Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem.
Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič.
Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?