Sveta Cerkev nam na današnjo nedeljo po prazniku povišanja svetega križa, ko smo premišljevali o veličastnem in zmagovitem trpljenju našega Gospoda, v branje predlaga prerokbo iz knjige preroka Izaija, v kateri med drugim pravi: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmêsti.« (Iz 50,6)
V besedah preroka je čutiti lahkotnost, četudi gleda trpljenju in zasramovanju neposredno v oči. Kakšna norost so te besede našemu zmedenemu svetu, ki želi na vsak način uiti trpljenju, pozablja pa, da nas prav to trpljenje more približati Bogu in nas osvoboditi samih sebe? Od kod torej Izaijeva trdnost in mirnost, vdanost, če hočete, in od kod brezglavost današnjega človeka? Iz vere ali bolje nevere, saj Izaija nadaljuje: »Glej, Gospod Bog mi pomaga, kdo me bo razglásil za krivega?« (Iz 50,9) Če ne le verujemo, marveč vemo, da je Gospod Bog z nami, potem trpljenje dobiva svoj smisel; če je naš temeljni cilj čim zvestejše posnemanje Gospoda in tesno združenje z njim, potem so trpljenje, bolezen in bolečina le sekundarnega pomena, ki pa nas obenem po Kristusu le še bolj upodabljajo.
Sveti Avguštin (354−430) tako v trpljenju pravzaprav prepoznava nujno zdravilo, ki ga potrebujemo, da bi postali ponižni in ozdravljeni napuha, sveta Terezija Avilska (1515−1582) pa si za svoje življenjsko vodilo izbira besede »Aut pati aut mori!« − Ali trepeti ali umreti!«, česar pa nikakor ne smemo razumeti avtodestruktivno ali celo nihilistično, marveč ravno nasprotno; saj eni največjih mistikinj in cerkvenih učiteljic namreč ne smrt ne trpljenje ne pomenita nič, če le je z Gospodom, če le ostaja v njegovi bližini trdno sklenjena z njim, če le ostaja v Življenju samem.
Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci,
naj vas preizkušnje in tegobe današnjega dne in časa ne vznemirjajo preveč; ostajajte v miru, ostanite v Kristusovem miru. Mirno nedeljo vam želim.
Avguštin, De civitate Dei 1.1
