znan pod vojnim imenom Feniks. Tako kot njegovemu šefu Jastrebu, so mu nadeli ime po pticah. Spominjala sta se najtežjih vojnih dni, privilegiranega položaja Marjana Jermana v vojaškem štabu, njegovega resnicoljubnega poročanja o hrvaškem napadu na srbsko naselje, tragedije padca Vukovarja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc


01.05.2020

Zbudi me za 1. maj

To je zgodba o skladbi Zbudi me za 1. maj glasbene skupine Mi2. Spomladi leta 2016 sta mi jo na škarpi pred ljubljanskimi Križankami zaupala avtor besedila Jernej Dirnbek in tisti, ki jo prepeva na odru - Tone Kregar. S Tončem in Dimekom smo dogovorjeni, da se ob letu snidemo in o tem še kakšno rečemo. Do takrat, zdravo! Gašper Andrinek


27.04.2020

Partizanske bolnice

Ob omembi partizanska bolnica po navadi pomislimo na skrite, tajne bolnišnice v gozdovih. Teh je bilo tudi res največ, so pa bile tudi takšne, ki so delovale v vaseh. Obstaja ocena, da je bilo pri nas med drugo svetovno vojno 120 skrivnih bolnišnic. Čeprav je verjetno vsem najbolj znana in do danes ohranjena bolnica Franja, ki je delovala v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem in ki je med drugim naš kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je tudi na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, pa so ohranjene še nekatere. Blaž Štangelj je zgodovinar, ki se ukvarja z raziskovanjem partizanskih bolnišnic, najbolj pa so mu poznane tiste v Kočevskem rogu in evakuacijske v Beli krajini. V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas.


21.04.2020

Marjan Jerman, 4. del: Bitka za Vukovar

“Nebo nad Vukovarjem se je še naprej svetilo od granat. Lepo je bilo videti tudi rafale. Svetleči se izstrelki so bili kot novoletne rakete. Žal so te rakete dišale po smrti.” Tako se dnevov groze pred padcem Vukovarja v avtobiografski knjigi Iz pekla spominja Marjan Jerman. Bitka je potekala med 25. avgustom in 18. novembrom 1991. Spopad med vojsko JLA in srbskimi enotami na eni strani ter hrvaško policijo in vojsko na drugi strani je trajal 87 dni. Hrvaška stran je bila poražena, Marjan je uspel Vukovar zapustiti le nekaj dni pred njegovim padcem. Avgusta 2019 se je ponovno spominjal težkih trenutkov na fronti, kako se je prebijal do mesta, spanja v razbitih hišah in rovih, na stotine mrtvih, prijateljevanja z vodjo obrambe Jastrebom. Tudi o tem, zakaj je bil Vukovar v resnici žrtvovan, za kakšne politične kupčije je šlo v ozadju in zakaj je bil Val 202 v usodnih dneh pred padcem Vukovarja skorajda bolj poslušan v Zagrebu kot v Ljubljani. Marjan se je spominjal tudi Siniše Glavaševića, novinarskega kolega z Radia Vukovar, ki mu je veliko pomagal med obleganjem mesta. Žal je Siniša končal tragično, ubit je bil v pokolu na Ovčari. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc


10.04.2020

Marjan Jerman, 3. del: Granata v sobi

Marjan Jerman je obiskal nekdanjo fronto linijo po skoraj 30 letih. V središču Osijeka se je spominjal večmesečnega obleganja četrtega največjega mesta na Hrvaškem. Tam je v spopadih v letih 1991 in 1992 umrlo več kot 1000 ljudi, v Slavoniji se je tudi Marjan nekajkrat znašel v zelo težkem položaju: “Granata je s smeri hodnika prebila vrata moje hotelske sobe, udarila je v radiator in se razletela. Posteljo je obrnilo naokrog, povsod je ležal omet, soba je bila popolnoma uničena. Na srečo sem bil takrat na stranišču in na školjki pisal poročilo za Drugo jutranjo kroniko našega radia.” Med sprehodom po mestu je Marjan pripovedoval, kako so s kolegi reporterji preživljali vojne dneve v Slavoniji in pojasnil, kako se je prav v Osijeku verjetno zgodil ključni trenutek, ki je pripeljal do kasnejšega tragičnega izginotja slovenskega fotoreporterja Alojza Krivograda-Futyja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc


03.04.2020

Marjan Jerman, 2. del: Groza v Voćinu

Voćin je hrvaška občina v južnem delu Virovitiško-podravske županije, leži v zaledju večjih krajev Daruvar in Virovitica. Tik pred božičem 1991 so srbske sile ubile 47 domačinov, razstrelili so cerkev. “Ko smo prišli v vas, je bila ta povsem zasužnjena,” se je avgusta 2019 med ponovnim obiskom nekdanje frontne linije spominjal Marjan Jerman. Srečal se je tudi z domačinom Zlatkom Banovcem, skupaj sta analizirala takratno dogajanje, razplet vojne in medetnične odnose skoraj 30 let po razpadu Jugoslavije. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Avtor: Luka Hvalc


01.04.2020

Marjan Jerman, 1. del: Portret vojnega reporterja

V ponedeljek 23. marca 2020 je v 67. letu starosti umrl naš novinar Marjan Jerman. V njegov spomin v nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. V začetku avgusta 2019 se je Marjan z mikrofonom za nekaj dni ponovno odpravil na Hrvaško, kjer je obiskal nekatera mesta in kraje, od koder je med leti 1991 in 1995 poročal iz vojne. Ponovno je obiskal prizorišča najhujših bitk: Voćin, Osijek, Vukovar, Vinkovci, Nuštar, Novska … Marjan se je srečal z nekaterimi sopotniki iz vojnih dni, skupaj so se spominjali krvavega obdobja razpadanja nekdanje skupne države. V 1. delu serije “Iz pekla Marjana Jermana” predstavljamo portret človeka, ki je močno zaznamoval slovensko novinarstvo. S svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki je postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti. Avtor: Luka Hvalc


13.03.2020

Lezbos - Na robu Evrope

Gašper Andrinek je bil na Lezbosu na začetku leta 2018. Od takrat so se zadeve na otoku drastično poslabšale. Beguncev in migrantov, ki iščejo boljše življenje, je skoraj 20 tisoč. Prekipelo je tudi nekaterim domačinom, ki so ves čas opozarjali na nemogoče razmere, v katerih živijo begunci, pa tudi na to, da sta grška vlada in evropska unija, na njih pozabili. Na otoku se je povečalo število napadov na človekoljubne delavce ter tudi na novinarje. Zato je podkast z naslovom Lezbos na robu Evrope znova aktualen. Želim vam prijetno poslušanje. https://val202.rtvslo.si/2018/01/lezbos-na-robu-evrope/


06.03.2020

Moj najljubši uvod

Andrej Karoli je nedavno gostil pet glasbenikov, za katere je menil, da bi lahko na ušesom prijazen način povedali kaj na temo instrumenta, ki jim daje vsakdanji kruh in dušni mir. Martin Janežič - Buco, Nikola Sekulović, Davor Klarič, Jan Plestenjak in Lovro Ravbar so opisali poti od nič do prvega stika z matičnim instrumentom in na razumljiv in priljuden način pripovedovali o songih, ki po njihovem mnenju dajo piko na i posameznim instrumentom in njim kot glasbenikom. ZGODBE: https://val202.rtvslo.si/zgodbe/


20.02.2020

Zgodbe s hišne številke 202

Ste vedeli, da je v Sloveniji več kot sto stavb s hišno številko 202? Nekaj njihovih prebivalcev smo doklicali in obiskali ter preverili, kakšne zgodbe se skrivajo za številko 202. Zgodbo z naslova Ižanska 202 pripoveduje Marjan Strle. Gospod nas je skupaj z ženo z veseljem sprejel na svojem domu, v tisti hiši je odrasel, se poročil, zdaj pa tam že živi z otroki in vnuki. Ta teden so imeli hudomušen obisk, prišli so kurenti. V hiši na številki Branik 202 na Primorskem imajo zelo burno zgodovino, zgodbo povezano z 2. svetovno vojno nam je zaupala gospa Kristina. Iz Pošte Slovenije so nam sporočili, da je v Sloveniji 88 krajev z ulico/naseljem, ki imajo hišno številko 202 in da ima tudi 18 krajev ulico/naselje s hišno številko 202 in dodatno črkovno oznako. In ena izmed takšnih hiš stoji tudi na Štajerskem, na naslovu Spodnja Polskava 202 ima gospa Marija frizerski salon.Miro Huber z Britofa pri Kranju 202 živi v hiši s sončno rumeno zastavo! Včasih sprejema tudi klice poslušalcev Vala 202. Gospod Miro je tudi lastnik enega najstarejših radijskih sprejemnikov, lesen krasotec seveda že skoraj 50 let predvaja predvsem naš program! Avtorici: Maja Ratej in Tina Šoln


17.02.2020

Kosovo med miti in resnicami

Kosovo je dežela razlik in dežela sprememb. Je najmlajša evropska država, kjer ponosno obešajo ameriške zastave in plačujejo z evri. Pomemben delež k vsaj znosnemu standardu prispevajo številni zdomci. Raznoliko pokrajino zaljšajo novogradnje kričečih slogov in razkošne poročne dvorane, ob cestah je neskončno bencinskih črpalk. Vsakdanje življenje zaznamujejo globoke rane konfliktov med Albanci in Srbi, med miti in resnicami je na Kosovu zelo tanka linija. Politika razprtije le še poglablja, korupcija je prisotna na vseh ravneh. Bili smo v različnih mestih, vsako predstavlja drugačen košček kosovskega mozaika. Obiskali smo Prištino, Gračanico, Prizren, Mitrovico in druge kraje. Spoznali smo kontraste kosovske družbe, se pogovarjali z Albanci, Srbi, Turki in predstavniki drugih narodnosti, ki predstavljajo unikatno balkansko zgodbo, zapleteno s številnimi miti in resnicami. Srečali smo se s študenti, delavci, poslovneži in politiki. V vladnem uradu so nam postregli z rakijo. Šli smo tudi v skvot, izkusili nočno življenje, obiskali košarkarje in se prepričali, da je legendarni nogometaš Fadil Vokri eden redkih, ki povezuje globoko sprte Albance in Srbe. Na Kosovu še zdaj ne morejo pozabiti slovenske podpore stavkajočim rudarjem izpred treh desetletij, slovenski izdelki imajo visok ugled in ceno. A vseeno v Sloveniji o resničnem Kosovu vemo zelo malo, s Kosovarji so povezani tudi številni predsodki. Tudi zato smo šli na Kosovo, da spoznamo, kako se tam živi 20 let po vojni in 12 let po razglasitvi neodvisnosti. Avtorja: Luka Hvalc in Jan Grilc


25.12.2019

Kar ti da pot, ti ne da nič drugega v življenju

Da se mora vsaka pot začeti s korakom, velja tako pri tisti življenjski, kot pri vseh, na katere naletimo na tej. A hoja za marsikoga ni le način premikanja, je način življenja. Meditacija, čiščenje psihe ali pa le nekaj, kar je dobro početi. Na poteh, pri premagovanju kilometrov, človek najde smisel, sebe ali pa druge. Kaj je na dolgo pot ali poti gnalo Hano Geder, Jero Musič, Martina Močnika in Oliverja Tiča?


22.12.2019

Jezero, epilog: Miha Šalehar, Sebastian Cavazza in Tadej Golob

To je epilog podkasta Zgodbe o ozadju kriminalnega romana Jezero. Raziskovala sta Maruša Kerec in Gašper Andrinek. V epilogu pa se o skrivnostih kriminalnega romana, snemanju televizijske nadaljevanke in zgodbi trinajst ur trajajoče zvočne knjige pogovarjajo: Tadej Golob, Sebastian Cavazza in Miha Šalehar. val202.si/zgodbe


09.12.2019

Jezero, 4. del: Tadej Golob za tipkovnico

Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je nenamerna in naključna. V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob. Vse preostale dele serije Jezero in druge Zgodbe najdete tudi na val202.si/zgodbe.


02.12.2019

Jezero, 3. del: Na obdukciji

Dvignila je glavo in pogledala vodo, ki je ob robovih zaledenela. Iz ledu je štrlelo nekaj belega. Tako belega, da je v večernem mraku delovalo umetno, plastično, kot roka izložbene lutke. Le kdo bi odvrgel plastično izložbeno lutko v reko, je pomislila. V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob.


25.11.2019

Jezero, 2. del: V forenzičnem laboratoriju

Kdo je žrtev? Kdo je morilec? Je zločin zakrivil osamljeni morilec, ali je neznanka morala s poti zaradi zarote? V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob.


18.11.2019

Jezero, 1. del: Izginuli

Na poti z novoletne zabave višji inšpektor Taras Birsa ob cesti opazi policijski avto. Ustavi se in se nehote zaplete v preiskavo krutega umora mlade ženske … V miniseriji podkasta Zgodbe Maruša Kerec in Gašper Andrinek raziskujeta ozadja kriminalke Jezero, ki jo je napisal Tadej Golob. Poslušaj tudi prolog: val202.si/zgodbe


15.11.2019

Jezero, prolog: Izlet na kraj zločina

Z avtorjem kriminalnega romana Jezero Tadejem Golobom se Maruša Kerec in Gašper Andrinek odpravita do Bohinjskega jezera, kjer se je v svetu glavnega lika romana Tarasa Birse zgodil krut umor mlade ženske. Je Tadej Golob roman pisal ob jezeru? Zakaj se mora umor zgoditi na lepem kraju? Nova miniserija podkasta Zgodbe. Raziskujemo ozadja kriminalnega romana Jezero.


08.11.2019

Padec zavese, 3. del: Kobarid

Gospod Slavko Gorenšček je ob takšnih in drugačnih mejah preživel vseh svojih 90 let, čeprav ves čas vztraja v rojstnem Kobaridu. Najprej je Rapalska meja določila, da se je rodil v Italiji, potem sta prišli Cona A in B, nato jugoslovanska meja na bližnjem Robiču. Tam je nekaj časa vztrajala tudi meja med Slovenijo in Evropsko unijo, pa potem slovensko-italijanska meja, dokler ni pred dvanajstimi leti nastopil šengenski prostocarinski mejni režim. Morda gospod Slavko, kljub častitljivi starosti, prav zaradi tega še danes rad potuje po vsem svetu in prestopa meje: od Kube do Kambodže in Vietnama. Damjan Zorc ga je med pogovorom odpeljal tudi na nekdanjo "železno zaveso", ki pa je tisti dan bolj spominjala na vodno zaveso-lilo je kot iz škafa.


09.11.2019

Padec zavese, 2. del: Slovaška

Železna zavesa je zelo močno zaznamovala tudi Češko in Slovaško, takrat združeni v Češkoslovaško federativno republiko. Po zadušeni Praški pomladi leta 1968, so Čehi in Slovaki bili še bolj izolirani. Tokrat smo obiskali Slovaško, ki je v železnem primežu ostala vse do žametne revolucije leta 1989 in se nekaj let pozneje 'v najbolj srečni ločitvi v Evropi' s Čehi tudi razšla. In danes? Slovaki bi radi imeli finsko izobraževanje, nizozemski zdravstveni sistem, nemške plače in kakovost avstrijske hrane. Katere od teh idealov so po padcu železne zavese dosegli? O življenju za železno zaveso in po njenem padcu, slovaški družbi in politiki nekoč in danes, Miha Švalj.


Stran 11 od 13
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov