Zgodba družine Schütz in njihove tovarne keramike v Libojah pri Celju sega v drugo polovico 19. stoletja, ko so postali lastniki manufakture, ki je zaposlovala okoliške lončarje. Sprva so izdelovali keramiko s kmečkimo motiviko, kasneje pa so se osredotočili na umetniško zahtevne in temu primerno reprezentativne majolike, okrasne krožnike, figure in vaze. Pri tem so si pomagali z umetniki na Dunaju. Bratoma Schutz, Arnoldu in Ludwig Richardu, je v zadnjih letih 19. stoletja uspelo zadeti okus potrošnikov takratnega časa. Izdelki njunih tovarn v Libojah pri Celju in Blanskem so bile nekakšen statustni simbol premožnejšega prebivalstva takratne cesarsko-kraljeve Avstroogrske. Na prelomu 19. v 20 stoletje sta njuni tovarni sodili med največje in najpomembnejše ma področju proizvodnje keramike v K in K monarhiji. Prva svetovna vojna je ugasnila peči v libojski manufakturi, po koncu vojne se je spremenil tudi okus porabnikov, vnovič je postala zanimivas kmečka motivika. Po letu 1919 je tovarno kupila družina Abel, ki je po koncu druge svetovne vojne pobegnila iz Celja, njihovo tovarno so podržavili in nastala je Keramična industrija Liboje. V samostojni Sloveniji je prešla v zasebne roke bratov Šrot kot Kili Liboje, ki je pred nekaj leti zabredla v težave, ki so se končale s stečajem. Tradicija keramike iz Liboj je dolga 195 let, zbiratelji pa danes z vso spoštljivostjo govorijo o obdobju, ko je iz tovarne prihaja prihajala okrasna keramika s podpisom družine Schütz. Rastava bo odprta vse do 12. junija, ko bo tudi dražba razstavljenih predmetov.