Pred vojnimi razmerami svarijo vojaški strokovnjaki in politiki tudi v številnih evropskih državah, na Finskem in Švedskem oblasti delijo navodila za ravnanje in preživetje v vojni.

Se moramo zaradi čedalje bolj zaostrenega položaja na svetu tudi v Sloveniji pripravljati na vojne razmere? Imeti zalogo živeža, vedeti, v katero zaklonišče se lahko zatečemo, ali je to zaklonišče sploh še primerno? Ali pa so skrbi pretirane in so – v pravi meri – lahko celo spodbuda, da okrepimo povezanost naše skupnosti.

V studiu so bili minister Borut Sajovic, županja Črne na Koroškem Romana Lesjak, antropolog Dan Podjed, Klemen Grošelj in poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan.

2. julija 1991 se je v Ljubljani oglasil alarm za zračni napad. Letala armade so nad glavnim mestom zgolj prebila zvočni zid. Ljudje so napolnili podhod na železniški postaji. V prvem prispevku Tarče je novinar Žan Dolajš razkrival, kakšno je stanje zaklonišč v Sloveniji. Pred časom je bilo obiskano zaklonišče obnovljeno, sprejme pa lahko 200 ljudi. Delujejo vsi sistemi – tudi najpomembnejši, sistem za dovajanje in filtracijo zraka. Ob električnem mrku se lahko ročno poganja prezračevanje in napaja luči. Zaklonišče ščiti tudi pred radioaktivnim sevanjem in bojnimi plini.

"Se pravi, da se lahko nekje sedem dni zadržujemo v tem zaklonišču. Maksimalno sedem dni. Opremljeno je tudi s sanitarijami, s strojnico, kjer so filter, ventilacijske naprave in pa seveda prostor za vodo in pa prostor za prebivalce," je pojasnil Matjaž Kokalj iz civilne zaščite Mestne občine Ljubljana.

Dobro oskrbovanih zaklonišč je sicer malo, saj ima po pojasnilih Kokalja samo polovica potrdilo o primernosti. Taka je statistika 46 javnih zaklonišč, ki jih upravlja Mestna občina Ljubljana. Drugod je slika precej slabša. V Ljubljani je sicer skupaj dobrih 740 zaklonišč – v zasebni lasti, lasti podjetij in nekaterih institucij, ki bi skupaj lahko sprejela približno polovico Ljubljančanov. Nihče pa zares ne ve, v kakšnem stanju so. Evidence so nepopolne, inšpekcijski nadzori pa pomanjkljivi.

Eno od več zapuščenih zaklonišč na robu ljubljanskih Murgel je zgradila zadruga, ki je pred približno 50 leti v Murglah postavila hiše. Bližnji prebivalci ne vedo, kdo ima ključe. Zelo hitro pa smo ugotovili, da zaklonišča niso vzdrževana in da so popolnoma zanemarjena. Propadajoča zaklonišča so slika stanja večine zaklonišč po državi. To so v svoji analizi, opravljeni tik po napadu Rusije na Ukrajino, razkrili tudi raziskovalni novinarji portala Oštro. Zaklonišča propadajo, so brez opreme, z nedelujočimi filtri, nekatera imajo zasute zasilne izhode. Centralne evidence zaklonišč država nima. Skrb zanje je namreč prepuščena vsaki posamezni občini.

Le 4,5 odstotka zaklonišč je imelo pred dvema letoma potrdilo o primernosti

"Naši novinarji so se kar namučili, ker so morali pridobivati podatke od vsake od 212 občin posebej. Na koncu smo identificirali 2036 zaklonišč. In od vseh teh 2036 smo ugotovili, da jih je imelo v tistem trenutku samo 91 potrdilo o primernosti," je pojasnila Anuška Delić odgovorna urednica portala Oštro.

Le 4,5 odstotka slovenskih zaklonišč je imelo pred dvema letoma potrdilo o primernosti. Manj kot pet odstotkov jih je imelo preverjeno napeljavo, tehnično opremo in druge vitalne funkcije. In še preden nas je predramila vojna na pragu Evrope, je svoje dolžnosti na tem področju zanemarila tudi pristojna inšpekcija.

"Ugotovili smo, da v zadnjem desetletju, mislim, da so se podatki nanašali do leta 2021, so izvedli manj kot 30 pregledov. V desetletju prej pa malo manj kot 300. Tako da je bilo zelo jasno, da je na tem področju popoln kaos," je še pojasnila Delić in dodala, da lastnike od vzdrževanja zaklonišč odvračajo predvsem finančni stroški. "Celo en upravnik zaklonišča, ki je z nami govoril pod pogojem, da ga ne razkrijemo, nam je rekel, da se jim bolj izplača plačevati kazen kot pa dati 250 tisoč evrov za nakup opreme."

Kakšno je stanje danes?

In kakšno je stanje danes, dve leti po analizi portala Oštro? S pristojnega inšpektorata so nam sporočili, da je trenutno zgolj dodatnih 17 zaklonišč dobilo potrdilo o primernosti. Podatkov o tem, koliko inšpekcijskih nadzorov so opravili v zadnjih dveh letih, pa pristojni niso posredovali.

Zaradi spremenjenih varnostnih razmer se tudi po Evropi vrstijo ukrepi za povečanje obrambne zaščite prebivalstva. Razloga za preplah pri nas nikakor ni, se strinjajo poznavalci razmer. Kljub temu pa je čas, da se začnemo znova resno posvečati zanemarjeni infrastrukturi za zaščito državljank in državljanov.

"Kje je zadrega. Zadrega je v tem, da ko se pogovarjamo o zakloniščih, govorimo o tem, da so to pristojnosti lokalnih skupnosti. Na drugi strani je, potem ko smo privatizirali stanovanja in bloke, to prešlo v roke posameznikov, kako je tam, težko ocenjujem. Dejstvo pa je, da je na občinskih straneh je tukaj veliko prostora za izboljšavo," je dejal obramboslovec in evropski poslanec Vladimir Prebilič.

Država mora vzpostaviti jasna pravila in zagotoviti njihovo upoštevanje

"Država nima uradne evidence o tem, kakšno je število zaklonišč na določenem območju, vendar pa na upravi za zaščito in reševanje imamo vzpostavljeno evidenco zaklonišč na podlagi podatkov, ki so nam jih posredovale občine. Te evidence so nepopolne, ker teh evidenc vse lokalne skupnosti verjetno nimajo," pa je opozorila direktorica urada za preventivo, usposabljanje in načrtovanje Olga Andrejek.

Poročanje občin o številu in stanju zaklonišč državi, ki je zdaj prostovoljno, bi lahko postalo obvezno, pravijo na upravi za zaščito in reševanje. Na obrambnem ministrstvu napovedujejo hitro ukrepanje. "Na tem področju bo zagotovo v prihodnjem letu zelo hitro prišlo do določenih sprememb. Tukaj imamo izzive," pa je priznal Boštjan Pavlin, vodja direktorata za obrambne zadeve.

"Zaspali smo v opolnomočenju ljudi"

"Vse skupaj pa se na začetku začne tudi z opolnomočenjem ljudi. Kjer menim, da smo popolnoma zaspali. Tudi v izobraževalnem procesu se o teh stvareh pravzaprav nihče ne pogovarja. Nihče o tem ne govori. Tako da generacijo za generacijo rastejo ljudje, ki seveda vztrajajo pri svojih pravicah, kar je seveda razumljivo, malo se govori o dolžnostih. Ne govorimo zdaj o militarizaciji, naj bom jasen. Nihče ne kliče k temu, da se moramo oborožiti in kar koli, moramo pa se opolnomočiti okrog določenih procesov in postopkov, da bomo, upamo, da ne, vendar da bomo ravnali tedaj, ko do nekega resnično velikega izziva ali krize pride," je opozoril Prebilič.

Oktobra je pri nas v tajnosti potekala vaja Odpornost 2024 – najobsežnejša vaja kriznega upravljanja in odzivanja, v kateri so sodelovali državni organi in ključna infrastruktura. Zasedanje političnega vrha na tajni lokaciji, scenarij napada na elektroenergetsko omrežje, delovanje bolnišnic in tako naprej. V vaji je sodelovalo kar 1000 ljudi. Na Morsu so z rezultatom stresnega testa zadovoljni. "Prepričan sem, da so naši sistemi zelo dobro pripravljeni na večje, zelo kompleksne krize," zagotavlja Pavlin.

Ob pandemiji covida se je sicer videlo, da se sicer delujoči sistemi države opotekajo pri koordiniranju in upravljanju odziva med ljudmi.

"Izkušnje kažejo, da – tudi sam sem jih imel kot župan – ko se je zgodila recimo nesreča v Melaminu v Kočevju, so bili ljudje popolnoma zmedeni. Dezorientirani, vsak je reševal samega sebe. Tukaj imamo težavo, ker družba se nam je atomizirala. Individualizirala. Vsak rešuje sebe in svoje najbližje. Malo znamo stvari delati skupaj," pa opozarja Prebilič.

Se Evropa prebuja v novo, nestabilno resničnost?

"Prebuditi se moramo v novo, nestabilno resničnost … Skrajni čas je, da postavimo pripravljenost v središče Evropske unije. To pa zahteva novo miselnost."

To je sporočilo pred kratkim objavljenega poročila o pripravljenosti Evrope na izredne razmere, ki ga je naročila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in v katerem tudi piše, da bi morali evropski državljani imeti doma zaloge hrane in drugega potrebnega za vsaj tri dni, je v uvodu drugega prispevka povedala novinarka Tarče Anja Šter.

"Evropska unija si mora prizadevati, da so gospodinjstva pripravljena na najmanj 72-urno osnovno samooskrbo v primeru izrednih razmer," še piše v sporočilu.

Na Norveškem in Finskem so pred kratkim posodobili nasvete prebivalcem za ravnanje v morebitni krizi ali vojni, na Švedskem so državljanom pred dvema tednoma na dom poslali brošuro z nasveti, kako naj se pripravijo na take razmere in v njih ravnajo.

V 32-stranski rumeni knjižici državljane pozivajo, naj si pripravijo zalog za vsaj teden dni: tri litre vode na dan, pa denimo testenine, riž, tortilje, krompirjev pire v prahu, suho meso, arašidovo maslo, fižol, lečo in konzervirano hrano. Svetujejo še, da si pripravijo dovolj toplih odej in oblek v primeru prekinitve dobave energije ter radio na baterije za prejemanje pomembnih informacij.

"Brošurica je bila poslana vsakomur, naj si jo prebere, kako potem ravna, je odvisno od vsakega posameznika. Ni pa nekega velikega pritiska, sploh ne. Eni so to vzeli zelo resno, so se zelo pripravili, drugi pa ne," je v prispevku povedal Alojz Macuh, predsednik Slovenske zveze na Švedskem.

Brošuro je spremljala tudi medijska kampanja, še pravi Alojz Macuh, ki na Švedskem živi že več kot 40 let. "Kar se tiče zalog, skorajda, roko na srce, ne poznam nobenega, da bi imel kakšne zaloge, sam jih tudi nimam," je bil odkrit.

Slovenija ni prehransko varna država

Prav pri preskrbi s hrano, kar je razkrila vaja Odpornost, je Slovenija slabo pripravljena na izredne razmere. Trgovske verige imajo zalog le za kakšen teden dni.

"To ni samo ugotovitev iz vaje Odpornost, to je naša realnost," je pojasnil Boštjan Pavlin, vodja direktorata za obrambne zadeve na Ministrstvu za obrambo RS.

Kmetijsko ministrstvo, ki ga vodi ministrica Mateja Čalušić, je na naše izrecno vprašanje, ali je Slovenija v primeru izrednih razmer prehransko varna država, odgovorilo neposredno: "Ne." In ob tem poudarilo: "Slovenija v primeru izrednih razmer ni prehransko varna država. Z danimi kmetijskimi zemljišči, delovno silo in omejenimi viri surovin ne bi zmogli zagotoviti življenjskega standarda, kot so ga prebivalci Slovenije vajeni."

"V prihodnje se zagotovo moramo potruditi, da bomo s hrano bolj samooskrbni, to vemo že nekaj časa," je poudaril Pavlin z Morsa.

Najslabše samooskrbni smo pri pšenici, krompirju, zelenjavi in sadju, saj več kot 80 odstotkov sadja uvažamo. Skoraj popolnoma preskrbljeni smo z živilskimi proizvodi, vendar pa bi denimo ob zaprtju meja ostali brez krme za živali, semen in surovin za pridelavo hrane.

Zakaj se vedno znova dovoli pozidava najboljših kmetijskih zemljišč?

"Skrb vzbujajoče dejstvo je, da smo še leta 1960 imeli v Sloveniji 80-odstotno samooskrbo, zdaj je polovica, še bolj skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da pozidavamo najboljša kmetijska zemljišča," je povedal Dušan Plut, geograf in zaslužni profesor na Univerzi v Ljubljani.

Z 850 kvadratnimi metri njivskih površin na prebivalca, kar nas uvršča na rep med evropskimi državami, ne moremo ohranjati prehranske suverenosti, poudarja tudi predsednik kmetijsko-gozdarske zbornice.

"Na zbornici smo vedno kritični do vseh pozidav, uzurpacij kmetijskih zemljišč, ker nas to dolgoročno postavlja v tvegan položaj," je povedal predsednik kmetijsko-gozdarske zbornice Jože Podgoršek.

Tega se očitno zavedajo tudi na kmetijskem ministrstvu. V zadnjem desetletju smo izgubili 857 hektarjev kmetijskih zemljišč na leto, to je 2,4 hektarja na dan. Preračunano na dan izgubimo za približno tri nogometna igrišča kmetijskih zemljišč.

"Prav zato si ministrstvo prizadeva za hitro uveljavitev instituta trajno varovanih kmetijskih zemljišč," so zapisali na ministrstvu.

Smo preveč "mešetarili" z zeleno proizvodno verigo?

"Ravno ta zelena proizvodna veriga, s katero smo mi v preteklosti bolj ali manj mešetarili, da smo agroživilsko industrijo in kmetijstvo v veliki meri osiromašili, kajti vedno bolj smo postajali odvisni od evropskih dobavnih verig, tudi zaradi trgovine, in tega, da smo bolj ali manj potrošnike navajali ne na domačo oskrbo, ampak iz tujine," je v prispevku povedal ekonomist Bogomir Kovač.

Občine bi morale tako kot včasih poskrbeti za zaloge, predlaga Kovač. Zavod za blagovne rezerve je namreč odgovoren le za osnovno preskrbo.

"Občine so tiste, ki lahko znotraj preskrbovalnih verig z rezervo poskrbijo za to. To je ena izmed morda v tem hipu paničnih reakcij, ampak strateških, ker mi s tem spodbudimo domače oskrbovalce, domačo agroživilsko industrijo, kolikor je še imamo. In konec koncev tudi skušamo prisiliti trgovce, da bodo imeli nekoliko večje rezerve," je še dejal ekonomist Kovač.

Na zavodu za blagovne rezerve natančnih zalog ne razkrivajo, gre za tajne podatke, pravijo. Zanikajo tudi, da bi bil povečan obseg javnih naročil v zadnjem mesecu, med drugim nakup 4,6 tone konzerv mesne paštete, povezan z nedavno vajo. Gre za redno plansko povečanje rezerv, odgovarjajo.

Sogovorniki pa še: ne gre za strašenje, a država mora imeti vnaprej pripravljen načrt za različne situacije.