Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, štiri leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, je postal na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega, kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi koronske krize prvič v 30-letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, bo tekla beseda. Seveda ne bo šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija, po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti?
Martin Šolar pravi, da si baterije najbolj napolni v svojem gozdu, kjer gospodari s štirimi sinovi. Zelo blizu njihovih parcel gre tudi delček krožno daljinske poti Julijana Trail, ki je nova pohodniška uspešnica, ki ji je življenje vdihnil prav tokratni nedeljski gost.
Pa tudi o morebitni elektrifikaciji Kredarice bo rekel kakšno.