»Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri.« Tako zapiše papež Frančišek v buli, posebnem papeškem dokumentu, s katero je napovedal redno sveto leto 2025 in vse pozval, da postanemo romarji upanja.
Z upanjem, to presežno dimenzijo, ki daje smisel našemu življenju, so pospremljena besedila pesnikov in pisateljev. »Zjasnílo se mi bo spet mračno líce,« piše Prešeren v Sonetnem vencu, »spet upanje bo v srcu zelenelo in ústom dalo sladke govoríce;«. Tone Pavček, mojster preprostih, a globokih misli o življenju, bodri in vzpodbuja: »A če ne prideš ne prvič, ne drugič / do krova in pravega kova / poskusi: vnovič in zopet in znova.« Ker se nikoli ne preda, je Dante Alighieri prerok upanja. V njegovi Božanski komediji je Beatrice tista, ki simbolizira upanje in skupaj z Devico Marijo, znanilko ljubezni, in sveto Lucijo, ki uteleša podobo vere, zaokrožuje tri temeljne krščanske kreposti. Pa ne nujno samo krščanske.
Upanje je vodilo v umetnosti, ki predstavlja dramo življenja in se steguje po čustvu hrepenenja in ljubezni ter nenehnega bojevanja med dobrim in zlim. Madama Butterfly v ikonični Puccinijevi operi pijana od ljubezni neskončno upa, da bo strel v pristanišču nekoč, jutri naznanil prihod ladje, ki ji poveljuje njen Pinkerton. Poln upanja je Kalaf v Turandotu istega skladatelja. Njegovo upanje je neomajno. Ne meneč se za svarila svojega očeta, male Liu in umirajočega princa zmaga in ogreje navidezno ledeno srce žene, ki se ne more upreti njegovi ljubezni.
»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca« (prim. Rim 5, 5), pravi veliki apostol Pavel v knjigi vseh knjig. Upanje umre zadnje, je slovenski pregovor. Spes ultima dea so podobno rekli stari Latinci. Bogu hvala, da smemo tudi v tem času in v tem svetu upati, da bo svetloba premagala temo, da bo namesto vojn zavladal mir, da bo dobrota gospodovala nad zlom.