Pred 30 leti se je v Mariboru prvič razvil oborožen konflikt med Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) in nastajajočo slovensko vojsko ter slovensko oblastjo, ki je pripravljala dokončno razglasitev samostojnosti Slovenije.

Sorodna novica Janša: Pekrski dogodki uvertura vojne za Slovenijo

Ena izmed pomembnih odločitev na tej poti je bila, da Slovenija vojaških nabornikov ne bo več pošiljala v vojašnice JLA. Zato so spomladi 1991 ustanovili dva učna centra teritorialne obrambe (TO) ‒ na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. 15. maja se je začelo usposabljanje prvih nabornikov.

Že teden dni pozneje pa je sledil zaplet. "Načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Blagoje Adžić je izdal poveljnikoma korpusov v Ljubljani in Mariboru povelja za načrtovano akcijo, s katero bi Republiko Slovenijo prisilili, da oba učna centra zapre," pojasnjuje kustosinja Mira Grašič iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor. Najprej so se osredotočili na center v Pekrah, saj so bili prepričani, da bodo Mariborčani veliko bolj naklonjeni ukrepom JLA, ker je bilo tukaj veliko tujih delavcev, v preteklih letih pa so že potekale demonstracije zaradi slabšanja socialnih razmer.

JLA je začel 710. učni center TO-ja v Pekrah opazovati, prav tako so v gozdu blizu centra izvedli vajo obkoljevanja. 23. maja zjutraj sta občana opozorila stražarja centra, da se v okolici gibata uniformirana in oborožena človeka. V poročilu, ki so ga o izrednem dogodku poslali pomočniku republiškega sekretarja za obrambo Andreju Lovšinu, lahko preberemo, da so običajno po takšnih naznanitvah srečali kakšnega gobarja ali sprehajalca, tokrat pa sta pripadnika TO-ja iz gozda privedla vojaka JLA, ki sta bila oborožena, z daljnogledom in radijsko postajo. Z njima so se pogovorili in izvedeli, da sta pripadala izvidniški enoti iz vojašnice Slava Klavora v Mariboru. Vrnili so jima orožje ter ju po pol ure izpustili.

"Vest o incidentu v Pekrah je že čez nekaj minut prispela do podpolkovnika Vladimirja Miloševiča v 7. pokrajinskem štabu TO-ja na Pobrežju. Miloševič je besen zahteval takojšnji pogovor s poveljnikom 31. korpusa JLA v Mariboru generalmajorjem Mićem Delićem," opisuje kustosinja Mira Grašič. Delić je zahteval, da mora Teritorialna obramba takoj izpustiti oba izvidnika ali pa bodo učni center razrušili s tanki. Okrog poldneva je JLA s šestimi oklepniki in vojaki obkolil učni center. Obkolitev sta vodila častnika JLA podpolkovnika Milan Stevilović in Ratko Katalina.

Ključna vloga medijev

"Sredi dopoldneva je prišla informacija, da se okoli centra zbirajo oklepniki JLA. Dobila sem nalogo, naj preverim, kaj se dogaja, naj ne delam panike in če je kakšno dogajanje, naj o tem poročam," se takratnega dogajanja spominja dolgoletna novinarka Radia Maribor Breda Čepe. "Ko sva se s tehnikom pripeljala do centra, sva že na daleč videla vojake in oklepnike, zato sem v radijsko redakcijo sporočila, da se nekaj res dogaja. Ko sva prišla do zapore potke, ki je vodila na območje centra, vidim, da stoji tam podpolkovnik JLA Ratko Katalina, načelnik korpusne protiobveščevalne službe. Zelo je bil osoren in mi ni hotel nič pojasnjevati. Na drugi strani zapore pa prav tako vidim vojake, ki so še bili v starih uniformah in še niso imeli novih slovenskih uniform, ki so jih šele uvajali za nastajajočo slovensko vojsko. Vprašam, katera vojska je katera? Katalina me mrko pogleda: Kako to mislite, kateri so kateri? Tedaj je do mene že prišel vodja centra TO-ja Andrej Kocbek. Pred Katalino ni hotel ničesar govoriti in naju je s tehnikom povabi v center."

Novinarka Breda Čepe se je tedaj v živo javila po radiu in javnost je prvič slišala, da se v Pekrah stopnjuje vojaška napetost. "Vojska JLA obkrožila učni center, kaj so razlogi, še ne vemo in bomo o tem poročali takoj, ko izvemo, a verjetno gre za posledico tega, ker se v tem centru usposabljajo slovenski naborniki in JLA zahteva njihovo izročitev," so bile prve informacije, ki so odmevale na radiu. Breda Čepe danes pojasnjuje, da je o vzrokih obkolitve sklepala, ker je kot novinarka spremljala odločitve slovenske skupščine, da v JLA ne pošilja več slovenskih nabornikov, in zahteve JLA, da jim dostavijo sezname naborniških obveznikov. "Takrat ni bilo mobilnih telefonov, družbenih omrežij in podobnega, da bi nam lahko kdo posredoval kakšne informacije," spomni.

Da je bil povod za dogajanje zajetje izvidnikov, razlog pa zagotovo zavračanje predaje nabornikov, je pozneje potrdil poveljnik Vzhodnoštajerske pokrajine TO-ja Vladimir Miloševič. "Novinarji, ki so bili tedaj tam, so odigrali za Maribor ključno vlogo. Radio Maribor je imel skoraj prenos v živo in na stotine Mariborčanov je prišlo proti učnemu centru," je poudaril.

Položaj se je začel zaostrovati. Najbolj vroče je bilo okoli 14. ure, opisuje Breda Čepe. Katalina je izdal povelje, naj se pripravijo na napad na učni center. "Novinarji pa smo se še vedno zbirali pri postavljeni zapori med vojaki JLA in centrom. Bilo nas je več, a poročala sem zaradi narave medija lahko v živo le jaz. Takrat je bilo res napeto, stali smo pred puškami, proti centru so se obrnile kupole na oklepnikih, vojaki so repetirali. Ta zvok in dejstvo, da imaš pred sabo puško, v kateri so pravi naboji, nista vzbujala prijetnih občutkov."

Napeti živci in naperjeno orožje

"Nisem mogla verjeti, da bi JLA res napadel učni center, ker bi to pomenilo masaker. Center je imel tako lego, pa tudi oborožitve ni bilo dovolj, da bi se lahko branili. Čeprav sem imela občutek, da so teritorialci kar mirni ‒ nosili so naokoli tudi orožje za napad na oklepnike," se spominja radijska novinarka. Muzejska kustosinja Mira Grašič prav tako omenja, da je podpolkovnika Katalino spravljalo v slabo voljo spoznanje, da so branilci učnega centra opremljeni tudi z modernim protioklepnim orožjem armbrust: "Še posebej ga je razjezil armbrust v rokah Ernesta Anžlja, naperjen proti položajem JLA. Katalina je zagrozil, da bodo Anžlja, če ne bo prenehal meriti vanje, onesposobili."

Sorodna novica Spomini "Enkarja" na pekrske dogodke, 710. učni center in pogumne krajane, ki so se uprli JLA

To je pred leti v spominih za naš portal potrdil tudi tedanji vojaški inštruktor v Pekrah brigadir Ernest Anželj: "Armada se je takrat prvič srečala z našim protioklepnim orožjem armbrust, kar je verjetno delno omajalo njihovo samozavest. Medtem ko smo mi iskali boljše obrambne položaje in se premeščali, so nas napadalci videvali zdaj tu, zdaj tam, in napačno sklepali, da imamo protioklepnega orožja veliko. Čeprav armbrust po navedbah nekaterih pozneje v slovenski osamosvojitveni vojni ni odigral tako pomembne vloge, pa je v obrambi 710. UC odigral eno ključnih vlog ‒ napadalce je navdajal s strahom pred neznanim, nam branilcem pa je dajal upanje in psihološko oporo. Armada ni vedela, da smo branilci slabo opremljeni, saj večinoma nismo imeli zaščitnih mask, čelad, nožev, zavojev prve pomoči, sredstev zvez itd. Brezrokavnik, ki je bil uveden kot sestavni del slovenske vojaške uniforme in je danes žal ukinjen, pa so napadalci zmotno imeli za zaščitni neprebojni jopič." Prav zaradi teh dogodkov se ga je pozneje prijel vzdevek 'Armbrust'.

Breda Čepe nadaljuje s pripovedjo, da so se grožnje, zaostrovanja in različni manevri dogajali ves dan, vojaki so bili posledično že izčrpani. "Če bi kdo po nesreči sprožil kak strel, bi verjetno pokalo, ker so bili na obeh straneh živci popolnoma napeti." Tedaj je do nje pristopil Dušan Krošl, ki je opravljal pedagoško delo v centru z naborniki, in ji povedal, da so slišali ukaz za napad na center ter da so proti centru napoteni tanki. "Vprašal me je, ali lahko to sporočim ljudem. To je bil čas, ko so ljudje hodili domov iz službe in so tudi v avtomobilih poslušali radio. Začeli so se zbirati in zaprli so poti, da tanki niso mogli iz vojašnic."

Do učnega centra je prišla delegacija Skupščine občine Maribor, da bi poskusili pomiriti strasti. Podpredsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Maribor Rudi Moge je vzdrževal stik s sedežem mariborske občine. "Mariborska županja Magda Tovornik je takoj ocenila, kakšne bi lahko bile posledice spopada, in se je zelo trudila, da ne bi prišlo do incidentov," se je spominjal poveljnik Vladimir Miloševič. Predstavnike JLA so povabili, naj se pogajanja odvijajo v prostorih občine.

Nabornike, ki so imeli za sabo le teden dni urjenja, so umaknili

Medtem so bili ljudje, ki so se zbrali v bližini učnega centra, vse glasnejši, nekateri so peli, drugi grozili. "V dolini pod učnim centrom, ob prvih hišah Peker, smo opazili civilno policijo, ki je zadrževala množico civilistov s slovenskimi zastavami; rahel vetrc je nosil njihove spodbudne vzklike in pesmi do nas," je v spominih opisal brigadir Anželj. Novinarka Breda Čepe pa dodaja, da so se zbrali tudi starši nabornikov, ki jih je skrbelo, kaj se lahko z njihovimi otroki zgodi: "Z Rudijem Mogetom sva v nekem trenutku šla do njih in jih poskušala pomiriti. Zagotavljala sva, da je za nabornike poskrbljeno."

Po obkolitvi so namreč mlade slovenske vojake takoj umaknili v notranjost učnega centra in jih zbrali v veliki učilnici. Predvajali so jim filme, "zanalašč zelo glasno, da ne bi slišali brnenja oklepnikov pred centrom. Gojence so po večerji zelo hitro napotili k počitku, še pred tem pa so v centru ugasnili vse luči, da obkolitvene enote niso videle, kam jih peljejo," opisuje zgodovinarka Mira Grašič.

Med pogajanji na občini ugrabijo poveljnika TO

JLA je okoli 17. ure popoldne le sprejel predlog županje, da se delegaciji TO-ja in JLA srečata na sedežu mariborske občine. "Zdelo se mi je, da je edina rešitev pogovor. Čeprav sem vedela, da ne bodo sprejeli naših pogojev in da mi v nobenem primeru ne bomo izpolnili njihovih zahtev, se mi je zdelo, da je že sam proces pomemben, ker dokler govoriš in uporabljaš besede, ne spregovori orožje. In to je bil moj edini cilj ‒ preprečiti, da spregovori orožje," je Magdalena Tovornik pozneje opisovala svoje takratne misli.

Med pogovori je vladalo napeto vzdušje. Nenadoma je generalmajor Mićo Delić glasno prosil za kozarec vode. To je bil znak, da so kmalu za tem v sejno sobo planili trije oboroženi vojaški policisti. Aretirali so poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO Vladimirja Miloševiča, v presenečene pogajalce pa namerili pištole. Vojaška policija je vklenjenega podpolkovnika Miloševiča in njegovega spremljevalca stotnika Milka Ozmeca odpeljala v vojašnico vojvode Mišića. "Ves čas sem imel na vratu pištolo. Ko sem prišel v vojašnico, so me zaprli v neki prostor in mi rekli, naj se pripravim na vojaško sodišče," dogajanje povzame Miloševič.

Težišče dogajanja se je torej ponoči iz Peker preusmerilo v Maribor in pred vojašnico, kamor so odpeljali zajeta pripadnika TO-ja. Vojaško sodišče je Miloševiča oprostilo, je pa ta manever razjaril Mariborčane. Mestne oblasti so kot protiukrep vsem vojaškim objektom izključile telefon in elektriko.

Prva smrtna žrtev Josef Šimčik

"Ljudje so bili v Mariboru najmočnejša vojska. Na tisoče jih je protestiralo," poudari novinarka Čepe. Ker so s svojimi telesi želeli preprečiti izvoze vojaških vozil iz vojašnic, je 24. maja 1991 v večernih urah padla tudi prva smrtna žrtev. Vojaško transportno vozilo JLA je zapeljalo v množico, ki je blokirala cesto, moški je padel in vozilo je zapeljalo čez njega. Josefu Šimčiku, občanu iz Miklavža pri Mariboru, je zdrobilo prsni koš in je na kraju tragičnega dogodka umrl.

Pokazalo se je, da ljudje stojijo za načrtom osamosvojitve

"Vse to, kar se dogaja, je po naši oceni poskus, da se v Sloveniji sproducira konflikt. S tem bi se mesec dni pred rokom, ki ga je določil zakon o plebiscitu, bistveno zavrli vsi postopki osamosvajanja, kar je najbrž strateški cilj take provokacije," je tedaj povedal republiški sekretar za obrambo Janez Janša.

Tudi brigadir Anželj je prepričan, da če ne bi bilo odločnega odziva branilcev takratnega 710. UC-ja TO-ja in silovite reakcije Mariborčanov, bi bila slovenska pot v samostojnost in državnost verjetno mnogo težja. "Vodstvo mariborskega JLA je spoznalo, da so se zmotili. Ne le, da jim Mariborčani niso stopili ob bok, marveč so množično, združeno in zelo odločno nastopili zoper enote JLA."

Pomembna pa je bila tudi vloga medijev in novinarjev. Muzej narodne osvoboditve Maribor je ob tej obletnici pripravil dve razstavi ‒ fotografski pregled dogajanja je na ogled na ograji muzeja, odprli pa so tudi spominsko sobo v Pekrah ‒ veliko vlogo pa igrajo ravno fotografije, objavljene v časniku Večer, saj sta bila fotoreporter Danilo Škofič in novinar Bojan Bauman prva na kraju konflikta, sledili pa so jima kolegi iz mariborskega studia TV Slovenija, Radia Maribor, Dela, Radia Študent in drugi, pa tudi tuji poročevalci. "Informacija je takoj prišla do ljudi. Brez množice ljudi, ki se je nabrala na ulicah, je vprašanje, kako bi se razpletlo," ob tem razmišlja radijska novinarka Čepe. "Pokazalo pa se je, da so ljudje enotni in stojijo za načrti osamosvojitve. "