Od spočetja naprej, če je seveda vse šlo tako, kot je prav, je vsakega od nas mama devet mesecev nosila pod svojim srcem. Po rojstvu pa so nas nosili po rokah, ali takrat ko so nas ljubkovali ali crkljali, ali pa nas je bilo treba prenašati sem ter tja, ko smo neutolažljivo jokali, po možnosti ob nemogočih nočnih urah. Prav ta nošnja v naročju, to prenašanje po rokah je v nas zapisalo občutke sprejetost, pripadnosti in ljubljenosti. Sem in smem biti in definitivno pripadam nekomu.
Potem pa smo odrasli. Ob vsem preostalem smo začeli spoznavati in ugotavljati tudi to, da okoli nas obstajajo ljudje, ki znajo biti naporni, težki, zoprni, ki nam gredo na živce, ki jih preprosto težko prenašamo. Včasih se lahko zadeve celo tako zaostrijo, da nekdo izjavi: »Tega človeka preprosto ne prenesem v svoji bližini.«
In prav v tem smislu nam prihaja naproti Božja beseda za današnjo nedeljo. Natančneje: apostol Pavel in njegovo Pismo Efežanom, v katerem nas spodbuja: »V ljubezni prenašajte drug drugega.« Zaveda se namreč, da je življenje z drugimi lahko naporno, saj smo zelo različni med sabo. Prav o tej raznolikosti piše na več mestih in to celo podkrepi s prispodobo telesa, ki je sestavljeno iz raznolikih udov in organov, ki pa vsak po svoje prispevajo k delovanju telesa in je zato vsak ud še kako pomemben. Predvsem pa je pomembno, da udje skladno delujejo. Prav s tega vidika Pavel spodbuja efeško skupnost, naj med seboj živijo »v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti«. To je način, kako lahko zares pristopamo k drugemu. Seveda v zdravi ponižnosti, ki je pač nasprotje sebičnosti, egoizma, občutka večvrednosti ali napuha. Kadar namreč zapadem vsemu temu, se lahko kaj hitro zgodi, da nekoga ne prenesem več v svoji bližini. Prav zato nasproti temu Pavel nadalje zapiše, naj nobena umazana ali slaba beseda o drugem ne pride iz naših ust, marveč le dobra. Dobra, lepa beseda o drugem izgrajuje, slaba pa razdira in ruši. Vedno.
Ob vsem tem lahko upravičeno ugovarjamo, da do neke mere še zmoremo to prenašati, več pa ne gre. Seveda ne, če se zanašamo samo na svoje moči in sposobnosti. Da lahko nekoga, ki me je prizadel, ki mi je zoprn in nadležen, »v ljubezni prenašam«, ne more v polnosti izhajati samo iz mojih moči. To je v resnici dar Svetega Duha, ki pa si ga moramo izprositi. Nenehno prositi zanj, še posebno, kadar se v naših mislih ali globinah srca pretakajo zamere, negativne ali celo sovražne misli do nekega človeka. Čez to pač ne zmoremo sami. Od tega lahko ozdravimo samo ob pomoči Svetega Duha, ki je Tolažnik, ki prinaša in naklanja notranji mir, ki v naši notranjosti ustvarja najpristnejše razpoloženje za to, da lahko v ljubezni prenašamo drug drugega.
