Okoliščine prehoda iz ekonomije ponudbe na ekonomijo povpraševanja, do katerih se sindikati niso ustrezno opredelili, so bistveno pripomogli k »zdrsu sindikatov v območje ekonomističnega sindikalizma«, je bila izhodiščna teza okrogle mize na letnem sociološkem srečanju, ki ga organizira Slovensko sociološko društvo. Delavstvo ni več enotna kategorija in za ljudi brez razredne mobilizacije, kamor se uvrščajo zlasti prekarni delavci, ni novih strategij, ki pa so nujne, je uvodoma opozoril Rastko Močnik.

Poleg pomanjkanja razredne mobilizacije med delavstvom pa je Maja Breznik z Mirovnega inštituta kot razlog za upadanje sindikaliziranosti v podjetjih navedla tudi strah pred izgubo zaposlitve, ki jo sprožajo konkurenčni pritiski znotraj podjetij, kar so s sodelavci ugotovili v nedavni raziskavi.

Razredni interes in nepovezanost delavcev
Kljub temu pa neenotnost delavstva ni nemogoče preseči. Tako je v svoji študiji primera stavke v enem izmed večjih podjetij ugotovil Branko Bembič z Inštituta za delavske študije. V podjetju so namreč v določenem trenutku tako zaposleni kot tudi manj zaščiteni delavci s »fleksibilnimi« pogodbami prepoznali skupen razredni interes in sodelovali v stavki, ki jo je podprlo tudi lokalno prebivalstvo. Zgodba pa vendarle ni imela srečnega konca, saj so zaposleni delavci prekinili stavko takoj, ko so izpogajali svoje zahteve, medtem ko so delavci s »fleksibilnimi« pogodbami ostali praznih rok in se zato počutili izdane.

Pri iskanju novih razrednih strategij za delovanje sindikatov se je Srečo Dragoš oprl na raziskavo Slovensko javno mnenje, po kateri so sindikati deležni razmeroma visokega zaupanja javnosti, ki pa je vendarle v času krize začelo upadati. Nadalje raziskava nakazuje postopno padanje zaupanju v demokracijo, naraščanje želje po radikalnih spremembah (več kot polovica anketirancev) in odobravanje zmanjševanja socialnih razlik. Dragoš je zato mnenja, da mora biti iskanje razredne strategije povezano z reševanjem socialne države. Sindikatom je zato predlagal dejavno zavzemanje za univerzalni temeljni dohodek, saj bojkotiranje ideje pospešuje erozijo socialne države.

Sindikalisti za povezovanje sindikatov
Svoj pogled na tovrstne izzive so na razpravi v hotelski dvorani s pomenljivim imenom »Bogatin« predstavili tudi Dušan Semolič (ZSSS), Branimir Štrukelj (SVIZ) in Janez Posedi (KSS Pergam). V Svizu se tako srečujejo z upadanjem deleža članov v sindikatu predvsem zaradi kratkotrajnih pogodb, ki jih prejemajo mlajši delavci v izobraževanju in se jim včlanjevanje v sindikat zato zdi nesmiselno, »ko pa bodo službo tako ali tako izgubili že čez nekaj mesecev«, poudarja Štrukelj.

Drugi razlog za zanemarjanje vprašanja vključevanja, predvsem mladih v sindikate pa Štrukelj vidi v drobljenju sindikatov. »V preteklosti smo se osredotočali predvsem na manjše, izključno poklicne sindikate, ki jih je zanimala le letna plača, ne pa tudi sistemski premiki.« Po njegovem mnenju bi bil velik napredek na tem področju sindikalno povezovanje na ravni EU-ja.

Združevanje sindikatov je tudi po mnenju Posedija odgovor na nove izzive, vendar bi po njegovem mnenju to združevanje morali najprej doseči na ravni sindikalnih central. »Ko sem se sam vključeval v sindikate, sem imel na voljo kar štiri različne.«

Prezrt univerzalni temeljni dohodek
Semoliča pa na sistemski ravni najbolj moti nizka davčna obremenitev kapitala in visoka obremenitev delavcev pri vplačevanju v pokojninsko blagajno. V razpravi pa se je še najbolj ogrel za predlog iz občinstva, po katerem bi sindikati lahko delavcem, ki razmišljajo o delavskem prevzemu podjetja, nudili ustrezno izobraževanje s področja podjetništva, ki bi jim pomagal tak projekt tudi izpeljati.

Kljub več kot dve uri trajajoči razpravi pa je Dragošev predlog, da bi se sindikati dejavneje zavzemali za univerzalni temeljni dohodek ostal, vsekakor ne prvič, prezrt.