Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je bil preglasen v boju za delavske pravice, zato je od delodajalca dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov. Mesaroš je dvignil glavo, poiskal pravico na sodišču in zmagal. Damjan Volf, generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90, pa pripoveduje, kaj se dogaja slovenskemu delavstvu in kako pomembno je, da delavstvo uporablja stavkovno mišico. Pogovor sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc.

Strah je paralizator uma in razuma

30 let Slovenije je tudi 30 let delavskih protestov.

Endre Mesaroš, voznik avtobusa in predsednik sindikata voznikov avtobusov je v podjetju dolgo opozarjal na nepravilnosti, na neustrezne razmere, v katerih so delali vozniki, tudi na slabo vzdrževane avtobuse, ki so ogrožali varnost voznikov in potnikov. Vrstili so se sestanki, a vedno so se vrteli v začaranem krogu praznih obljub. Čeprav so delavci začeli omenjati stavko, delodajalec še vedno ni prisluhnil njihovim pobudam in zahtevam. Endre Mesaroš je avgusta 2017 dobil odpoved delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, ker je bil preglasen. A tudi takrat je pogumno dvignil glavo in se odločil, da na sodišču poišče pravico. Po letu in pol je zmagal.

"Bil sem moteč element, ki ga je bilo treba odstraniti. Začela se je gonja proti meni."

V podjetju  Arriva Dolenjska in Primorska  mu je delodajalec  med razlogi za odpoved očital vse mogoče, tudi 90 centov, ker naj bi se potnica na njegovem avtobusu peljala dlje kot bi se smela s plačano vozovnico.

"13. avgusta 2017 je prišla odvetnica na avtobusno postajo in mi izročila odpoved. Tisti dan sem opravil svoje delo do konca."

Endre Mesaroš je bil jezen, delodajalec ga je obtožil in obsodil hkrati, edina možnost, ki mu je preostala, je bilo sodišče. Odločil se je, da bo dokazal, da je imel prav. Ostal je brez dohodkov, a sta mu ob strani stala sindikat in družina.

"Nekako sem preživel tistih 16 ali 17 mesecev, ne bom pa zanikal, da to na človeku ne pusti posledic. Bila pa je to dobra življenjska izkušnja. Končalo se je z zmago, morali so me vzeti nazaj v službo, ne doživljam pritiskov, so korektni. Podjetje je kupilo tudi nove avtobuse."

Po mojem primeru se vidi, da posameznik ne pomeni nič, pravi Mesaroš.

"Predlagam vsem, da se združimo, ker posameznika odrežejo, povozijo in porinejo v takšno situacijo kot je bila moja. Treba se je zavedati, da ni nič  samoumevnega, moramo si izboriti pravice, sicer kapital svoj cilj doseže na tak ali drugačen način."

Kaj daje v Vitrino Slovenijo Endre Mesaroš? 90 centov, ki nas bodo spominjali na njegov upor.

Damjan Volf je generalni sekretar obalne sindikalne organizacije Konfederacije sindikatov 90. Od leta 2010 je profesionalni sindikalist. Ob strani je stal tudi Mesarošu in se z njim veselil zmage.

Damjan Volf o zasebnem in javnem sektorju:

"S populističnimi trditvami o javnem sektorju, ki naj bi bil parazit, se izkrivlja resnico. Vedno poudarjam, da je javni sektor dodana vrednost. Javni sektor je kot zrak. Ko ga imaš, se ga ne zavedaš, ko ga nimaš več, je pa največkrat že prepozno."

O izkoriščanju delavcev in o uporu:

"Upor je človeku zapisan v  DNK. Upor je posledica. Sistem, ki nas je izbral ob osamosvojitvi, mi namreč nismo izbrali sistema, ki temelji na izkoriščanju in sistemskem ustvarjanju revščine, je tisti, ki upor vsakega posameznika želi zatreti v kali. Pri človeku imamo dve komponenti: strah in pogum. Komponenta strahu je v tem sistemu zelo poudarjena."

Ob tem se Damjan Volf spomni krize slovenskega gradbenega sektorja, ti delavci so bili večinoma tujci, raje so delali in bili tiho,  čakali so toliko časa, da je bilo pri večini gradbenih podjetij že prepozno. "Ko je prišlo do zamujanja plač, je šla zgodba v pravi smeri, smeri upora in jeze," pripoveduje Volf, ki pravi, da bi morali dajati prednost delavstvu in ne kapitalu.

"Ko sem leta 2010 kot profesionalec vstopil v sindikalizem, sem bil prepričan, da smo, ko se pogajamo na državni ravni, na istem čolnu, na eni strani so delodajalci, na drugi delojemalci, vmes pa je država. Namesto da bi država igrala vlogo mediatorja, sem kmalu ugotovil, da je ta država ujetnica kapitala. Torej se delavski predstavniki ne borimo le proti izkoriščanju delavcev s strani delodajalcev, ampak tudi proti državi, ki stvari ne želi razreševati ali pa je izredno pasivna."

Takoj po osamosvojitvi je bilo veliko stavk, ki so bile kratkotrajne in učinkovite. Zdaj je vse težje delavstvo prepričati v smislenost stavk, saj večino delavcev vodi strah, strah pa je paralizator uma in razuma. Pri stavkah pa se dogaja fenomen, ki je prinešen iz tujine. Delodajalci, ki kršijo delovnopravno zakonodajo, imajo pripravljen denar,  namenjen izključitvi delavcev, ki se preveč zavzemajo za delavske pravice.

"Ko zaznajo delavca, ki ogroža oplemenitenje kapitala, začnejo postopke redne ali izredne odpovedi."

"Pri nas velja, če ukradeš milijon evrov, ima s teboj težave država, če pa ukradeš klobaso, imaš ti težave z državo," ugotavlja Damjan Volf.  Nekaj podobnega je tudi pri delovnopravni zakonodaji. Če gre delavec, ki neopravičeno dobi odpoved delovnega razmerja, v tožbo, je postopek dolgotrajen in mukotrpen. Tako bitko, v kateri je zmagal, je doživel tudi Damjan Volf. Njegov delodajalec je bil Rdeči križ, humanitarna organizacija. Volf dobro ve, kaj doživlja delavec v času tega teka na dolge proge, zato opozarja, da človek v takšni bitki potrebuje podporo domačih in dobre živce. To je težka izkušnja.

"V naši državi bi moral biti delavec, ki dobi odpoved delovnega razmerja, odpuščen, ko bi mu bila ta krivda dokazana.  Tisti, ki ukrade milijon, je nedolžen, dokler mu tega ne dokažejo, delavcu, ki dobi izredno odpoved delovnega razmerja, pa ne pripadata odpravnina in nadomestilo za čas brezposelnosti, ko je v sodnem postopku, ki traja leto ali dlje."

O delu na domu:

Damjan Volf meni, da je slovensko gospodarstvo v dobri gospodarski kondiciji.

"Že ob razglasitvi epidemije smo povedali, da bo to idealen čas za zniževanje že priborjenih pravic. Zaradi epidemije so bili delavci prestrašeni, kaj bo z njimi, kaj bo z njihovimi službami. Delodajalec je z lahkoto dosegel, kar je želel."

"Delo na daljavo je zanimivo, praktično," razlaga Volf, ko se dotakne dogajanj med pandemijo. "Delavec se izogne prometu, iskanju parkirnega mesta, lahko je doma, za svojo pisalno mizo, v kuhinji, lahko je tudi v spalnici. A to je zanimivo le na začetku," še dodaja. Med epidemijo so opazili, da so delodajalci delavcem, ki so delali na daljavo, dajali bonbončke, najnovejšo računalniško opremo, v resnici pa to ni bila nagrada.

"Zaposleni so bili prisiljeni, da so delali doma, podaljšal se je delovni čas, delavca se je lažje nadzorovalo, delodajalec se je izognil skrbi za varnost in zdravje, stroškom za poslovni prostor, zelo otežkočeno je bilo komuniciranje in prenos informacij med delavci. Onemogočeno je bilo delavsko gibanje. To so pasti, ki bi se jih v naši državi morali zavedati. Ne bi smeli dopustiti, da delodajalci vodijo igro."

O primeru, ki spominja na sužnjelastništvo:

Volfa je pred kratkim poklical delavec, ki dela v gradbeništvu. Povedal je, kako delodajalec od njega vsako leto zahteva, naj vrne nakazani regres, hkrati pa mu mora vsak mesec vrniti tudi plačani znesek prispevkov za socialno varnost. "Dovolj je bil en telefonski klic in zadeva se je uredila v prid delavcem," je povedal Damjan Volf.

O proizvodnji med epidemijo:

Na področju dejavnosti kovinske in elektroindustrije smo doživljali pritiske, da se proizvodnja med epidemijo ne sme ustaviti. Dogajalo se je, da so po Evropi vsa podjetja tujega lastnika obstala, delalo pa je le njegovo podjetje v Sloveniji. Imamo tudi primer v javnem potniškem prometu, v katerem so vse delavce poslali na čakanje na delo, ker so ta strošek dobili subvencioniran, potem pa je nek delodajalec sklical sestanek z zaposlenimi in jim povedal, da imajo dve možnosti, odpuščanja ali pa naj se delavci odpovejo letnemu dopustu in tožbam zaradi poklicnega zavarovanja, ki je ustavna pravica vsakega zaposlenega.

"Vsi delavci, razen enega, so podpisali ponujeni dokument."

O stavki: 

"Velika razlika je, ali se stavka v javnem ali zasebnem sektorju. Stavka je namenjena povzročanju škode delodajalcu. Pri javnem sektorju večinoma ni podpore, z gospodarstvom pa javnost po nekakšnem tradicionalnem vzorcu bolj solidarizira." Volf omeni tudi to, da je zakon o stavki še iz časov socializma, zato je zastarel, poln lukenj in pasti.

Zakaj je zakon ostal tako dolgo nedotaknjen?

"V sistemu, v katerem živimo, stavka ni zaželena. Pravica do stavke je ustavna pravica. Zdi se mi nedopustno, da se lahko s podzakonskim aktom stavko omejuje ali da je celo neizvedljiva."

Stavk je manj, so daljše, daljše pa so zato, da se izčrpa sindikate, ki stavkajo, da se jim vzame motivacijo in pogum, ocenjuje Volf.

Ko ga vprašam: "Ali vam lahko vzamejo pogum?" Damjan Volf izstreli: "Nikakor!" Pove še, da je stavkovna mišica ena izmed najmočnejših mišic, ki jih ima slovenski delavec. Če je ne uporabljaš, začne odmirati.

O dobrem delavcu:

"Treba si bo naliti čistega vina. Dober delavec je tisti, ki delodajalca opozarja na kršitve delovnopravne zakonodaje. V primeru Endreja Mesaroša smo delodajalcu še pred odpovedjo delovnega razmerja iz krivdnih razlogov skušali odpovedati, da je Endre odličen delavec, ker jih je poskušal v okviru socialnega dialoga večkrat opozoriti, kaj bi morali narediti, da bi bilo večje zadovoljstvo, pa tega niso naredili. Ker je opozarjal, ker ni bil tiho, je bil kaznovan."

O eksponatu za Vitrino Slovenijo:

"V vitrino dajem zabeležko sestanka sindikatov v Primorju, s katero smo omogočili, da se je končala agonija več kot 800 delavcev. V stavki Primorja smo se dolgo vrteli v krogu. Ni bilo lastnika, ni bilo direktorja, vsi so ušli pred lastno odgovornostjo.  Uspelo nam je, tudi s pritiskom medijev, da smo zbrali odgovorne. Podpisali so dokument, ki je kasneje obveljal, pripeljal do stečaja Primorja d.d., na podlagi tega se je v relativno kratkem času poplačalo vse prednostne upnike, torej delavce. Zabeležko smo podpisali Dušan Černigoj, Alojz Bolčina in sindikalisti, ki smo odločno in enotno sledili cilju, da delavci dobijo, kar jim pripada."