Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več.
Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, ko vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem s spraševanjem, kaj je za njih pomembnejše ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, kar vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika.
Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsak bi hotel imeti vse in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. Kar je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti.
Prav post je trenutek, ko naj bi vsak najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zaradi tega svet pravičnejši.
