Letos mineva 28 let od za zgodovino Slovenije prelomnega 23. decembra 1990, ko so se državljanke in državljani Slovenije na plebiscitu odločili za samostojno državo. Rezultate plebiscita so uradno v skupščini razglasili tri dni pozneje, natanko pred 28 leti 26.

decembra, ki ga zaznamujemo kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti.

Do septembra leta 2005 se je praznik imenoval dan samostojnosti, nato pa so ga preimenovali. Enotnost Slovencev in slovenskih državljanov na plebiscitu velja namreč za največjo stopnjo soglasja na Slovenskem v zgodovini, zato je bil imenu praznika naknadno dodan pojem enotnosti.

O slovenski prihodnosti je odločalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov oz. 88,5 odstotka vseh volivcev. Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri, ko so prešteli okoli 60 odstotkov glasov. Predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos) Jože Pučnik je takrat izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo. Slovenska politika je dobila ukaz slovenskih volivcev, da izvrši plebiscitarno voljo, je napovedal z nasmehom na obrazu.

Zakon o plebiscitu

Plebiscit o samostojni Sloveniji je potekal na podlagi zakona o plebiscitu, ki je bil v začetku decembra v slovenski skupščini, predhodnici zdajšnjega državnega zbora, sprejet z 203 glasovi. Nihče ni bil proti, štirje poslanci pa so se vzdržali. Plebiscitarno vprašanje na glasovnici se je glasilo: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" Zakon pa je zapisal tudi dogovorjeno rešitev, da se bo plebiscit štel za uspešnega, če bo ZA glasovala večina vseh volivcev – in ne zgolj večina udeležencev plebiscita.

Najpomembnejši členi zakona:

1. člen: Na temelju trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe se v Republiki Sloveniji izvede splošni ljudski referendum za odločitev, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država.
2. člen: Na plebiscitu glasovalni upravičenci z "da" ali "ne" odgovorijo na vprašanje: 'Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?'
3. člen: Odločitev, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je sprejeta, če se je zanjo izrekla večina vseh glasovalnih upravičencev.
4. člen: Ob uspešnem plebiscitu je zakon zavezoval Skupščino RS, "da sprejme v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe SFRJ, ter začne pogajanja z drugimi republikami v SFRJ o pravnem nasledstvu SFRJ in o bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe".
5. člen: Plebiscit se izvede na nedeljo, dne 23. decembra 1990.

V dneh pred plebiscitom je vladalo napeto ozračje, a med političnimi veljaki ni bilo dvoma, da je z Jugoslavijo, kakršna je bila, konec. Bo prihodnost prinesla nekakšno ohlapno jugoslovansko konfederacijo ali pa bo država razpadla na koščke, sta bili vprašanji, ki sta viseli v zraku. Vprašanje, ki je porajalo nemalo negotovosti in strahu, pa je bilo tudi, kako se bo odzvala Jugoslovanska ljudska armada (JLA) in ali lahko v državi izbruhne državljanska vojna, kar se je na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini kasneje tudi uresničilo.

"Tistim, ki omenjajo možnost državljanske vojne in vojaškega posredovanja, če se bomo hoteli odcepiti, je treba povedati, da Slovenija ni Litva, ki predstavlja le nekaj odstotkov Sovjetske zveze in jo je zato lahko okupirati. Slovenije pa ni mogoče, še posebno od tistega trenutka ne, odkar se je demokracija začela prebujati tudi na Hrvaškem. Zgodovina namreč ne pozna primera, da bi nerazvita polovica države lahko okupirala razvito polovico," je 2. aprila 1990 v časopisu Delo zatrdil takratni obrambni minister Janez Janša.

Suverene države konfederacije?

"S plebiscitom se želimo samo pripraviti na morebitno odcepitev, kar ne pomeni, da smo za to rešitev. Ni nujno, da se Slovenija, Hrvaška in druge republike odločijo za to; lahko ostanejo v jugoslovanski državi, toda kot suverene države konfederacije," je za časopis Delo 6. decembra 1990 izjavil takratni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle.

"Več razlogov govori zdaj za to, da izpeljemo plebiscit, ne da bi čakali na sprejetje nove ustave. Plebiscit ne sme pomeniti političnega opredeljevanja enega dela prebivalstva zoper drugega na temelju politične pripadnosti. Ne more biti opredeljevanje strank. Mora biti le politično dejanje oziroma opredelitev večine v slovenskem narodu," je za Delo 7. decembra dejal predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije (SRS) Milan Kučan.

"Pomembno dejanje za prihodnost naroda"

"Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda. Naša dolžnost je, da se jasno zavedamo svoje odgovornosti in se zrelo, modro in pogumno odločamo in s svojim glasovanjem prispevamo k uresničenju samostojne Slovenije," je 12. decembra v Delu pozval ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar.

"Ankete javnega mnenja izpred nekaj dni kažejo, da več kot 85 odstotkov ljudi meni, da je treba absolutno braniti slovensko neodvisnost in integriteto naše republike pred vsemi, pa tudi tistimi, ki si prizadevajo, da bi JLA uporabili za svoje politične cilje. Ne gre za strah, ampak za odločnost," pa je 17. decembra v Delu napovedal notranji minister Igor Bavčar.

Zgodovinski dan

"Danes je za Slovence zgodovinski dan, zato sem osebno razpoložen, kot se za tak dan spodobi. Danes se moja razmišljanja o plebiscitu, njegovih rezultatih in posledicah prav nič ne razlikujejo od razmišljanj, ki sem jih o tem imel že do zdaj," je dan po glasovanju 24. decembra za Delo izjavil Peterle.

"Ta težko pričakovani dan plebiscita je napočil. Jaz seveda pričakujem zelo ugoden rezultat oziroma izid tega glasovanja, ne zaradi glasovanja samega in ne zato, ker bi do zdaj dvomil, da bomo Slovenci potrdili takšno svojo odločenost, ampak predvsem zato, da nam bo zdaj omogočeno živeti normalno, z vsakdanjimi problemi in se bomo lahko z izrazito političnih vprašanj začeli usmerjati na gospodarska in socialna vprašanja, od katerih je bistveno odvisno bolj prijazno življenje naših ljudi, in zaradi tega smo končno tudi šli na plebiscit," pa je po glasovanju dejal Kučan.

Uradna razglasitev rezultatov

Predsednik skupščine Republike Slovenije (RS) France Bučar je na slavnostni razglasitvi rezultatov plebiscita za govornico dejal: "Ta glasovalni izid mi omogoča, da slovesno razglasim pred tem visokim zborom, pred slovensko, jugoslovansko ter vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država."

"Ideja o jugoslovanstvu, ki je osvajala duha naših prednikov kot zvezda vodnica na poti do osamosvojitve jugoslovanskih narodov izpod gospostva tujcev, je preživela. Naša obramba ni v skupnem postavljanju zidov proti zunanjim pritiskom, pač pa v odpiranju v svet na vseh možnih področjih ljudske ustvarjalnosti," je Bučar izpostavil.

Ljudska volja je bila izražena in pospešeno so se začeli osamosvojitveni postopki. Časa je bilo malo, saj je zakon o plebiscitu nalagal, da je potrebno osamosvojitev izvesti v pol leta. Poleg priprav na zakonodajnem, gospodarskem in finančnem področju, so potekala tudi intenzivna diplomatska potovanja po Evropi in prepričevanje mednarodne javnosti v smeri priznanja nastajajoče države Slovenije.

"Nocoj so dovoljene sanje"

Tik pred iztekom zakonsko določenega polletnega roka je nato 25. junija 1991 skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Na večerni slovesnosti ob razglasitvi samostojnosti Republike Slovenije 26. junija je nato takratni predsednik Kučan pomenljivo dejal: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan."

In ta novi dan je prinesel vojno, saj so že ponoči ceste preplavile tankovske kolone JLA, ki se je odpravila "zavarovat" mejne prehode in tako preprečit slovensko namero. Slovenska Teritorialna obramba (TO) in milica (policija) sta se agresiji uspešno postavili po robu in sovražnosti so se po desetih dneh pod budnim očesom Evropske unije (EU) s podpisom Brionske deklaracije končale. Zadnji vojak JLA je nato Slovenijo zapustil v koprskem pristanišču, in sicer v noči na 26. oktober, in sanje so postale resničnost.